Jedro

Sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljiti s podatkom o sumu storitve kaznivega dejanja, ki je še v fazi policijske preiskave oziroma ko sodišče o uvedbi kazenskega postopka sploh še ni odločilo.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolžene N.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedenim sklepom po vložitvi obtožnice zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ obdolženi N.K. podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo obdolženkine zagovornice zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Kopru zavrnilo.

Zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "kršitve določb kazenskega postopka" in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor odpravi, ali pa sklep višjega sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo predlagal, da naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena. Sprememba obdolženkinega zagovora (zanikanje prvotnega priznanja) ne more vplivati na oceno, da je še vedno podan utemeljen sum storitve kaznivih dejanj. Okoliščine, ki jih navaja izpodbijani sklep, med njimi tudi podatek, da je zoper obdolženko zahtevan kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena KZ utemeljujejo konkretno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, če bi bil pripor odpravljen. Ocenjuje, da je pripor tudi neogibno potreben in sorazmeren ukrep in ga ni mogoče nadomestiti z blažjim.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V pravnomočnem sklepu o preiskavi in v obtožnici (ki je medtem postala pravnomočna), je utemeljen sum storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ jasno izražen in prepričljivo obrazložen s konkretnimi in specifičnimi okoliščinami. Zagovorničino zanikanje, da ugotovljene okoliščine ne izkazujejo zadostne stopnje verjetnosti, da je obdolženka storila kazniva dejanja, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi dejstvo, da doslej še niso bile opravljene daktiloskopske preiskave papilarnih linij, ki bi potrjevale obdolženkine kontakte z obremenilnimi predmeti (mamila, orožje, denar, tehtnici) ne zmanjšuje utemeljenosti suma, ne glede na to, da utegnejo biti tudi ti podatki pomembni za presojo stopnje verjetnosti suma storitve kaznivega dejanja.

Iz zapisnikov o hišni preiskavi in zasegu predmetov izhaja, da so bili obdolženki v njeni stanovanjski hiši zaseženi heroin (skupno 977,39 g) ter polavtomatska pištola z večjim številom nabojev. Obdolženka je zapisnik o hišni preiskavi podpisala brez pripomb (listna številka 11), pri čemer zakon ne zahteva, kot zmotno meni vložnica, da mora sodišče tistega, pri katerem se opravlja hišna preiskava, poučiti, da lahko podpis zapisnika odkloni. Iz zapisnika izhaja, da je bila obdolženka poučena, da lahko obvesti odvetnika, ki je lahko navzoč pri hišni preiskavi, vendar se je tej pravici odrekla, zaradi česar je brez podlage tudi očitek zahteve, da naj bi bila obdolženka prikrajšana v svojih pravicah obrambe.

Iz zapisnika o hišni preiskavi je razvidno, da je bila opravljena preiskava stanovanjske hiše s pritiklinami, ki je v lasti obdolženke. S trditvami, ki pa jih tožnica ne podkrepi z nobenimi dokazi, da v hiši prebiva še najmanj ena oseba in da naj bi bila večina zaseženih predmetov najdena v prostorih, ki jih obdolženka ne uporablja, vložnica skuša prepričati, da najdeni predmeti naj ne bi bili obdolženkini. Vendar pa tudi tovrstni ugovori sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, odločitev o tem vprašanju je treba prepustiti nadaljnjemu postopku. Enako velja tudi za oceno verodostojnosti zagovora obdolženke, ki je najprej dejanji priznala, nato pa v pisni izjavi dne 10. 2. 2008 zanikala, da bi ju storila.

Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče zavrača tudi zagovorničine pomisleke v dokazni pomen vsebine "prisluhov" (v zvezi s kazenskim postopkom, ki teče zoper obdolženko kot domnevno sostorilko in članico hudodelske združbe pred Okrožnim sodiščem v Krškem zaradi kaznivega dejanja po tretjem in petem odstavku 311. člena KZ), kjer naj bi obdolženkin sogovornik govoril o "robi" in "denarju", ki da ga bo dobila. Šele v nadaljnjem postopku, ko bo izveden tudi ta dokaz, ki je predlagan v obtožnici, bo mogoče zanesljivo presoditi, ali se omenjeni pogovor res nanaša zgolj na "prebežnike" oziroma kaznivo dejanje po 311. členu KZ, kot trdi zagovornica, ali na kaj drugega in na tej podlagi zanesljivo oceniti dokazni pomen vsebine navedenega pogovora za konkretno kazensko zadevo. Ob tem je treba pojasniti, da se državni tožilec sklicuje na vsebino "prisluhov" iz meseca januarja 2008, ne pa na vsebino pogovorov, ki jih navaja vložnica.

Pravilno ugotavlja vložnica zahteve (v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti), da preiskava zoper obdolženko pred Okrožnim sodiščem v Krškem zaradi kaznivega dejanja po 311. členu KZ sploh še ni bila uvedena in da sodišče, ki to potrjuje, svojo odločitev utemeljuje z neresničnim (torej tudi pravno nerelevantnim) dejstvom. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo (npr. I Ips 85/2006, I Ips 8/2008), da sklep o ponovitveni nevarnosti v konkretni zadevi ni mogoče utemeljiti s podatkom o sumu storitve kaznivega dejanja, ki je še v fazi policijske preiskave oziroma, ko sodišče o uvedbi kazenskega postopka sploh še ni odločilo (npr. s sklepom o uvedbi preiskave); šele z odločitvijo sodišča je namreč to dejstvo ugotovljeno na ravni utemeljenega suma, to je dokaznega standarda, ki se zahteva za odločanje o priporu. Vendar pa v konkretnem primeru ta ugotovitev sama po sebi zanesljivosti ocene o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti bistveno ne zmanjšuje.

Prav tako se ni mogoče strinjati z zahtevo ko navaja, da v izpodbijanem sklepu niso navedene posebne okoliščine (v smislu odločbe Ustavnega sodišča Up 123/95 z dne 6. 10. 1995), ki bi omogočale zanesljiv sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega, specifičnega kaznivega dejanja.

Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni potrebno, da so kumulativno podane vse okoliščine, naštete v tej določbi, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je bila obdolženki zasežena znatna količina heroina, katerega del je bil zapakiran v dveh plastičnih vrečkah po 25 zavitkov s približno 5 g heroina, zaseženi pa sta ji bili tudi dve tehtnici, na katerih so bile prisotne sledi heroina in kokaina. Iz tega je mogoče sklepati, da obdolženka pozna ljudi, ki ji zaupajo in da je sposobna nabaviti večje količine mamila, pri čemer že omenjen kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem dovoljuje tudi sklepanje o njenih očitnih povezavah s člani hudodelske združbe. Navedene okoliščine pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča kažejo na obdolženkino odločnost in sposobnost ukvarjanja z dejavnostjo, povezano z zlorabo drog (heroina), ki povzroča hitro zasvojenost in hude poškodbe zdravja tistih, ki ga uživajo. V navedenih okoliščinah sta nižji sodišči imeli zanesljivo podlago za ugotovitev, da je podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ne glede na to, da je obdolženka stara 60 let in da doslej sodno še ni bila kaznovana.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).