Jedro

Zemljišče, ki je funkcionalno povezano s poslovnimi prostori (torej zemljišče, na katerem ni ničesar, kar se šteje za objekt), je tako zemljišče, ki je določeno kot gradbena parcela objekta. Če določen objekt gradbene parcele še nima določene, pa je zazidano stavbno zemljišče tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče. Zgolj od tako določenega zazidanega stavbnega zemljišča je mogoče obračunati NUSZ za zazidano stavno zemljišče. Preostanek zemljiške parcele oziroma zemljišča, ki ga nekdo uporablja, pa je lahko nezazidano stavbno zemljišče in je, če izpolnjuje pogoje za odmero NUSZ, za rabo tega zemljišča mogoče obračunati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-321/2019-003695 z dne 18. 3. 2019 se v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za površino zemljišča 2.917 m2 in za uporabo stavbnega zemljišča za površino zemljišča 500 m2, odpravi in se zadeva vrne v tem obsegu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Ljubljana za leto 2020, in sicer za objekt oziroma zemljišče iz prve alineje v višini 1.588,25 EUR, iz druge alineje v višini 15.210,24 EUR, iz tretje alineje v višini 701,78 EUR, iz četrte alineje v višini 10.774,23 EUR in iz pete alineje v višini 1.846,80 EUR, kar skupaj znaša 30.121,30 EUR ter da je treba obveznost poravnati v štirih obrokih. Iz obrazložitve izhaja, da je organ nadomestilo odmeril na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Odlok) in da je višina nadomestila odvisna od lege, namembnosti in smotrne izkoriščenosti uporabe stavbnega zemljišča, opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe ter skupne rabe in dejanske možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo. Podatke za odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, na katere se odločba nanaša, je organ prejel od Mestne občine Ljubljana, ki o teh podatkih vodi evidenco ter je pristojna za njihovo zbiranje in urejanje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za objekta oziroma zemljišči iz četrte in pete alineje v izmeri 2.917 m2 in 500 m2, in v tožbi v bistvenem navaja, da je pri obeh zemljiščih treba upoštevati peto alinejo prvega odstavka 4. člena Odloka, ki ureja osnovo za določitev višine nadomestila za zazidano stavbno zemljišče v primeru nestanovanjske stavbe. Zadevni zemljišči predstavljata manipulativne zunanje odprte površine, ki so nujno potrebne za opravljanje dejavnosti tožnika oziroma za funkcioniranje objekta, in nista površini, na katerih tožnik opravlja svoje dejavnosti, kot je napačno ugotovil organ. Zemljišči se v ničemer ne razlikujeta od preostale okolice objekta (razen 200 m2 zemljišča iz četrte alineje odmerne odločbe, ki predstavljajo parkirišče), temveč gre zgolj za prometne, zunanje odprte površine, ki predstavljajo funkcionalno zemljišče objekta. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da sodišče toženki naloži plačilo stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na razloge iz obrazložitev prvo- in drugostopenjske odločbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ta zakon razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena tega zakona (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji – ZSZ/84), občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Torej ne glede na prenehanje veljavnosti Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter Gradbenega zakona - GZ), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka tožniku za zemljišče v izmeri 2.917 m2 in zemljišče v izmeri 500 m2 utemeljeno odmerila NUSZ, kot da sta v celoti zazidano stavbno zemljišče. 8. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Po četrtem odstavku istega člena je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom, po petem odstavku pa lahko občina določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča in delavnice na prostem. Skladno s tem zakonskim pooblastilom je Mestna občina Ljubljana v sedmem odstavku 4. člena Odloka o NUSZ določila, da je osnova za določitev višine nadomestila za zazidano stavbno zemljišče v primeru zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti, tj. nepokrito skladišče, parkirišče, delavnica na prostem: površina zemljiških parcel, na katerih se opravlja takšna dejavnost. 9. Po navedenem odloku je torej za opredelitev zemljišča kot zazidanega stavbnega zemljišča bistveno, ali se na zemljišču opravlja poslovna dejavnost zavezanca, kakršno primeroma našteva citiran Odlok. Pri razlagi, kdaj se na površini zemljišča opravlja poslovna dejavnost, pa je treba upoštevati 218. člena ZGO-1, saj ta določa, da se določbe prve alinee prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. 44/97; v nadaljevanju ZSZ)1 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen (prvi odstavek).

