Jedro

Življenjsko in izkustveno je nelogično, da bi obdolženka iz lastnih (osebnih) sredstev poplačevala dolg J. J., če naj bi pečat uporabila in podpisala posojilno pogodbo z dne 14. 7. 2016 kot prokuristka družbe.

Tedanje obdolženkino finančno stanje, ko je bila v osebnem stečaju, kar je ob prošnji za sklenitev posamezne posojilne pogodbe zakoniti zastopnici družbe zamolčala in dejstvo, da je obdolženka sama povedala, da računov za stroške, ki bi ji naj nastali, nikoli ni predložila, daje jasen zaključek, da sklenjene posojilne pogodbe niso bile le navidezne.

Ključna vloga obdolžene, ki je dejansko poskrbela za izvedbeno fazo dogovora, ko je pripravila potrebno dokumentacijo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo A. A. se oprosti plačila sodne takse, dolžna pa je plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovane družbe C., d.o.o. za odgovor na pritožbo, v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. pod točko I/1 izreka spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 5. točki prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko I/2 izreka kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Pod točko I/3 izreka je sodišče prve stopnje obdolženi A. A. in B. B. spoznalo za krivi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Obema obdolženkama je izreklo pogojni obsodbi, pri čemer je obdolženi A. A. določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, ni pa ji preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 5875/2019 z dne 27. 6. 2019. Obdolženi B. B. pa je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da mora obdolžena A. A. plačati družbi C., d. d. o. premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.400,00 EUR, s preostankom pa je družbo napotilo na pravdo, medtem ko je družbo D., d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženo A. A. oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obdolženi B. B. pa je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 112,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, kot navaja v uvodu pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

3. Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci oškodovane družbe C,. d.o.o., odvetniki iz Odvetniške družbe G. iz Ljubljane, ki višjemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, obdolženki pa naloži v plačilo stroške, ki so nastali oškodovani družbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik ne konkretizira, te pa tudi niso razvidne iz obrazložitve pritožbe. Zagovornik namreč ne pojasni niti katero kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja, zgolj s pavšalnimi navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer pa je iz njegovih nadaljnjih navedb razbrati, da po vsebini graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa konkretizaciji pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne more zadostiti. Uveljavljane kršitve posledično ni mogoče preizkusiti, medtem ko višje sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. V zvezi s kaznivim dejanjem posebnega primera ponarejanja listin zagovornik obdolžene A. A. le na načelni ravni uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ob tem pa te kršitve ne konkretizira z nobeno od taksativno določenih kršitev v 372. členu ZKP. Iz vsebine njegovih pritožbenih navedb pa je razvidno, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, zaradi obstoja okoliščin, ki izključujejo obdolženkino krivdo. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje kršilo 30. člen KZ-1, saj se obdolžena A. A. ob sklepanju posojilne pogodbe z družbo D., d.o.o. ni zavedala okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, saj je še vedno štela, da je pooblaščena za sklepanje pogodb kot prokuristka in bila tako v dejanski zmoti.

7. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Predpostavka za obstoj zatrjevane kršitve kazenskega zakona je, da sodišče na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja kazenski zakon uporabi napačno ali ga sploh ne uporabi, kar v obravnavani zadevi ni primer. Zagovornik namreč zatrjevano kršitev uveljavlja v posledici trditev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, češ da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo neverodostojni priči H. H., namesto obdolženkinem zagovoru, da o odvzemu prokure ni bila obveščena pred 14. 7. 2016. Na ta način pa kršitev kazenskega zakona ne more biti podana. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pravilno ocenilo in prepričljivo zaključilo, da je obdolžena A. A. dne 14. 7. 2016 ob (neupravičeni) uporabi pečata družbe C., d.o.o. in podpisu posojilne pogodbe z družbo D., d.o.o. vedela, da ni več prokuristka družbe, saj jo je direktorica družbe C., d.o.o. H. H. o tem predhodno obvestila. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, da sodišče prve stopnje ne verjame obdolženki, da je za „odvzem prokure“ izvedela šele v postopku o gospodarskem sporu, torej šele 18. 11. 2019, ko je bila zaslišana kot priča, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo zgolj v posledici lastne dokazne ocene neutemeljeno ponuja zagovornik. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

