Jedro

Vtoževana terjatev znaša 870.661,99 SIT v pobot uveljavljani zahtevek tožene stranke znaša 1.384.871,00 SIT. Ker pa, kot rečeno, tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe, prvostopno sodišče ni imelo možnosti za pretresanje navedb o pravici, za katero tožena stranka ni postavila pravovarstvenih zahtevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi za znesek 661.868,59 SIT (prvi odstavek izreka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (drugi odstavek izreka) in delno za izvršilne stroške (tretji odstavek izreka). Delno ga je v 1. točki in 3. točki za 1.700,00 SIT razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (četrti odstavek izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožeče stranke v znesku 1.384.871,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ne obstoji (peti odstavek izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke (šesti odstavek izreka).

2. Proti dajatvenemu delu sodbe in tistemu delu, s katerim je prvostopno sodišče ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev, se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

3. Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba v tistem delu, ki se nanaša na nasprotno terjatev tožene stranke, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče se je opredelilo tako (1) do ugovora o prenehanju terjatve zaradi dogovora o pobotanju kot (2) do podrejeno postavljenega pobotnega ugovora. Menilo je, da toženec z izpovedjo o obstoju nekega "tihega dogovora" o pobotanju medsebojnih terjatev ni dokazal svojih navedb, da je terjatev tožeče stranke prenehala zaradi kompenzacije s "terjatvami tožene stranke za škodo, ki jo predstavlja dodatno plačan davek". Zaključek prvostopnega sodišča je logičen in prepričljiv, nenazadnje pa takega dogovora niti tožeča stranka ne potrjuje. Zato s pritožbenim zatrjevanjem, da se je toženec pri zaslišanju le "nepravilno izrazil", v resnici pa je dogovor o pobotanju medsebojnih terjatev med pravdnima strankama obstojal, tožena stranka ne more ovreči prvostopnih zaključkov. Dogovor je namreč sklenjen, ko se pogodbeni stranki zedinita o vsebini dogovora. Izpoved ene stranke, da obstoji tihi dogovor, pa ne dokazuje, da je prišlo do uskladitve volj pogodbenih strank.

4. Podrejeno postavljeni procesni pobotni ugovor predstavlja po navedbah tožene stranke odškodninsko terjatev. V izpodbijani sodbi so pravilno naštete predpostavke civilnega delikta, od katerih mora protipravnost, škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem ali opustitvijo in škodo dokazati oškodovanec, ne pa tudi krivdo, kot zmotno meni prvostopno sodišče (prim. prvi odstavek 154. člena ZOR). Povzročitelj je torej tisti, ki se lahko ekskulpira z dokazom, da za škodo ni kriv. Vse odškodninske predpostavke morajo biti kumulativno podane. Tožeča stranka je kot škodo definirala naknadno plačan davek od prometa gostinskih storitev v znesku 251.516,00 SIT, zakonske zamudne obresti od tega zneska v višini 44.279,00 SIT in doplačilo dohodnine v višini 1.089.076,00 SIT. Ta davek je tožena stranka morala naknadno doplačati zato, ker je inšpekcijski pregled pokazal, da si je s previsoko prikazanimi stroški znižala davčno osnovo. Ker pa davek ni škoda, pač za zakonska obveznost, ki ima temelje v Ustavi Republike Slovenije (primerjaj 147. člen), je pobotni ugovor tožene stranke neutemeljen, saj za sklepčnost takega ugovora manjka ena od bistvenih predpostavk, to je nastanek škode. Zato odškodninska podlaga ne bi bila podana niti v primeru, če bi se kot resnične izkazale navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka odgovorna za prikaz višjih stroškov poslovanja tožene stranke od realnih.

5. V pritožbi je toženec sam navedel, da je pobotni ugovor postavil v višini 1.384.871,00 SIT, ta pa je sestavljen iz posameznih postavk, opisanih v zgornjem odstavku. V vlogi z dne 8.5.2003 je tožena stranka naknadno navedla, da je zaradi nestrokovnega dela tožeče stranke imela še dodatno škodo v višini 360.000,00 SIT, kolikor je plačala družbi V. d.o.o. za ureditev neurejene in nepopolne dokumentacije, dalje v višini 117.061,00 SIT, kar predstavlja po nepotrebnem plačan davek na dobiček, češ da je tožeča stranka nepravilno pokrivala nepokrite izgube iz preteklih let in še drugo škodo, ki naj jo izračuna izvedenec finančne stroke. Hkrati pa je navedla, da "vztraja pri postavljenem pobotnem ugovoru in kljub novim v pobot uveljavljenim terjatvam ne spreminja pobotnega ugovora po višini, ker že v postavljeni višini presega znesek vtoževane terjatve".

6. Pobotni ugovor je eden najpomembnejših ugovorov tako imenovane ugasle pravice. Pri pobotnem ugovoru toženec sicer priznava obstoj terjatve tožeče stranke, vendar zatrjuje, da je prenehala obstojati zaradi pobotanja s terjatvijo, ki jo ima sam proti tožeči stranki. Iz tega logično sledi, da je mogoče s terjatvijo tožeče stranke pobotati nasprotno terjatev tožene stranke največ do višine terjatve tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožena stranka v predmetni pravdi v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi postavila kar za 514.211,00 SIT višji pobotni ugovor od tožbenega zahtevka. Vse svoje višje nasprotne zahtevke proti tožeči stranki bi lahko uveljavljala z nasprotno tožbo. Tega pa ni storila, ampak je le navedla (vloga z dne 8.5.2003), da bo storila. Zato prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene kršitve, ker se z naknadnimi navedbami iz vloge z dne 8.5.2003 o nadaljnji škodi v znesku 360.000,00 SIT, 117.061,00 SIT in s še nedefinirano višino škode, ki jo je tožena stranka tudi uveljavljala v pobot, ni ukvarjalo. Po določilu prvega odstavka 2. člena ZPP namreč sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. To pomeni, da je v celoti vezano na v pobot uveljavljano nasprotno terjatev. Vtoževana terjatev znaša 870.661,99 SIT v pobot uveljavljani zahtevek tožene stranke znaša 1.384.871,00 SIT. Ker pa, kot rečeno, tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe, prvostopno sodišče ni imelo možnosti za pretresanje navedb o pravici, za katero tožena stranka ni postavila pravovarstvenih zahtevkov. S tem je odgovorjeno na pravno zmotne pritožbene zaključke, da bi se prvostopno sodišče moralo ukvarjati z dejansko podlago, ki utemeljuje pobotni ugovor v višji višini, kot je bil postavljen.

Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanih delov sodbe ni zasledilo nikakršnih kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijane dele sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.