Jedro

Pravila OZZ v 233. členu določajo splošna pravila ravnanj v času zadržanosti od dela. Glede na drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ pa so vsi položaji začasne zadržanosti z dela, tj. zaradi bolezni, poškodbe ali nege izenačeni po omejitvah. To pomeni, da mora tudi delavec, ki je na bolniškem staležu zaradi nege, spoštovati omejitev, da mora biti z otrokom, zaradi katerega je na negi, doma, odhod izven kraja bivanja pa je možen le ob odobritvi osebnega zdravnika.

Bolniška odsotnost zaradi nege otroka ni izvzeta iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2024, ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi, ampak je trajalo do 17. 7. 2025. Zavrnilo je tudi s tem povezana zahtevka za reparacijo in denarno povračilo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2.Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi v tožbi postavljenim zahtevkom, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da 7. 3. 2025 ni bila več v bolniškem staležu, zato zanjo ne veljajo norme, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče spregledalo, da 7. 3. 2025 ni bila več v bolniškem staležu in da takrat ni imela več statusa, kot ji ga prepisuje, posledično ni mogla kršiti pravil bolniškega staleža. Materialno pravo je zato zmotno uporabljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi in kontradiktorna. Trdi, da se ji očita, da je kršila pravila bolniškega staleža s tem, ko je bolnega otroka peljala k zdravniku. Skrbela je za bolnega otroka, zato se ne bi smeli pogovarjati o tem, ali je 7. 3. 2025 zapustila kraj bivanja z ali brez dovoljenja osebne zdravnice. Zatrjuje, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj toženka ni prerekala trditev glede hude bolezni otroka, kot tudi, da 7. 3. 2025 ni bila več v bolniškem staležu. Iz sodbe ne izhajajo razlogi za sprejeto odločitev. Izpostavlja, da toženka nima niti v svojih splošnih aktih niti v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila s tožnico, podlage za preverjanje bolniškega staleža z detektivom. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezane zahtevke za priznanje delovnega razmerja, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, plačilo reparacije in denarnega povračila, ker je ugotovilo, da je za odpoved obstajal utemeljen razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ugotovilo je, da je bila tožnica 7. 3. 2025 bolniško odsotna zaradi nege otroka, kljub temu pa je tega dne brez odobritve pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne razloge, odločitev se da preizkusiti, zato ni podana smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica 7. 3. 2025 ni bila več v bolniškem staležu, zato zanjo ne velja 233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ). Tožnici se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne očita le, da je kršila pravila bolniškega staleža v času zadržanosti z dela zaradi lastne bolezni oziroma poškodbe, ampak tudi dne 7. 3. 2025, ko je bila zadržana zaradi nege, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnica tudi tega dne spoštovala Pravila OZZ. Pravila OZZ v 233. členu določajo splošna pravila ravnanj v času zadržanosti od dela. Glede na drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ pa so vsi položaji začasne zadržanosti z dela, tj. zaradi bolezni, poškodbe ali nege izenačeni po omejitvah. To pomeni, da mora tudi delavec, ki je na bolniškem staležu zaradi nege, spoštovati omejitev, da mora biti z otrokom, zaradi katerega je na negi, doma, odhod izven kraja bivanja pa je možen le ob odobritvi osebnega zdravnika.

7.Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da tožnica dne 7. 3. 2025 ni več v bolniškem staležu zaradi lastne bolezni, ta se je zaključil 6. 3. 2025, ampak zaradi nege otroka. Očitano nasprotje med ugotovitvami sodišča prve stopnje in izvedenimi dokazi tako ni podano. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da toženka ni prerekala, da je bil otrok, zaradi katerega je bila tožnica na negi, bolan, vendar slednje ne vpliva na obstoj kršitve. Tožnici se tudi ne očita, da je kršila bolniški stalež, ker je dne 7. 3. 2025 peljala otroka k zdravniku. Očita se ji, da se dne 7. 3. 2025 ob kontroli bolniškega staleža ob 18:22 uri, torej po tem, ko je že bila pri pediatru, z otrokom ni nahajala na kraju bivanja, kot bi se morala, ampak v A.. Tožnica tega niti ne prereka. Priznava, da je bila z bolnim otrokom na naslovu partnerja v A., kakor tudi, da za to ni imela odobritve zdravnice, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 233. člena Pravil OZZ in delovnih obveznosti, s tem pa utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da bolniška odsotnost zaradi nege otroka ni izvzeta iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (prim. sklep VSRS VIII Ips 19/2010, sklep VDSS Pdp 337/2018, sodba VDSS Pdp 1002/2016 idr.), zato je neutemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava. Na podlagi navedenega ter dejstva, da tožnica ne ugovarja, da pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR- 1 ni podan, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved zakonita.

8.Pritožbene navedbe, da toženka v pogodbi o zaposlitvi oziroma v svojih splošnih aktih ni imela pravne podlage za preverjanje bolniškega staleža preko detektiva, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Tožnica prvič v pritožbi navaja, da bi toženka morala izkazati, da je za kontrolo bolniškega staleža imela podlago v internih pravilnikih ali pogodbi o zaposlitvi, pri tem pa ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9.Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).