Jedro

Sodišče mora tožnici za uresničevanje njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva dati možnost, da se odzove na spremenjene okoliščine, ki se pojavijo v času sodnega postopka in ki lahko po presoji sodišča vplivajo na njen pravni interes za tožbo (ali določeno vrsto tožbe) v upravnem sporu. To lahko pomeni tako dolžnost sodišča, da stranko seznani z nastopom takih okoliščin, če stranki niso mogle biti poznane same po sebi, kot tudi da ji v zvezi s tem zagotovi pravico do izjave. Ali je treba v zvezi s pomenom spremenjenih okoliščin stranki zagotoviti materialno procesno vodstvo, mora sodišče oceniti v vsakem posameznem primeru, tudi ob upoštevanju dolžne skrbnosti stranke, ki mora tudi sama s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbeti za ustrezno varstvo svojih pravic.

Da sodišče stranki lahko naloži breme izkazovanja procesne predpostavke ne le ob vložitvi tožbe, temveč tudi v času odločanja tega sodišča, izhaja iz jasne razlage drugega odstavka 36. člena ZUS-1, ki temelji na ustaljeni in javno dostopni sodni praksi.

Kot izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, bi pritožnica lahko uresničila svojo pravico do učinkovitega sodnega varstva tako, da bi v tožbi postavljen zahtevek na podlagi spremenjenih okoliščin v navedenem času spremenila v ugotovitvenega. Da bi lahko oziroma morala to storiti, jasno izhaja tudi iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin. Da tožbenega zahtevka ni prilagodila oziroma ustrezno spremenila, je torej posledica ravnanja pritožnice in ne kršitev pravil postopka oziroma ustavnih pravic pritožnice s strani sodišča prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 0141-23/2020/91 z dne 2. 4. 2021, s katero je bil na mesto direktorja javnega zavoda A. imenovan B. B. Na javnem razpisu za zasedbo tega delovnega mesta je kandidirala tudi tožnica, ki je prejela obvestilo o neizbiri.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica zoper odločbo o izbiri vložila izpodbojno tožbo in z njo zahtevala odpravo odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek. Med postopkom je toženka obvestila sodišče (dopis z dne 26. 11. 2024), da B. B. ni več direktor A. Ta položaj je s 15. 5. 2024 zasedla C. C., odločitev o njenem imenovanju pa je dokončna in pravnomočna. Sodišče prve stopnje je dopis vročilo tožnici, ki ga je prejela 3. 12. 2024.

3.Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so pravni učinki izpodbijane odločbe z imenovanjem nove direktorice prenehali, in tožnica, četudi bi z izpodbojno tožbo uspela, ne bi mogla na tej podlagi postati nova direktorica. Tožnica si tako z izpodbojno tožbo in predlagano vrnitvijo zadeve upravnemu organu v ponoven postopek ob podanih dejanskih in pravnih okoliščinah ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Drugačnega (ugotovitvenega) zahtevka tožnica na podlagi spremenjenih okoliščin ni postavila, čeprav bi to do odločitve sodišča lahko storila.

4.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da jo je sodišče prve stopnje prikrajšalo za vsebinsko presojo in odločitev o njenem tožbenem zahtevku, s čimer je kršilo njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Trdi, da ji izpodbijana odločitev nalaga breme izkaza procesne predpostavke tudi v času odločanja sodišča, pri čemer ji čas odločanja sodišča ni znan in gre za popolnoma nepredvidljivo okoliščino, kar je v nasprotju z načeli predvidljivosti in pravne varnosti. S sklicevanjem na sodno prakso ESČP trdi, da ji je bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče v primeru, da njenim stališčem ne sledi, prekine postopek odločanja in Sodišču Evropske unije zastavi predhodno vprašanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev vseh stroškov postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

