Jedro

Na družbi, v konkretnem primeru na toženi stranki, je dokazno breme za trditve o obstoju okoliščin, ki opravičujejo odločitev, da se bilančni dobiček ne deli.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) razveljavilo sklep pod tretjo točko dnevnega reda: „Bilančni dobiček na dan 31.12.2009 v višini 495.935,00 EUR ostane nerazporejen“, sprejet na seji skupščine družbe H. d.d., dne 2.8.2010; 2.) odločilo, da se bilančni dobiček družbe H. d.d. na dan 31.12.2009 v višini 495.935,00 EUR nameni za izplačilo dividend, pri čemer se dividenda v višini 0,030959 EUR za eno delnico izplača v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe; 3.) sklenilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.297,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Najprej izpostavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugodilo zahtevku tožnice, ki ni sklepčen. ZGD-1 v drugem odstavku 399. čl. določa, da sodišče, če ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine. Ta določba torej podeljuje delničarju nepravo (sodno) oblikovalno pravico, ki se uveljavi s postavitvijo ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva sprememba skupščinskega sklepa. Nobene materialnopravne podlage ni, da bi delničar zahteval razveljavitev sklepa skupščine, saj ZGD-1 tega upravičenja ne daje. O tem vprašanju se je sodna praksa že izrekla (prim. VSL sodba I Cpg 1207/2010 z dne 21.10.2010). Iz tega razloga je treba sodbo v točki 1. spremeniti in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti, saj iz zatrjevanih tožbenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za razveljavitev napadenega sklepa skupščine. Materialnopravne podlage pa tudi ni za zahtevek, kot je postavljen pod točko 2. Ta je namreč postavljen v navezavi s točko 1. in ni oblikovan kot (samostojni) oblikovalni zahtevek za spremembo sklepa skupščine, temveč kot ugotovitveni. Zahtevek niti ne navaja, kateri sklep skupščine naj bi se spremenil, temveč govori samo o delitvi dobička toženke, pri čemer pa je jasno, da je oblikovalno upravičenje po ZGD-1 vezano zgolj na ustrezno spremembo skupščinskega sklepa. Pravilno postavljen in določen zahtevek bi se torej moral glasiti na spremembo natančno opredeljenega skupščinskega sklepa, ki naj se spremeni tako, da se glasi (zahteva delitve bilančnega dobička). V nasprotnem primeru sodba niti ne more biti izvršljiva, saj se ne ve, na kateri sklep se izrek nanaša. Tudi o tem se je sodna praksa že izrekla (prim. VSL sodba I Cpg 656/2010 z dne 8.9.2010). Tudi sicer je sodišče sprejelo materialnopravno zmotno odločitev, ki temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Nosilni razlog sodbe sodišča prve stopnje je, da toženka ni dokazala, da delitev dobička ni bila mogoča zaradi okoliščin, zaradi katerih je bilo po presoji dobrega gospodarstvenika potrebno dobiček zadržati. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje predvsem zaradi napačnega pravnega stališča, da dokaza z izvedencem ni potrebno izvesti za pravilno ugotovitev odločilnega dejstva – zatrjevanih okoliščin, v katerih družba posluje in zaradi katerih ni bilo mogoče deliti dobička. Toženka je zatrjevala in skušala dokazati, da njeno finančno stanje in stanje poslovanja nista tako dobri, kot je to prikazovala tožnica in je sodišče v celoti sprejelo. Napačno je sledilo navedbam tožnice, da zneski rezerv (kapitalskih) predstavljajo okoliščino, ki kaže na to, da bi bilo treba dobiček deliti. ZGD-1 res določa zneske obveznih rezerv, vendar so to minimalne in ne maksimalne rezerve. Družba lahko oblikuje večje rezerve. Sodišče je sicer zapisalo, da se strinja s toženko, da rezerve predstavljajo zavarovanje za primer poslabšanja poslovanja, vendar je istočasno pripisalo tej ugotovitvi napačno materialnopravno posledico in dejstvo, da ima toženka večje rezerve od zakonskih, obravnavalo njej v škodo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je samo brez strokovne pomoči izvedenca tolmačilo poslovno poročilo in bilance toženke. Pri tem je povsem spregledalo njene navedbe, da je v letu 2009 cca 381.372,00 EUR (verjetno prav: 3.381.372,00 EUR) oziroma 10 % prihodkov dosegla iz naslova prihodkov, ki niso dohodki iz dejavnosti (postavka v bilanci uspeha: drugi poslovni prihodki – prevrednotevalni poslovni prihodki), kar ji je sploh omogočalo, da je dosegla končni čisti dobiček v višini 224.764,00 EUR. Toženka je opozorila, da so postavke, na katere je opozarjala tožnica in ki jih je sodišče sprejelo, treba analizirati v luči dejanskih razmer na trgu (gospodarska kriza) in okoliščin, da so pozitivni rezultati posledica dezinvestiranja in ne dobrega poslovanja (v toženkini osnovni dejavnosti). Teh okoliščin, ki so bile zatrjevane, sodišče ni ugotavljalo. Sodišče bi moralo kot izhodišče upoštevati, da je prihodke iz investiranja potrebno obdržati in nameniti novim investicijam. V nasprotnem primeru se namreč spodbuja način poslovanja, po katerem gospodarska družba vsako leto odproda nekaj investicij, na ta način doseže pozitiven rezultat in dobiček razdeli med delničarje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi materialnopravno izhodišče, da nerazporejen bilančni dobiček ostane na razpolago delničarjem, ki o njem odločajo v naslednjem letu. V ta namen je glede na naravo ustvarjenega pozitivnega rezultata toženke, po njenem prepričanju, edino smiselno, da o dobičku, ki je posledica dezinvestiranja, delničarji odločajo v času, ko je poslovanje boljše, če pa se poslovanje poslabša, ga namenijo novim investicijam ali kritju izgube.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur.l. RS, št. 42/2006 s sprem.) je v primerjavi s prejšnjo ureditvijo uveljavil določbo, da sodišče na podlagi izpodbijanja, pod pogoji iz 399. čl. ZGD-1, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. Vendar pa sprememba odločitve skupščine ne pomeni nujno, da je treba zahtevek in s tem odločitev oblikovati tako, kot ga oblikuje pritožbeno sodišče, ko na podlagi pritožbe spremeni odločitev sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek lahko oblikovan tudi tako kot v obravnavanem primeru, in sicer, da se najprej razveljavi sklep skupščine (1. točka izreka), zatem pa navede, kolikšen bilančni dobiček se nameni za izplačilo dividend, koliko znaša dividenda na eno delnico in v kolikšnem času družba izplača dividende. Izrek v 1. in 2. tč. kot celota predstavljata (vsebinsko) spremembo odločitve, sprejete v konkretnem primeru na seji skupščine tožene stranke z dne 2.8.2010 o uporabi bilančnega dobička, pri čemer je jasno, da celotna izpodbijana sodba obravnava le ta sklep skupščine tožene stranke in ne tudi kakšnega drugega. „Sprememba“ sklepa skupščine, o kateri je govora v 2. odst. 399. čl. ZGD-1 pomeni torej nadomestitev odločitve organa tožene stranke, to pa je bilo v obravnavanem primeru doseženo z izpodbijano odločitvijo na podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da gre za nedoločen zahtevek, ravno tako pa tudi ne, da gre za nesklepčen zahtevek.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da je pravica do dela dobička ena najpomembnejših pravic delničarja in da velja pravilo, da se bilančni dobiček deli med delničarje (7. odst. 230. čl. ZGD-1). Sklep, da se bilančni dobiček ne deli, je izjema, ki predstavlja omejitev premoženjske pravice delničarjev, zato mora imeti izrecno podlago v zakonu ali statutu. Če sodišče ugotovi, da ni posebnih okoliščin v zvezi s poslovnim stanjem družbe, ki bi po presoji dobrega gospodarstvenika terjale drugačno uporabo bilančnega dobička, kot pa njegovo razdelitev delničarjem, družba pa izkazuje obstoj bilančnega dobička, ga je potrebno nameniti za delitev.

