Jedro

Skladno s 1. odstavkom 175. člena ZDR se denarna kazen kot disciplinska sankcija lahko izreče le, če je določena v KP. Ker KP za negospodarske dejavnosti, ki velja za toženo stranko (zavod za šport X.), ne predvideva denarne kazni kot disciplinske sankcije in je tožena stranka disciplinsko sankcijo denarne kazni izrekla na podlagi internega pravilnika o disciplinski odgovornosti delavcev, je izrečena disciplinska sankcija nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavi odločba tožene stranke št. Zkad4003 z dne 30.1.2004. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80.496,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožila tožena stranka.

Meni, da gre v obravnavani zadevi v skladu s 19. tč. 5. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti delavcev (v nadaljevanju: pravilnik) za ponovitev istovrstne lažje kršitve delovne obveznosti v obdobju 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je enostavno zaključilo, da je priča F. U. izpovedala, da ključa garderobe nima in tako ni mogla vedeti, ali je bila tožeča stranka res odsotna. Takšen zaključek pa je ob vseh izvedenih dokazih v disciplinskem postopku in postopku pred sodiščem prve stopnje, absurden. Dejstvo je, da tožeče stranke ob navedenih urah ni bilo na delovnem mestu. F. U. je pojasnil, da ima njegova skupina malico prej, kot je določeno za ostale delavce, ker je zjutraj še rosa. Zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da je bila tožeča stranka dolžna upoštevati navodila U., ter da je čas malice praviloma od 10.30 do 11.00 ure, če ni drugačnih ustnih navodil vodje objekta. V nobenem primeru pa čas malice ni bil določen od 11.00 do 11.40 ure. Tudi če bi tožeča stranka bila na malici, pa bi kršila zakonske določbe o trajanju odmora za malico, ker je ta čas prekoračila. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpoved F. U., ki je pojasnil, da sta s sodelavcem S. obhodila celoten objekt znotraj ograje in če bi bila tožeča stranka na območju tenis igrišča, bi jo videla in ni možno, da bi se zgrešili. Ni jasno, zakaj sodišče ne verjame toženi stranki in zaslišani priči. Pritožba še očita, da se sodišče ni opredelilo do listinskih dokazov v spisu ter do dokaznega postopka v disciplinskem postopku, temveč je samo na podlagi zaslišanja priče F. U. zaključilo, da kršitve tožeči stranki niso dokazane. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa je pritožbeno sodišče prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

Tožena stranka je na podlagi izvedenega disciplinskega postopka ocenila, da je tožeči stranki dokazala očitano kršitev delovnih obveznosti, t.j. neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne

1.10.2003, 9.12.2003, 11.12.2003 in 17.12.2003, zato ji je izrekla kot disciplinski ukrep denarno kazen. Ne glede na razloge v izpodbijani sodbi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje disciplinsko odločbo razveljavilo, pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotavlja, da bi bilo potrebno tudi sicer disciplinsko odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljaviti. V času izvršitve tožeči stranki očitanih kršitev delovnih obveznosti so namreč že veljala določila novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki v 1. odst. 175. člena določa, da delodajalec lahko izreče disciplinsko odgovornemu delavcu opomin, druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet pa le, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji), ki pa ne predvideva denarne kazni kot ene od možnih disciplinskih sankcij. Tožeči stranki je bila tako izrečena denarna kazen zgolj na podlagi določil pravilnika tožene stranke o disciplinski odgovornosti delavcev, v kolektivni pogodbi dejavnosti pa podlaga za navedeni ukrep ni podana. Ker v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj, ki ga za upravičenost izreka disciplinskega ukrepa denarne kazni izrecno predpisuje 1. odst. 175. člena ZDR, je v posledici zato potrebno sporno disciplinsko odločbo razveljaviti.

Ne glede na zgoraj navedeno, so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljeni. Na tem mestu zato pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sprejema in soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, saj je to glede na zaključek, da tožeči stranki ni mogoče z gotovostjo dokazati očitanih kršitev delovnih obveznosti, sporno disciplinsko odločbo pravilno razveljavilo.

Do ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za obravnavano zadevo, se pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP ni opredelilo.

Na podlagi vsega navedenega in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ni podan noben od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.