K I. točki izreka

7.Tako iz ZUS-1 kot iz ustaljene sodne prakse jasno izhaja, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8.Pritožnici je mogoče pritrditi, da ji mora sodišče za uresničevanje njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva dati možnost, da se odzove na spremenjene okoliščine, ki se pojavijo v času sodnega postopka in ki lahko po presoji sodišča vplivajo na njen pravni interes za tožbo (ali določeno vrsto tožbe) v upravnem sporu. To lahko pomeni tako dolžnost sodišča, da stranko seznani z nastopom takih okoliščin, če stranki niso mogle biti poznane same po sebi, kot tudi da ji v zvezi s tem zagotovi pravico do izjave.1 Ali je treba v zvezi s pomenom spremenjenih okoliščin stranki zagotoviti materialno procesno vodstvo, mora sodišče oceniti v vsakem posameznem primeru, tudi ob upoštevanju dolžne skrbnosti stranke, ki mora tudi sama s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbeti za ustrezno varstvo svojih pravic.2

9.V obravnavani zadevi iz izpodbijanega sklepa ter listin sodnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožnico seznanilo z dopisom toženke, da je bila v času spora imenovana nova direktorica javnega zavoda in ne več tisti, zoper imenovanje katerega je pritožnica vodila upravni spor. Ta dopis je pritožnici vročilo 3. 12. 2024. Da je bila s tem kasneje nastalim dejstvom pritožnica seznanjena, ni sporno niti v pritožbi.

10.V obravnavani zadevi pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v nasprotju z načeli predvidljivosti in pravne varnosti. Res je, da sodišče pritožnici ob vročitvi dopisa tožene stranke ni podalo niti posebnega materialnega procesnega vodstva o tem, da bo navedena okoliščina lahko vplivala na njen pravni interes za vloženo tožbo, niti je ni v zvezi s tem pozvalo na izjavo (v določenem roku). Vendar pa pritožba ne izpodbija navedenega postopanja sodišča prve stopnje in ne uveljavlja kršitve kot posledice take opustitve, temveč nasprotuje zgolj temu, da bi to sodišče pritožnici (sploh) smelo naložiti breme izkazovanja procesne predpostavke ne le ob vložitvi tožbe, temveč tudi v času odločanja tega sodišča. Da pa tako breme sodišče stranki lahko naloži, izhaja iz jasne razlage drugega odstavka 36. člena ZUS-1,3 ki temelji na ustaljeni in javno dostopni sodni praksi.4 Zakaj bi bilo tako breme za pritožnico nesorazmerno, iz pritožbenih utemeljitev ni mogoče razbrati, prav tako pa tudi ne, kateri je njen pravni interes za izpodbojno tožbo, ki ga ob takem postopanju sodišča ni mogla uveljaviti.

11.Čeprav drži, da je lahko trenutek odločanja sodišča stranki upravnega spora nepoznan, pa pritožnica ne more uspeti s splošno trditvijo, da je to (kot nepredvidljiva okoliščina) vplivalo na njene pravice. Tako niti ne zatrjuje, da v času med seznanitvijo z navedeno okoliščino in odločitvijo sodišča ni imela razumnega roka, v katerem bi lahko ustrezno prilagodila svoje procesno ravnanje. Tako pritožnica ne trdi, da v času od vročitve dopisa toženke3. 12. 2024 do odločitve sodišča prve stopnje o tožbi z izdajo izpodbijanega sklepa 27. 12. 2024 ni mogla utemeljiti svojega pravnega interesa za izpodbojno tožbo. Ob tem pa pritožnica tudi sicer ne izpodbija nosilnega stališča sodišča prve stopnje glede pomanjkanja navedenega pravnega interesa, čeprav je bila s pomenom tega stališča že seznanjena, niti ne navaja, kakšen bi bil njen nadaljnji pravni interes za tako tožbo.