8. Prav tako neutemeljeno zagovornik graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanih kaznivih dejanj v celoti dokazana. Višje sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

9. Zagovornik v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe ponavlja obdolženkin zagovor, da je bila ob podpisu posojilne pogodbe in uporabi pečata še vedno prokuristka družbe C., d.o.o., saj je o tem, da naj bi ji bila prokura odvzeta, nihče ni obvestil. Trdi, da je izpovedba priče H. H. neverodostojna, saj slednja po 23. 6. 2016, ko je poskrbela, da je bil odvzem prokure urejen v AJPES-u, ni sprejela nobenih ukrepov (na primer obvestilo pritožnici, odvzem bančne kartice in štampiljke). Slednja pa zaslišana kot priča prav tako ni bila prepričana, da je obdolženko poklicala pred 14. 7. 2016, pri čemer je še po tem datumu potekalo sodelovanje med obdolženko in družbo C., d.o.o. glede dobave motornih koles, kar kaže na to, da obdolženka ni bila obveščena o preklicu prokure.

10. Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo priči H. H., ki je tako tekom posameznih preiskovalnih dejanj kot tudi na glavni obravnavi, prepričljivo in skladno izpovedala, da je po ugotovitvi o obdolženkinem osebnem stečaju, dne 23. 6. 2016 obdolženi A. A. odvzela prokuro, kar je bilo naslednjega dne objavljeno v AJPES-u, ter da jo je sama konec junija oziroma kakšen teden po tem, ko ji je odvzela prokuro, poklicala po telefonu in jo vprašala, ali ve, da ni več prokuristka, kar ji je obdolženka pritrdila. Priča H. H. je nadalje prepričljivo pojasnila, da je obdolženko nato še večkrat klicala, da bi prevzela štampiljko, vendar se je slednja temu izmikala, zato je priča H. H. z I. I. (kar je slednji zaslišan kot priča potrdil) nenapovedano odšla do obdolženke in ji štampiljko tudi odvzela. Takšno ravnanje priče H. H., ob odsotnosti kakršnegakoli dvoma v njeno resnicoljubnost, pa po presoji višjega sodišča utemeljuje zaključek, da je bila obdolženka še pred uporabo pečata in podpisom posojilne pogodbe dne 14. 7. 2016, o odvzemu prokure nedvomno seznanjena. Ob tem je poudariti, da ni pomemben način, kako je priča H. H. obdolženko obvestila, temveč je za obravnavano zadevo bistveno zgolj dejstvo dejanske seznanitve, o čemer po presoji višjega sodišča ni dvoma. Zagovornikovo subjektivno podajanje ocene o neverodostojnosti priče H. H., kakor tudi selektivno povzemanje njene izpovedbe o tem, da ni prepričana, ali je obdolženko o odvzemu prokure obvestila pred 14. 7. 2016, zato ne more biti uspešno. Še zlasti, ko ob presoji vseh razpoložljivih dokazov ne gre prezreti neprepričljivega in nelogičnega zagovora obdolženke, ki je še na naroku za glavno obravnavo dne 16. 10. 2020 trdila, da je uradno še vedno prokuristka, na drugi strani pa, da je šele v postopku v gospodarskem sporu izvedela, da ni več prokuristka. Prav tako je po presoji višjega sodišča življenjsko in izkustveno nelogično, da bi obdolženka iz lastnih (osebnih) sredstev poplačevala dolg J. J., če naj bi pečat uporabila in podpisala posojilno pogodbo z dne 14. 7. 2016 kot prokuristka družbe C., d.o.o. V luči vsega navedenega, lastna ocena zagovornika o ravnanjih, sodelovanju z obdolženko in (ne)ukrepih priče H. H. (tako pred odvzemom prokure, kakor tudi po njenem odvzemu) ne more omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje.

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zagovornik graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja goljufije, opisanega pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe. Zagovornik sicer v tej zvezi med drugim v splošnem navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, vendar pa je iz njegovih navedb razbrati, da podaja le lastno dokazno oceno, ki je drugačna od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zagovornik namreč ponovno izpostavlja obdolženkin zagovor ter poskuša v bistvenem prepričati, da je šlo za navidezne posojilne pogodbe, saj se je s tem denarjem pokrival del stroškov poslovanja družbe C., d.o.o. na naslovu v K. Tako je torej priča H. H. vedela, da so se omenjena sredstva porabila za dejanske stroške, sklenitev vseh pogodb naenkrat in za nazaj, kar je zahtevala ravno priča H. H., pa je bil samo način, da se knjigovodsko opravičijo izplačila sredstev. Obdolženka zato nikogar ni zapeljala v zmoto, temveč je šlo le za način zapiranja knjigovodsko odprtih postavk.

