Jedro

Nosilni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje je presoja teže in vrste očitanega kaznivega dejanja ter ocena tožnikove sposobnosti zagovarjati se tudi brez zagovornika. Tožniku pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih, z ustavo zagotovljenih pravic.

Obrazložitev tožene stranke temelji na pravilno uporabljenem merilu pravičnosti. V konkretnem postopku to pomeni, da je bil za prosilca ZBPP uporabljen enako kot za vse druge prosilce, torej z oceno in tehtanjem kriterijev iz določbe 24. člena ZBPP, kar pomeni, da v spornem postopku ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev 22. in 25. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Bpp 225/2012 z dne 20. 2. 2012 odločila, da se prošnja A.A. za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), kot neutemeljena zavrne. Prosilec je prošnjo vložil 2. 2. 2012, za zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št, I K 50290/2011. Iz obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 10. 2011 izhaja, da se prosilcu očita storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla in pojasnila načela na katerih temelji odločanje v kazenskem postopku. Pojasnila je, da v tem postopku, na podlagi določbe 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), velja domneva nedolžnosti. Prav tako mora sodišče vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, ugotoviti z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana, v nasprotnem primeru pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Pojasnila je tudi, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku, v skladu s domačo in mednarodno zakonodajo pa je lahko ta pravica fakultativna ali obligatorna. V konkretnem primeru gre za fakultativno pravico do obrambe.

Tožena stranka se je v nadaljevanju sklicevala na določbo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in na interes pravičnosti, na katerega je treba gledati v primeru, ko obramba ni obvezna. Na interes pravičnosti se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Ker zakonodaja tega pojma ne definira, je skladno s sodno prakso pri odločanju treba gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Prav tako se je tožena stranka sklicevala na eno temeljnih načel ZKP, to je načelo iskanje resnice, ki ne velja samo za sodišča, ampak tudi za policijo, državnega tožilca, preiskovalnega sodnika in za ves potek postopka. Tožniku se v kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za katerega je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Iz obtožnega predloga je razvidno, da Okrožno državno tožilstvo sodišču predlaga, da na glavni obravnavi zasliši oškodovanca in pričo, prebere zdravniška potrdila in pridobi izpiske iz kazenske evidence in evidence prekrškov za obdolžence ter vpogleda v sodni spis. Prav tako je iz spisa razvidno, da prosilec storitev kaznivega dejanja zanika. Glede na vsa, s strani okrožnega državnega tožilstva predlagana zaslišanja in predlagano izvedbo dokazov, po mnenju tožene stranke ni podanih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe, prav tako glede na podano izjavo prosilca organ za BPP ugotavlja, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti česa je obdolžen in tudi ni nesposoben, da se brani pred očitkom vsebovanim v obtožbi. Ob upoštevanju osebnosti storilca, teže in vrste kaznivega dejanja ter dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, je tožena stranka zaključila, da strokovna pomoč odvetnika ne bi bila v skladu z načelom pravičnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da je prava nevešča stranka, zato je za njega najbolj enostavno pravno vprašanje ali postopek zelo zahteven. Na splošno res velja, da naj bi tožilstvo dokazalo storitev določenega kaznivega dejanja, medtem ko naj bi obramba dokaze tožilstva izpodbijala, za ta pravna dejanja pa je nedvomno potrebno pravno znanje, ki pa ga tožnik nima. Prav tako bi obramba v postopku lahko predlagala nove priče in izvajala nova pravna dejanja, katerih cilj je dokazati neverodostojnost dokazov tožilstva, za kar pa je ponovno potrebno pravno znanje. Tožilstvo predlaga tudi, da se vpogleda v spis št. 40514/2010, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik v kazenskem postopku pogojno obsojen na istovrstno kaznivo dejanje, na zaporno kazen 2 mesecev, ki pa ne bo izrečena, če tožnik v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ker tožnik v tem postopku ni imel zagovornika in ker je prava nevešča oseba, ni izrabil vseh pravnih možnosti, ki mu jih je zagotovil zakon. To pomeni, da je posledice nestrokovne obrambe spoznal v preteklem postopku, te napake pa v tem postopku ne želi ponoviti. V primeru namreč, da bo v tem postopku spoznan za krivega, bo prejšnja pogojna obsodba preklicana in posledično izrečena kazen zapora vsaj 2 meseca. V kolikor bi tožniku finančni položaj to omogočal, bi si nedvomno zagotovil pomoč odvetnika v tem kazenskem postopku. Izpodbojni akt večkrat omenja načelo pravičnosti, ki pa ga je težko definirati. To načelo v konkretnem primeru zahteva, da se tožniku omogoči BPP. Tožnik izpodbija zadevno odločbo na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), iz katerega izhaja, da se upravni akt sme izpodbijati, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Organ za BPP je namreč v svoji odločbi navajal tudi spis opr. št. I K 40514/2010, vendar v ta spis ni vpogledal, saj bi v tem primeru moral ugotoviti, da je tožnik v preizkusni dobi za istovrstno kaznivo dejanje, in da načelo pravičnosti nedvomno terja, da se tožniku odobri BPP. Izpodbijana odločba posega tudi v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS. Oškodovani bo namreč imel strokovno obrambo z zagovornikom, obdolžencu pa se zagovornika ne omogoči. Preko pravice po enakem pravnem varstvu mu je kršena pravica do pravnega varstva po 25. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe nezakonito in protiustavno posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženega spisa sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter dodatno navaja: Tožena stranka mora izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP, v primeru kot je obravnavani, presojati upoštevaje določbo prvega odstavka 1. člena ZBPP, ki določa namen BPP. Ta naj bi zagotavljal uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevaje socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati, torej je pravna pomoč namenjena tistim prosilcem, ki izkažejo v zakonu določene pogoje za njeno dodelitev. Sodišče je že uvodoma pojasnilo, da se v celoti strinja z razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje, saj temeljijo na obrazloženih kriterijih 24. člena ZBPP, zato tožniku zgolj pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi nosilni razlog za zavrnitev prošnje presoja teže in vrste očitanega kaznivega dejanja, ter ocena tožnikove sposobnosti zagovarjati se tudi brez zagovornika. Tožniku je tožena stranka pravilno pojasnila tudi, da mu pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih, z ustavo zagotovljenih pravic. Le te s sporno odločitvijo po presoji sodišča niso okrnjene. Prav tako sodišče soglaša z argumentacijo tožene stranke, ki temelji na pravilno uporabljenem merilu pravičnosti. V konkretnem postopku to pomeni, da je bil za prosilca ZBPP uporabljen enako kot za vse druge prosilce, torej z oceno in tehtanjem kriterijev iz določbe 24. člena ZBPP, kar seveda pomeni, da v spornem postopku ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.