Jedro

V 76. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b.) je določeno, da pravnomočne sodbe, s katero se zakonska zveza izreče za neveljavno ali se razveže, ni mogoče spremeniti na podlagi predloga za obnovo postopka ali na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer ne glede na to, ali je kateri od zakoncev sklenil novo zakonsko zvezo ali ne. Navedena določba je bila sprejeta leta 1976 (Uradni list SRS, št. 15/76), ko ZPP še ni poznal revizije kot izrednega pravnega sredstva. Tedaj (do 1. julija 1977, ko je začel veljati spremenjeni ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77), sta bili obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti izredni pravni sredstvi, revizija pa redno pravno sredstvo. Zato je treba določbo 76. člena ZZZDR razumeti tako, da prepoveduje vsa izredna pravna sredstva, torej sedaj tudi revizijo.

Po 78. členu ZZZDR mora sodišče, ko razveže zakonsko zvezo, po uradni dolžnosti odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. To pomeni, da glede teh vprašanj ni vezano na zahtevek strank. To pa tudi pomeni, da tožba na razvezo zakonske zveze lahko vsebuje tudi zahtevek za dodelitev otroka in plačevanje preživnine, ni pa to nujno. Tudi če ga vsebuje, sodišče nanj ni vezano.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o razvezi zakonske zveze se zavrže. 2) Revizija zoper odločitev o dodelitvi hčerke M. J. v varstvo in vzgojo tožnici in o preživnini se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Mladoletno hčerko M. J. je dodelilo v varstvo in vzgojo materi tožnici, toženca pa zavezalo k plačevanju preživnine zanjo v znesku 12.500,00 SIT na mesec. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje napačno ravnalo, ko je njegovo pritožbo zavrnilo. Že v pritožbi je zatrjeval, da tožbe ni dobil, vročitev vabila na obravnavo z dne 13.11.1996, pa še to ne tožencu, temveč njegovemu bratu, pa ni bila v skladu s 142. in 144. členom ZPP.

Toženec je v pritožbi predlagal zaslišanje priče R. J. in zaslišanje vročevalca, ki ga toženec še ni videl. Pritožbeno sodišče pa tega dokaza ni sprejelo, temveč je protispisno ugotovilo, da je iz listovne št. 14 spisa razvidno, da je vročitev bila tožencu pravilno opravljena. Sodišče je oprlo svojo sodbo na krivo poročilo firme U. d.o.o. z dne 5.11.1996. Že površen pogled povratnice vabila kaže, da je tako. Pritožbeno sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, ker vročitve tožbe tožencu ni preizkusilo, sodba pa o tem tudi nima razlogov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Ad 1) Revizija ni dovoljena.

V 76. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b.) je določeno, da pravnomočne sodbe, s katero se zakonska zveza izreče za neveljavno ali se razveže, ni mogoče spremeniti na podlagi predloga za obnovo postopka ali na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer ne glede na to, ali je kateri od zakoncev sklenil novo zakonsko zvezo ali ne. Navedena določba je bila sprejeta leta 1976 (Uradni list SRS, št. 15/76), ko ZPP še ni poznal revizije kot izrednega pravnega sredstva. Tedaj (do 1. julija 1977, ko je začel veljati spremenjeni ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77), sta bili obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti izredni pravni sredstvi, revizija pa redno pravno sredstvo. Zato je treba določbo 76. člena ZZZDR razumeti tako, da prepoveduje vsa izredna pravna sredstva, torej sedaj tudi revizijo. To je razumljivo, ker gre za statusno sodbo, ki po pravnomočnosti učinkuje tudi nasproti tretjim (sklenitev zakonske zveze z drugim, dedovanje itd.). Ker je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopno sodbo, s katero je bila zakonska zveza med pravdnima strankama razvezana, revizijsko sodišče v to sodbo ne sme več posegati. Revizija zato ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

Ad 2) Revizija ni utemeljena.

Dovoljena pa je revizija zoper odločitev o dodelitvi mladoletne M. in odločitev o preživnini zanjo. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženec v pritožbi, kljub dejstvu, da jo je formalno vložil zoper sodbo v celoti, nasprotoval le razvezi zakonske zveze (hčerka je že med postopkom na prvi stopnji živela pri materi). Sodišče druge stopnje je zato odločitev o dodelitvi otroka in preživnini preizkusilo po uradni dolžnosti (365. člen ZPP) ter pri tem pretehtalo, ali je odločitev v skladu s koristmi otroka ali ne. Enako velja tudi za revizijski postopek. Toženec v reviziji formalno napada celotno sodbo, vendar pa v obrazložitvi ne pove ničesar glede odločitve o dodelitvi oz. preživnini za mladoletno hčerko.

Po 78. členu ZZZDR mora sodišče, ko razveže zakonsko zvezo, po uradni dolžnosti odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. To pomeni, da glede teh vprašanj ni vezano na zahtevek strank. To pa tudi pomeni, da tožba na razvezo zakonske zveze lahko vsebuje tudi zahtevek za dodelitev otroka in plačevanje preživnine, ni pa to nujno. Tudi če ga vsebuje, sodišče nanj ni vezano.

Sodišče prve stopnje je toženca vabilo na glavno obravnavo, na kateri je odločalo o dodelitvi mladoletne hčerke in preživnini zanjo. Da je toženec vabilo prejel, očitno ni sporno. Morebitna kršitev 142. (ta člen se na vabila ne nanaša) in 144. člena ZPP ni revizijski razlog (primerjaj 1. in 2. točko 1. odstavka 385. člena ZPP). Kakšne druge, na revizijski stopnji upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, pa revident v reviziji v zvezi s to odločitvijo ne uveljavlja. Ker se naroka ni udeležil, je treba šteti, da je bil s trditvami in ugotovitvami v zvezi z ml. hčerko in zahtevano preživnino seznanjen najpozneje v sodbi sodišča prve stopnje. Svoje nestrinjanje z njimi bi moral uveljavljati v pritožbi, česar pa ni storil. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, revizijskemu ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo ugoditi.

Ker je tudi preizkus materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pokazal, da je odločitev o dodelitvi ml. hčerke materi pravilna, ter da bo toženec kot avtoprevoznik zmogel plačevati preživnino v znesku 12.500,00 SIT na mesec, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.