12. Tem navedbam ni mogoče pritrditi. Kot izhaja iz podrobnih razlogov v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, katerim višje sodišče v celoti pritrjuje, je obdolžena A. A. z družbo C., d.o.o., katere direktorica je bila H. H., sklenila tri posojilne pogodbe v skupnem znesku 3.400,00 EUR, ki je bil v celoti (sproti in po sklenitvi vsake posamezne pogodbe), nakazan na obdolženkin račun, kar slednja niti ni zanikala. V zvezi s samo naravo obravnavanih posojilnih pogodb pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo priče H. H., ki je pojasnila, da so bile vse tri posojilne pogodbe sklenjene na prošnjo obdolženke in za njene osebne namene, ter da niso imele nobene povezave s poslovanjem družbe C., d.o.o. Tudi višje sodišče nima nobenih pomislekov v verodostojnost izpovedbe priče H. H., ki je nenazadnje podprta tudi z listinskimi dokazili, in sicer bančnimi izpisi (l. št. 99, 103 in 106), iz katerih je razvidna kronologija nakazil in njihova višina, ki se natančno ujema s tedaj sklenjenimi pogodbami. Ravno to, upoštevaje tedanje obdolženkino finančno stanje, ko je bila v osebnem stečaju, kar je ob prošnji za sklenitev posamezne posojilne pogodbe priči H. H. kot zakoniti zastopnici družbe zamolčala in dejstvo, da je obdolženka sama povedala, da računov za stroške, ki bi ji naj nastali, nikoli ni predložila, daje jasen zaključek, da sklenjene posojilne pogodbe niso bile le navidezne, kot poskuša neutemeljeno prepričati zagovornik. Ob tem pa ne gre prezreti še izpovedbe priče H. H. v delu, ko je pojasnila, da je obdolženka iz poslovnega računa C., d.o.o. za lastne potrebe in brez podlage dvigovala denar, zaradi česar ji je priča preklicala pooblastila na banki, kar je razvidno tudi iz listinske dokumentacije v spisu. V zvezi z vsem obrazloženim je zato neutemeljeno zagovornikovo problematiziranje o nastajanju posameznih stroškov ter načinu zapiranja knjigovodsko odprtih postavk. V posledici obsodilne sodbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugodilo priglašenemu premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe, drugačne, sicer povsem posplošene in nekonkretizirane pritožbene navedbe glede tega pa ne morejo biti uspešne.

13. V zvezi s kaznivim dejanjem goljufije v sostorilstvu, konkretiziranim v točki I/3 izreka izpodbijane sodbe pa zagovornik navaja, da obdolženka ni nikomur ničesar lažno prikazovala ali ga spravljala v zmoto in tudi ni imela namena nikogar ogoljufati. Znesek, ki si ga je sposodila družba C., d.o.o. od družbe D., d.o.o., je bil delno povrnjen, zato ni mogoče govoriti o goljufivem namenu ob sklepanju pogodbe. Prav tako pa ni bila obdolžena A. A. tista, ki bi se dogovarjala z direktorjem družbe D., d.o.o., temveč je bila to obdolžena B. B., ki je bila odgovorna za vso usklajevanje in sodelovanje, medtem ko je obdolžena A. A. le podpisala in ožigosala posojilno pogodbo. To pa dodatno utrjuje prepričanje, da pri obdolženi A. A. manjka obstoj znakov kaznivega dejanja goljufije, to je lažnivega prikazovanja ali prikrivanja dejanskih okoliščin in s tem spravljanje v zmoto. Zagovornik ob tem poudarja, da pri direktorju družbe D., d.o.o. J. J. ni obstajala zmota glede pristojnosti podpisa pogodbe, saj je slednji, preden je podpisal pogodbo, preveril v AJPES-u o upravičenosti prokure in ugotovil, da obdolžena A. A. ni več prokuristka. J. J. tako ni bil v zmoti, saj so mu bila znana vsa potrebna dejstva za sklenitev posla, v kolikor bi bilo karkoli spornega pa bi lahko obdolženo A. A. o tem obvestil, česar ni storil in je tako sam pripomogel k temu, da je bila obdolženka še naprej v dejanski zmoti, da nastopa kot prokuristka.

