Jedro

Osebi, ki želi azil zato, ker se v izvorni državi nima kam vrniti, oziroma se boji preganjanja, ker je bila v času vojne v Bosni in Hercegovini v Sloveniji in se ni borila proti JLA, ni mogoče priznati azila v RS. Na odločitev o stvari ne vplivajo niti dejstva, da tožnik od leta 1970 živi v Sloveniji, kjer je bil tudi zaposlen do leta 1996, in si kljub temu ne more urediti statusa niti po Zakonu o tujcih niti po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 332/2004-10 z dne 3.3.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter mu hkrati določila rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo; v 2. točki izreka (sklep) pa je prvostopno sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Menilo je, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odl. US, 124/2000 - odl. US, 67/2001 in 98/2003), ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, tožnik v svoji vlogi za priznanje azila ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala strah pred preganjanjem v matični državi, ter dejstev in okoliščin, ki bi nasprotovale prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije oziroma vrnitvi v matično državo. Navedbe, da v matični državi nima nikogar in da se nima kam vrniti, ne zadoščajo za priznanje azila po ZAzil. Tožena stranka je pravilno ugotavljala tudi stanje v Bosni in Hercegovini in iz poročil ugotovila, da v tej državi ne obračunavajo z osebami, ki se med vojno niso borile proti jugoslovanski vojski. V Bosni in Hercegovini pa tudi ne grozi nevarnost ponovnega izbruha državljanske vojne. Ker ob vrnitvi v matično državo tožnik ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju zaradi svoje rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja, tudi niso podani razlogi za nevračanje tožnika v matično državo. Tožnik niti v tožbi ni ugovarjal konkretnim sklepom tožene stranke o aktualnem stanju v njegovi izvorni državi, niti ni pojasnil svojih navedb o tem, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja oziroma ocenila vseh okoliščin, in ker tudi ni pojasnil, v čem bi bil ogrožen v primeru vrnitve v matično državo, se prvostopno sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da pogoji za azil po ZAzil niso izpolnjeni.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da bi morala že tožena stranka ugotavljati, ali bi bila vrnitev tožnika v matično državo varna za tožnika osebno. Meni, da njegova situacija ni taka, kot jo opisuje tožena stranka in na tej podlagi prvostopno sodišče, in da bi bilo treba njegov primer bolj individualno obravnavati. Meni, da bi mu moral biti zagotovljen azil iz humanitarnih razlogov. Tožnik se namreč nima kam vrniti v svoji izvorni državi. V Sloveniji se počuti varno in želi tukaj tudi ostati. V Sloveniji je preživel večino svojega življenja. Vendar si v Sloveniji ne more urediti statusa po Zakonu o tujcih, ker nima sredstev za preživljanje. Zaposlitve pa pri svoji starosti, zdravstvenem stanju in ob dejstvu, da je nekvalificiran delavec, ne more nikjer več dobiti. Ob vrnitvi v matično državo ne bi dobil nobene zaščite, zato se v matično državo boji vrniti. Tam bi umrl, saj zanj ne bi mogel nihče skrbeti. V Sloveniji si statusa niti ne bi mogel urediti po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, saj za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Kljub temu, da je vse od leta 1970 živel in delal v Sloveniji, ni imel nikdar stalnega prebivališča, kar bi bil pogoj za urejanje statusa po prej omenjenih zakonih. Zato ne bi bilo prav, da bi ga vrnili v matično državo. Najprimernejša oblika za to, bi bil azil iz humanitarnih razlogov, ker druge možnosti po zakonodaji ni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka, je azil kot posebna oblika zaščite tujca v tretji državi, v Republiki Sloveniji urejen z ZAzil. Da lahko določena oseba v Republiki Sloveniji pridobi pravico do azila, morajo biti za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki jih določata 2. oziroma 3. odstavek 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija); na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje Republika Slovenija tujcem azil iz humanitarnih razlogov, in sicer, če bi vrnitev tujca v njegovo izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Ugotovitve tožene stranke, na katere je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče, potrjujejo tudi podatki iz upravnih spisov.

Tožnik je namreč že v vlogi za azil in tudi kasneje na zaslišanju sam poudarjal, da je v Republiko Slovenijo prišel že leta 1970 zaradi zaposlitve, da pa v Sloveniji ni imel stalnega prebivališča in da je tudi zaposlitev izgubil leta 1996. Glede na take okoliščine tudi pritožbeno sodišče meni, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v matično državo ne grozi mučenje ali nečloveško ravnanje zaradi njegove rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi njegovega političnega prepričanja. Tožnik namreč ves čas vztraja pri tem, da se v matično državo ne more vrniti zato, ker tam nima nikogar in ničesar, in da bi bil ob vrnitvi v matično državo ogrožen zato, ker se med vojno v Bosni in Hercegovini ni boril zoper jugoslovansko armado. Če tožnik v matični državi nima nikogar in ničesar, to še ni razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Da pa bi tožniku ob vrnitvi v matično državo grozilo nečloveško ravnanje ali mučenje, zaradi tega, ker se med vojno v Bosni in Hercegovini ni boril zoper jugoslovansko armado, pa ne izhaja iz poročil o stanju v Bosni in Hercegovini, ki jih je pridobila tožena stranka in jih je v obrazložitvi svoje odločbe tudi navedla in ocenila.

Na odločitev v obravnavanem primeru ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožnikov primer obravnavati individualno in pri tem upoštevati, da tožnik kljub temu, da že od leta 1970 prebiva v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za prebivanje v Republiki Sloveniji kot tujec na podlagi Zakona o tujcih ali Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Kot je pritožbeno sodišče že uvodoma navedlo, je azil posebna oblika zaščite tujcev zaradi posebnih okoliščin na strani tujca oziroma posebnih okoliščin v njegovi matični državi, zaradi katerih bi bilo njegovo življenje v matični državi nevzdržno, ker bi bil tam izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ravnanju. Takšne okoliščine pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso podane.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.