Na družbi, v konkretnem primeru na toženi stranki, je dokazno breme za trditve o obstoju okoliščin, ki opravičujejo odločitev, da se bilančni dobiček ne deli. Takšne okoliščine pa morajo biti konkretno zatrjevane, izvedba dokaza z izvedencem pa bi lahko bila namenjena le potrditvi, da takšne okoliščine dejansko obstajajo. Ker pa v obravnavanem primeru tožena stranka takšnih konkretnih okoliščin ni zatrjevala, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokaza z izvedencem. V tem pogledu namreč niso zadoščale posplošene trditve tožene stranke o spremembi pogojev poslovanja zaradi finančne in gospodarske krize jeseni 2008, o znižanju realiziranih prihodkov iz dejavnosti in o tem, da bi izplačilo bilančnega dobička povzročilo še večje likvidnostne težave tožene stranke. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče napačno sledilo navedbam tožeče stranke, da zneski rezerv (kapitalskih) predstavljajo okoliščino, ki kaže na to, da bi bilo treba dobiček deliti.

Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke o tem, da 3.381.372 EUR prihodkov ne izvira iz njenega poslovanja, ampak predstavlja ta znesek prejeto kupnino za dve nepremičnini; v zvezi s tem je sodišče navedlo, da to ne predstavlja okoliščine, ki bi po presoji dobrega gospodarstvenika utemeljevala sprejetje izpodbijanega sklepa skupščine (3. odst. na 5. str.), oziroma da gre za pravno irelevantno okoliščino za odločitev v tem sporu (1. odst. na 6. str.).

Vsaj do neke mere je gotovo razumljiva pozicija tožene stranke, ki zastopa stališče, da predmet delitve ne more biti tisti dobiček, ki ni dosežen iz rednega poslovanja. Vendar pa v zakonu ni določeno, da je lahko predmet minimalne delitve bilančnega dobička delničarjem po 399. čl. ZGD-1 le tisti dobiček, ki je dosežen pri opravljanju osnovne poslovne dejavnosti. In ker takšnega določila ni, hkrati tudi ni pravne podlage za zaključek, ki ga v obravnavanem primeru ponuja tožena stranka, in sicer: ker pozitivni rezultat poslovanja tožene stranke ni posledica dobrega poslovanja, ampak je rezultat dezinvestiranja, po presoji dobrega gospodarstvenika ni primerno deliti dobička.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.