12.Kot izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, bi pritožnica lahko uresničila svojo pravico do učinkovitega sodnega varstva tako, da bi v tožbi postavljen zahtevek na podlagi spremenjenih okoliščin v navedenem času spremenila v ugotovitvenega. Da bi lahko oziroma morala to storiti, jasno izhaja tudi iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin.5 Da tožbenega zahtevka ni prilagodila oziroma ustrezno spremenila, je torej posledica ravnanja pritožnice in ne kršitev pravil postopka oziroma ustavnih pravic pritožnice s strani sodišča prve stopnje.6

13.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je pritožnica s tožbo zahtevala odpravo odločbe o imenovanju B. B. na mesto direktorja javnega zavoda A. V zadevi ni sporno, da B. B. tega položaja ne zaseda več oziroma da so pravni učinki izpodbijane odločbe prenehali z imenovanjem nove direktorice C. C. 15. 5. 2024, torej še preden je sodišče prve stopnje 27. 12. 2024 odločilo o tožbi. Ker, kot pojasnjeno, obstoja nadaljnjega pravnega interesa za izpodbojno tožbo pritožnica ne uveljavlja in ne utemelji, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi presoji sodišča prve stopnje, da pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za tako tožbo.

14.Ker pritožnica ni izkazala obstoja pravnega interesa za izpodbojno tožbo, prav tako pa tudi po lastni volji ni postavila (drugega) ugotovitvenega zahtevka, čeprav bi po seznanitvi z navedeno spremembo okoliščin to v danem času lahko storila, je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe kršilo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz23. člena Ustave. Prav tako ob taki presoji procesnih predpostavk iz zgoraj navedenih razlogov pritožnici ni bila kršena pravica do dostopa do sodišča, zato izpodbijani sklep ni v nasprotju s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice glede pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

15.Vrhovno sodišče tudi ni sledilo pritožničinem predlogu za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, saj je v pritožbi navedba o tem, da se "predmetni postopek nanaša na uporabo prava EU" zgolj navržena in Vrhovnemu sodišču ni razvidno, niti kateri predpisi Evropske unije bi bili relevantni za odločanje o vsebini spora niti kateri bi morali biti uporabljeni za sprejetje izpodbijane procesne odločitve sodišča prve stopnje. Ker torej pritožnica sploh ne utemeljuje, zakaj bi lahko prišla v poštev uporaba Listine EU o temeljnih pravicah (51. člen)7, tudi Vrhovno sodišče ne more ugotoviti, da bi bilo predlagano vprašanje lahko upoštevno za odločanje v navedeni zadevi.8

16.Glede na obrazloženo razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica niso podani, prav tako ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

17.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 209/2018 z dne 9. 10. 2019 in I Up 194/2019 z dne 29. 1. 2020, ki se nanašata na ugotavljanje okoliščin o izpolnjenosti procesnih predpostavk za meritorno obravnavo tožbe in seznanitvijo strank z njimi pred izdajo sklepa o zavrženju tožbe.

2Po stališču Ustavnega sodišča to velja še toliko bolj, kadar stranko v postopku zastopa odvetnik oziroma odvetniška družba, glej npr. odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-1158/23 in Up-1159/23 z dne 11. 9. 2025.

3Ta določa "Na razloge iz prejšnjega odstavka mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka."

4Glede prenehanja pravnega interesa za izpodbojno tožbo zoper odločitev o imenovanju glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 444/2009 z dne 1. 9. 2010.

5O tem izrecno Vrhovno sodišče v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 178/2019 z dne 15. 10. 2019, I Up 383/2014 z dne 25. 2. 2015 in v drugih.

6Sodišče tako tožnice ni dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sama zahtevala. Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020.

7Določbe Listine se uporabljajo za države članice samo, ko izvajajo pravo Unije.

8Pritožnica je predlagala postavitev naslednjega vprašanja: "Ali pravo Evropske unije, zlasti načelo učinkovitosti v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, nasprotuje nacionalni ureditvi ter sodni praksi, ki izkaz pravnega interesa za upravni spor v negotovem ter tožniku neznanem trenutku odločanja sodišča, brez poziva k spremembi tožbenega zahtevka ali utemeljitvi pravnega interesa, opredeljuje kot procesno predpostavko za odločanje sodišča?"

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.