14. Tudi s takšnimi navedbami ni mogoče soglašati. Drži sicer, da se je obdolžena B. B. s predstavnikom družbe D., d.o.o. J. J. dogovorila o sami sklenitvi posojilne pogodbe, in torej okoliščinami kratkoročnega premostitvenega kredita, kot to izhaja iz zagovora obeh obdolženk, kakor tudi priče J. J. in listinskih podatkov v spisu. Vendar pa zagovornik prezre, da je bila ob vlogi obdolžene B. B., ključna ravno vloga obdolžene A. A., ki je dejansko poskrbela za izvedbeno fazo dogovora med obdolženo B. B. in J. J., ko je pripravila potrebno dokumentacijo, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 11-15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako sta tudi po presoji višjega sodišča obdolženki imeli razdeljene vloge, pri čemer je bila obdolžena A. A. tista, ki je brez vednosti direktorice družbe C., d.o.o. sestavila, ožigosala, podpisala in tudi poslala posojilno pogodbo priči J. J. Slednji je v tej zvezi prepričljivo izpovedal, da je z družbo C., d.o.o. (v imenu katere sta ob dogovoru nastopali obdolženki) predhodno že večkrat sodeloval, zato je tudi 14. 7. 2016 podpisal posojilno pogodbo in nato nakazal 30.800,00 EUR dobavitelju vozila v Nemčijo. Nadalje je tudi pojasnil, da je pred podpisom pogodbe preveril v AJPES-u in ugotovil, da obdolžena A. A. ni več prokuristka družbe in ravno zato je bil ob štampiljki na posojilni pogodbi in podpisu prepričan, da je pogodbo podpisala direktorica družbe C., d.o.o. H. H., ki je bila o tej pogodbi obveščena šele, ko je prejela sklep o izvršbi in da ji obdolženki nista izročili ničesar, kot je to sama prepričljivo izpovedala. Tako se tudi po presoji višjega sodišča kot neprepričljiv pokaže zagovor obdolžene A. A., da je bila H. H. o pogodbi obveščena in da sta ji obdolženki kupnino od prodanega vozila tudi izročili. Ne gre namreč prezreti, da je obdolžena B. B. osebno obljubljala priči J. J. vračilo dolga, kot izhaja iz elektronske korespondence, medtem ko ni videti nobenega razumnega razloga (v kolikor bi obdolženki res izročili denar priči H. H.), čemu bi obdolžena A. A. družbi D., d.o.o. nakazala znesek v skupni višini 9.000,00 EUR in to celo v obdobju, ko z družbo C., d.o.o. ni imela več nobene povezave.

15. Višje sodišče pritrjuje tudi argumentirani oceni sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivde obdolžene A. A., in sicer direktnega naklepa, zato se v tej zvezi v celoti sklicuje na razloge v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, ob tem pa le še dodaja, da delno vračilo zneska družbi D., d.o.o. ne more izključevati goljufivega namena ob sklenitvi posla, kot si za to neutemeljeno prizadeva zagovornik. Še zlasti, ko ob vsem že obrazloženem ne gre prezreti, da sta obdolženki posel izpeljali mimo družbe C., d.o.o., katero sta zgolj zavezali k vračilu posojila (katerega sta porabili za nakup vozila, ki sta ga prodali direktno stranki K. K., ki je kupnino v celoti plačal) in ko je torej upoštevaje razloge glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe obdolžena A. A. vedela, da takšne posojilne pogodbe niti ni bila upravičena skleniti.

16. Glede na uveljavljane pritožbene razloge je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Izrečena ji je bila namreč pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja ter zlasti dejstva, da je bila spoznana za krivo treh kaznivih dejanj in upoštevaje višino protipravne premoženjske koristi, ki si jo je pridobila, obdolženki določilo ustrezno dolgo enotno kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo.

17. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse, dolžna pa je plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovane družbe C., d.o.o. (sedaj H. d.o.o.) za odgovor na pritožbo, v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom sodišča prve stopnje.