Jedro

Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.

Izrek

I.Pritožba obdolženega D. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo petih let. Odločilo je še, da se obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, kot to navaja uvodoma, pritožil obdolženec, ki višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obdolženec uveljavlja z navedbami o protispisnosti prvostopenjskega zaključka glede grožnje policistom, ki so nameravali izvršiti odredbi za privedbo njegove partnerke A. A., z neprijavljenim bivališčem na naslovu ....

5.S pritožnikom ni mogoče soglašati. Protispisnost in v zvezi s tem navedena procesna kršitev je namreč podana, če sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje vsebino listin v tem delu napačno povzelo, ne drži, saj okoliščina, da A. A. biva na navedenem naslovu, izhaja tako iz odredbe za privedbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 10869/2020 z dne 26. 5. 2021 (priloga A1 - 1/3), kot tudi iz odredbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu za razpis tiralice I K 6767/2018 z dne 18. 8. 2021 (priloga A1 - 1/4), iz katere je še razbrati, da na tem naslovu slednja biva neprijavljena. Pritožniku zato ni mogoče slediti niti v delu, kjer navaja, da so policisti odredbo želeli izvršiti "na slepo". Čeprav je obdolženec policistom povedal, da iskane osebe ni na naslovu in čeprav sta policist C. C. in policistka B. B. izpovedala, da niso bili prepričani, ali je iskana oseba v hiši, namreč ni mogoče prezreti, da policisti naslova bivanja, kjer naj bi neprijavljena bivala A. A. , niso domnevali, temveč so izvrševali odredbi sodišč, v katerih je bil naveden prav ta naslov, kar pomeni, da so ravnali pravilno. Skladno z določbo prvega odstavka 218. člena ZKP sicer smejo policisti tudi brez odredbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa prisilno privesti, vendar slednji niso bili prepričani, ali se A. A. nahaja v stanovanjski hiši na naslovu ..., zato so ravnali zakonito, ko se za nasilni vstop v stanovanjsko hišo niso odločili. Glede na navedeno in upoštevaje določbo 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki med naloge policije uvršča tudi odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov ter njihovo izročanje pristojnim organom, se za neosnovane izkažejo tudi pritožbene navedbe, da čakanje (postopanje) policistov ne predstavlja nobenega izvrševanja odredbe za prisilni privod in s tem uradnega dejanja policije.

6.Obdolženec neutemeljeno izpodbija še pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi D. D. storil očitano mu kaznivo dejanje. Višje sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7.Z navedbo, da bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja ni izkazan, pritožnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe. Vendar z utemeljitvijo, da iztegnjen prst (ali prsti) skozi zaprto okno vozila v drugo vozilo ne more predstavljati grožnje z ustrelitvijo in s tem objektivnega ogrozitvenega dejanja, ni mogoče soglašati. Kot to izhaja iz pravilnih razlogov v točki 67 obrazložitve izpodbijane sodbe, se namreč objektivna uresničljivost in s tem resnost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancem prikazal obdolženec in ne glede na obdolženčevo dejansko možnost uresničitve. Zato kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti,

kar v obravnavani zadevi ni sporno. Tudi po presoji višjega sodišča namreč takšno dejanje obdolženca, ki je policistom zaradi izvrševanja odredb za privedbo njegove partnerke A. A. zagrozil tako, da jim je z iztegnjenim prstom, kot da drži pištolo, pokazal, da bo streljal na njih, nedvomno predstavlja resno grožnjo z napadom na življenje in telo, ki je ob upoštevanju dodatnih okoliščin konkretnega primera, ko so policisti obdolženca v preteklosti že večkrat obravnavali kot storilca kaznivih dejanj z elementi nasilja

in ko je imel obdolženec pištolo, ko so ga zalotili pri vlomu (točka 44 obrazložitve izpodbijane sodbe), tudi v objektivnem smislu zmožna povzročiti tak občutek osebne ogroženosti in strahu. Za razliko od kaznivega dejanja grožnje pa mora biti pri kaznivem dejanju maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 podan dodatni zakonski znak "maščevanja", pri čemer mora biti ogrožena osebna varnost oškodovanca.

V obravnavani zadevi je takšna prepovedana posledica izkazana. Zaradi ogrožene osebne varnosti policistov K. K. , E. E. in B. B. , ki so se počutili ogrožene zaradi ravnanja obdolženca

in ne zaradi morebitne jeze ali užaljenosti, kot to neutemeljeno navaja pritožnik, so tako glede na vse predhodno navedeno izkazani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Po ugotovitvah višjega sodišča je namreč obdolženec policistom prav zaradi izvrševanja prisilnega privoda njegove partnerke na predhodno opisan način izrazil resno grožnjo in tako ogrozil njihovo osebno varnost in se jim maščeval

zaradi dejanj, ki so jih predhodno opravljali v okviru svojih pravic. Pritožbene navedbe, da jim je gesto, ki so jo policisti dojeli kot grožnjo z ustrelitvijo, pokazal ob drugem odhodu iz naslova bivanja, ko za kakšno grožnjo oziroma maščevanje ni imel nobenega razloga, se zato izkažejo za brezpredmetne.