10. Po 218. členu ZGO-1 so se za zazidana štela tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). Uporaba 218. člena ZGO-1 torej pomeni, da se kot zazidano stavbno zemljišče lahko obravnavajo objekti, površine zemljišča na katerem ni objektov in na katerih se opravlja poslovna dejavnost, pa pod pogojem, da izpolnjujejo v tej določbi določen pogoj, tj., da gre za gradbeno parcelo ali funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče objekta.

11. Kaj je (zahteven, nezahteven, enostaven ter gradbeno inženirski) objekt, je določal ZGO-1, sedaj pa določata GZ in Uredba o razvrščanju objektov. Po presoji sodišča je po teh predpisih parkirišče nedvomno objekt, kar priznava tudi tožnik. Kar se tiče dostopov in manipulacijskih površin, pa je treba pri odločitvi, ali so zazidana ali morda nezazidana površina, upoštevati tudi definicijo zazidanega stavbnega zemljišča po ZGO-1. Zemljišče, ki je funkcionalno povezano s poslovnimi prostori (torej zemljišče, na katerem ni ničesar, kar se šteje za objekt), je tako zemljišče, ki je določeno kot gradbena parcela objekta. Če določen objekt gradbene parcele še nima določene, pa je zazidano stavbno zemljišče tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). Zgolj od tako določenega zazidanega stavbnega zemljišča je mogoče obračunati NUSZ za zazidano stavno zemljišče. Preostanek zemljiške parcele oziroma zemljišča, ki ga nekdo uporablja, pa je lahko nezazidano stavbno zemljišče in je, če izpolnjuje pogoje za odmero NUSZ, za rabo tega zemljišča mogoče obračunati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. 12. Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo oziroma lastniku nepremičnine.

13. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na podatke za odmero NUSZ, ki jih je prejel od Mestne občine Ljubljana. V zvezi s tem sodišče pripominja, da organ na te podatke ni vezan, saj je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da lahko zavezanec dokazuje, da so dejstva, ki jih organu sporoči občina, napačna in jih mora organ presoditi po načelu proste presoje dokazov.2 Toženka zato na površino zazidanega stavbnega zemljišča, kot jo je sporočila občina, ni bila vezana. V drugostopenjski odločbi je sicer vpogledala v najemni pogodbi R13/2018 in R9/2018 in na podlagi tega ugotovila, da so zemljišča, od katerih je odmerila NUSZ predmet najemne pogodbe, v katerih je določeno, da bo tožnik najete nepremičnine uporabljal za opravljanje dejavnosti in da najemodajalec najemniku omogoča nemoten dostop do objekta. To po njenem prepričanju pomeni, da gre za zazidana stavbna zemljišča, ker služijo za tožnikovo opravljanje dejavnosti. Tega, ali je najeto zemljišče v celoti objekt (parkirišče) in funkcionalno zemljišče objekta in kdo vse ga uporablja oziroma ali ga uporablja zgolj tožnik, pa toženka zaradi neupoštevanja 218. člena ZGO-1 ni ugotavljala.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Glavne obravnave sodišče ni opravilo, ker so se ji stranke na podlagi 279. člena Zakona o pravdnem postopku odpovedale.

15. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka.

1 56. člen ZSZ je določal, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZSZ/84 razen določb prve in tretje alinee 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. ZGO-1 je torej kot zakon, ki je kasnejši kot ZSZ/84 določal, da se ZSZ/84 uporablja le za tista zazidana in nezazidana zemljišča kot jih kot taka definira tudi določba 218. člena ZGO-1. 2 Glej X Ips 6/2020, I Up 80/2020.