Jedro

Tožnik je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato je upravičen do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 195,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I., II. in III. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013 in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij št. ... z dne 4. 12. 2012 v 2. točki izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da višina Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 znaša 217,62 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna že zapadle in še ne plačane razlike Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 izplačati tožniku v roku 8 dni (III. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 470,92 EUR v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek zoper Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije.

Zoper sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširno razlaga, zakaj se ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, s tem, da se sklicuje na 3. člen Zakona o štipendiranju, ki opredeljuje pojem štipendije skupaj s pripadajočim dodatkom. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj 44. člen Zakona o štipendiranju določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program in meni, da je napačno tolmačen 30. člen Zakona o štipendiranju, ki dejansko določa, da dodatek za bivanje pripada štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Z zgodovinsko oz. namensko razlago naj bi bilo mogoče ugotoviti, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Opozarja na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu, v zvezi s katerim namen dodatka za bivanje sicer še naprej ostala enak, vendar pa ta v 14. členu glede na zahtevo prosilcev zagotavlja nakup subvencionirane vozovnice. Meni, da se je moral prvostopenjski organ pri odločanju o dodatku za bivanje opredeliti na podlagi uradne evidence o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja, torej, da se dnevno ne vozi iz kraja stalnega bivališča v kraj izobraževanja. Za prijavo in odjavo začasnega prebivališče pa je izključno pristojna upravna enota in ta pogoj mora biti izpolnjen z začetkom šolskega oz. študijskega leta. V konkretnem primeru ne gre za primer iz 47. člena Zakona o štipendiranju, ki ureja spremenjene okoliščine. Opozarja na sodbo pritožbenega sodišča Psp 571/2013, ko je bilo pritrjeno stališču, da je za upravičenost do dodatka za bivanje potrebna prijava začasnega prebivališča v kraju študija. Ker tožnik v začetku študijskega leta ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka oz. bi glede na prijavo začasnega prebivališča dne 19. 11. 2012 bil do te denarne dajatve upravičen kvečjemu od meseca decembra 2012 dalje.

Nadalje meni, da sodišče ni imelo podlage, ko je z II. točko izreka odločilo o višini Zoisove štipendije. Višina Zoisove štipendije je bila namreč odmerjena pravilno, sama štipendija pa je bila tudi že izplačana, zato bi sodišče prve stopnje lahko odločilo zgolj o dodatku za bivanje. Za ugotovitveni del sodbe ni pravnega interesa, saj je postavljen dajatveni zahtevek, ki vsebuje tudi ugotovitvenega, zato je potrebno odločitev sodišča v II. točki izreka sodbe razveljaviti.

Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje 3. odstavek 25. člena Zakona o odvetniški tarifi odmeriti stroške postopka od zneska 1026,36 EUR. Tako bi ob predpostavki, da je tožnik uspel v celoti, nagrada za postopek znašala 72,80 EUR, nagrada za narok 67,20 EUR, pavšalni stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in 22% DDV, skupaj 195,20 EUR. Tožnik ni upravičen do nadomestila za fotokopije, saj je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi prvih 100 strani brezplačnih, sicer pa je bilo toženi stranki predloženih zgolj 34 strani prilog, kar pomeni, da do nadomestila sploh ni upravičen.

Tožnik v obširnem pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je v kraju izobraževanja dejansko bival že dne 1. 10. 2012, le začasnega prebivališča ni imel prijavljenega. Glede stroškov postopka meni, da v obravnavani zadevi ni postavil zahtevka na denarno terjatev. Izpodbijal je odločbi Javnega sklada RS in ministrstva ter zahteval priznanje pravice do dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v stroškovnem delu izreka. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani ugoditveni del sodbe iz spora o glavni stvari je utemeljen s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe pojasnjuje naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. ... z dne 14. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije zaradi priznanja višje denarne dajatve iz naslova dodatka za bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča. S prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom št. ... z dne 4. 12. 2012 je bilo namreč ugodeno vlogi tožnika in mu je bila dodeljena štipendija za izobraževanje na Fakulteti A., program: ..., od 1. 10. 2012 do zaključka tega programa ter odmerjena štipendija v višini 132,09 EUR mesečno. Poleg zneska osnovne štipendije v višini 101,78 EUR je bil priznan še dodatek na vrsto in področje izobraževanja v višini 30,31 EUR.

V obravnavni zadevi gre za spor o višini v predsodnem upravnem postopku priznane denarne dajatve, in sicer dejansko le iz naslova dodatka k Zoisovi štipendiji. Po splošni določbi 3. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZŠtip) Zoisova štipendija predstavlja eno od štipendij s pripadajočimi dodatki. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v 30. v zvezi s 26. členom istega zakona. Ti določbi je sicer pravilno uporabilo že prvostopenjsko sodišče. Po 26. členu ZŠtip se k Zoisovi štipendiji lahko med drugim dodeli tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. V 30. členu istega zakona je izrecno določeno le da štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Po 2. odstavku navedenega člena je minister, pristojen za delo sicer pooblaščen za podrobnejši predpis kriterijev za določitev navedenega dodatka s podzakonskim aktom. Vendar pa 5. člen Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009; v nadaljevanju Pravilnik), določa samo, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij vsako leto najkasneje do konca junija objavi poziv štipendistom, ki že prejemajo Zoisovo štipendijo, da v skladu z vsebino javnega poziva predložijo potrebno dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Določbe 30. v zvezi s 26. členom ZŠtip ni mogoče razlagati, niti uporabiti na način, kot se zavzema tožena stranka. Torej da bi bilo v okoliščinah konkretnega primera pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča mogoče priznati le, če bi tožnik z začetkom šolskega leta, t.j. z datumom, s katerim mu je priznano nadaljnje uživanje Zoisove štipendije, izkazal prijavljeno začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. Glede na zakonsko ureditev, veljavno v času predsodnega upravnega odločanja o spornem delu denarne dajatve, ob pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, zadostuje že dejstvo, da je tožnik dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazal s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja v B., sklenjeno 1. 10. 2012. Do dodatka je zato upravičen že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije, to je od 1. 10. 2012 dalje.