Kot že navedeno, je bistvo pritožbenih navedb v nestrinjanju z dejanskimi ugotovitvami in zaključki izpodbijane sodbe, ki so po presoji pritožnika napačni, pri tem pa obdolženec z navedbami, da so policisti dogodke opisovali različno, izraža še dvom v njihovo verodostojnost. Pritožniku niti v tem delu ni mogoče pritrditi. Ključnega pomena za obravnavano zadevo je namreč, da so vsi oškodovani policisti smiselno in skladno opisali inkriminirani dogodek, bistvo katerega je maščevanje uradnim osebam zaradi dejanj, ki so jih opravljali v okviru svojih pravic (četrti odstavek 299. člena KZ-1) in ne preprečitev ali poskus preprečitve uradnega dejanja uradni osebi (prvi odstavek 299. člena KZ-1). Glede na navedeno resda ni mogoč zaključek, da naj bi pes, ki je bil na kljuko privezan največ 15 minut, preprečeval realizacijo odredbe, vendar pritožnik v tej zvezi zanemari, da takšen zaključek ne izhaja niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe. Pri tem pa odločitev policistov, da odstopijo od izvršitve uradnega dejanja, na izvršitev očitanega kaznivega dejanja (z izjemo tega, da gre za dejanja, ki so jih predhodno opravljali v okviru svojih pravic) kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju nima relevantnega vpliva.

Razlike v izpovedbah, na katere opozarja pritožnik, so bodisi pravno nepomembne, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva, ki so predmet obtožbe (nanašajo se namreč na časovno sosledje dogajanja oziroma okoliščino, kdaj je obdolženec prišel iz hiše, kdaj in kdo je psa odvezal in zakaj odredba ni bila izvršena), bodisi je na ta dejstva ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje (glede tega, kdo je psa privezal oziroma navezal na vrata, v zvezi s čimer so bile sicer zaslišane priče enotne, da je bil to obdolženec - točke 21, 29, 31, 35, 39 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Po presoji višjega sodišča so ključne ugotovitve dokaznega postopka kot celote sodišču prve stopnje brez dvoma omogočile zanesljivo podlago za zaključek, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Posplošene navedbe o tem, da se obdolženec ni mogel zavedati, da lahko kazanje geste iz vozila predstavlja resno grožnjo in s tem ogrožanje osebne varnosti policistov ter navedbe o nerazumljivem očitku, da je obdolženec policistom zagrozil zaradi izvrševanja odredb, pa so glede na vse predhodno navedeno in ob upoštevanju pravilnih razlogov izpodbijane sodbe o obdolženčevem direktnem naklepu (točka 75 obrazložitve) brezuspešne.

Odločbe o kazenski sankciji pritožnik konkretizirano ne graja, temveč uvodoma zgolj navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), slednjemu na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo - sankcijo opozorilne narave. Kot obteževalno okoliščino je pravilno upoštevalo obdolženčevo predhodno kaznovanost, kot olajševalni okoliščini pa časovno odmaknjenost dogodkov in dejstvo, da obdolženec po letu 2021 ni izvrševal novih kaznivih dejanj. Določilo mu je ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi ustrezno preizkusno dobo. Višje sodišče zato soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje v točkah 78-80 obrazložitve izpodbijane sodbe in ocenjuje, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

Po obrazloženem, in ker obdolženec glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje, ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča (glede navedb, da naj bi v postopku udeleženi policisti zaradi preteklih dejanj pokazali negativen odnos do obdolženca), in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je višje sodišče obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (točka II izreka te sodbe).

-------------------------------

1M. Šošič, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 605.

2Glede na to, da predhodno obravnavanje obdolženca s strani policistov zgolj utemeljuje osebno ogroženost navedenih policistov, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, ki temu nasprotujejo.

3T. Bobnar, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 453.

Drži, da je policist C. C. gesto obdolženca razumel zgolj kot provokacijo in se zaradi takšnega ravnanja ni počutil ogroženega, vendar pa slednji, za razliko od policistov K. K. ,

E. E.

in B. B. , ni bil obravnavan kot oškodovanec.

Dejanje, ki se očita obdolžencu se namreč pokaže le kot način izvršitve maščevanja, ki se lahko izvaja v različnih oblikah, v konkretnem primeru z grožnjami policistom, ki so sodelovali pri izvrševanju prisilnega privoda PA. A. .