Z ugoditvenim delom sodbe je kot nezakonit utemeljeno odpravljen izpodbijani drugostopenjski upravni akt v celoti, prvostopenjski pa v 2. tč. izreka in tožniku za šolsko leto 2012/2013 zakonito priznana denarna dajatev v skupnem znesku 217,62 EUR mesečno. Torej je že priznan znesek Zoisove štipendije v višini 132,06 EUR mesečno povečan za dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča za 85,53 EUR mesečno. Hkrati je s III. tč izreka tožena stranka zakonito zavezana le k plačilu razlike med že izplačanimi mesečnimi zneski Zoisove štipendije in dosojeno višjo denarno dajatvijo iz naslova dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča po 85,53 EUR mesečno. S takšnim izrekom seveda ni ponovno odločeno o sami Zoisovi štipendiji, temveč je dosojena pripadajoča višja denarna dajatev, ki vključuje tudi dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča. S III tč. izreka ni niti odrejeno ponovno izplačilo Zoisove štipendije, kot zmotno zatrjuje pritožba, temveč le plačilo razlike med že izplačanimi zneski štipendije in dosojeno višjo denarno dajatvijo iz naslova dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča za 85,53 EUR mesečno. Iz navedenih razlogov je pritožba v tej smeri ostala brezuspešna.

Pravno zmotna in zato neutemeljena pa so tudi vsa nadaljnja pritožbena izvajanja. Pogoj začasnega prebivališča, o katerem je v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006; v nadaljevanju ZPPreb) dejansko pristojna odločati upravna enota, je bil določen šele z novelo ZŠtip (Uradni list št. 56/2013 z dne 2. 7. 2013), ki je v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti retroaktivno. Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar pa opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb, ki se kaznuje s predpisano globo. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila ob prijavljenem začasnem prebivališču, v okoliščinah konkretnega primera ne more imeti pravnih posledic na pravico do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, ker takšen pogoj ob odločanju za obravnavano študijsko leto še sploh ni bil predpisan.

V predmetni zadevi je pravno povsem irelevantno tudi sklicevanje na 47. člen ZŠtip, ki med drugim določa spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na štipendijsko razmerje, in je zato štipendist v določenem roku o njih dolžan obvestiti štipenditorja. Enako velja za obširne pritožbene navedbe v zvezi z subvencioniranjem vozovnic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu. Tovrstna denarna dajatev namreč ni predmet tega sodno socialnega spora, saj je tožnik v vlogi za uveljavitev pravice oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko leto 2012/2013 ni uveljavljal. Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi Psp 571/2013 sicer res zavzelo stališče, da štipendist, ki na dan vpisa v izobraževalni program 1. 10. 2012 še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka za bivanje od začetka študijskega leta. Vendar je bila interpretacija in uporaba 30. v zvezi s 26. členom ZŠtip iz razlogov, utemeljenih v prejšnjih točkah te obrazložitve, spremenjena že v zadevi Psp 234/2014, zato pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

V celoti pa je utemeljena pritožba zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Tožena stranka pravilno poudarja, da se zahtevek tožnika nanaša na ocenjeno denarno dajatev. Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka je namreč podana v 3. odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09; v nadaljevanju ZOdvT), ki določa, da se vrednost predmeta določi po višini dajatve, če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo. V konkretnem primeru se zahtevek tožnika nanaša na upravni akt v zvezi s splošno znano višino denarne dajatve, določene z zakonom, saj vtožuje dodatek za bivanje, ki za študijsko leto 2012/2013 znaša 1.026,00 EUR (85,53 EUR x 12). Vrednost spora v konkretnem primeru torej znaša 1.026,00 EUR, kar pomeni, da glede na vrednost predmeta do 1.200,00 EUR, nagrada za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1,3) znaša 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 (količnik 1,2) znaša 67,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 pa 20,00 EUR. Tožniku seveda ni mogoče priznati priglašenih stroškov fotokopiranja po tar. št. 6000, saj kot pravilno poudarja pritožba, se po navedeni tarifi stroški priznajo zgolj, če je bilo potrebno izdelati več kot 100 strani, česar pa tožnik ni izkazal. Tožniku je tako mogoče priznati 160,00 EUR, ter 22% DDV, kar skupaj znaša 195,20 EUR. Glede na 1. odstavek 154. člena ZPP znašajo stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 195,20 EUR, kot je razvidno iz 4. odstavka I. tč. izreka te sodne odločbe.

Na podlagi vsega navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je razvidno iz I. tč. izreka te sodne odločbe. V preostalem je pritožbo zoper nespremenjeni del I. tč. izreka izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in odločilo kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.