Jedro

Glede na to, da se kot urejene lahko evidentirajo meje le, če geodetski organ ugotovi, da je izpolnjen pogoj, da so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo (peti odstavek 136. člena ZEN), prvostopenjski organ pa na podlagi dokumentov zbirke listin izpolnjevanja tega pogoja ni ugotovil, tožnik ne more z uspehom uveljavljati, da je odločba nezakonita, ker ne vsebuje ugotovitev o tem, kdo, kdaj in s kakšnimi nameni je na listinah popravljal podatke, napačno vrisoval ali odtujeval listine. Za odločitev v postopku, vodenem po 136. členu ZEN, namreč to niso pravno pomembna dejstva in okoliščine. Organ je zavrnilno odločbo mogel izdati, glede na to, da je ugotovil neizpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 136. člena ZEN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo, da se del meje parcele 729 s sosednjima parcelama 731/3 in 731/7 v katastrski občini ... določi kot dokončen oziroma se ugotovi za urejen del meje. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je izpodbijana odločba (ki je četrta odločba, izdana v zadevi na prvi stopnji) izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku z odločbo z dne 16. 2. 2010 odpravil njegovo v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 17. 8. 2009, ter ob upoštevanju napotka, danega organu prve stopnje, da mora tožniku v skladu s 3. odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred odločitvijo v zadevi omogočiti, da se seznani z relevantnimi dejstvi in okoliščinami ter rezultatom dokaznega postopka. Organ prve stopnje je tako z dopisom z dne 19. 3. 2010 tožnika seznanil z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev o njegovi zahtevi za ugotovitev urejenosti mej po 136. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Tožnik se je odzval z dopisom 20. 4. 2010. Organ je presodil tožnikove navedbe o tem, da bi mu organ moral omogočiti podajo izjave ustno pri organu oziroma da bi moral razpisati ustno obravnavo, kot neutemeljene, saj je bil po njegovi oceni postopek seznanitve tožnika z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev o njegovi zahtevi, ustrezen ter je tožnik imel možnost, da se izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev. Dalje navaja, da je v okviru ugotovitvenega postopka vpogledal v dokumentacijo postopka v spisu IDPOS 2189, ki je nastala v mejnem ugotovitvenem postopku, vodenem po določbah Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat), v katerem so zemljiškokatastrske točke na delu meje parcele 729 s parcelama 731/3 in 731/7 nastale kot točke na "parcelacijski meji" v mejnem ugotovitvenem postopku. Po 136. členu ZEN je bil dolžan presoditi, ali so koordinate zemljiškokatastrskih točk določene z ustrezno natančnostjo. Pri tem pa je iz dokumentov IDPOS 2189 ugotovil, da je dvom o zanesljivosti podatkov. Da bi razjasnil dvojne podatke v skici v spisu IDPOS 2189 je organ vpogledal tudi v spis IDPOS 2296 ter pri tem ugotovil, da podatki tega postopka prav tako vzbujajo dvom v njihovo zanesljivost. Zaključuje, da na podlagi podatkov navedenih spisov ni mogoče opraviti preizkusa predpisane natančnosti za potrebe 136. člena ZEN. Posledično tako ni mogoče ugotoviti, da so zemljiškokatastrske točke izmerjene z ustrezno natančnostjo, kar je pogoj za ugoditev tožnikovi zahtevi. Upravni organ je tudi ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo 9. člena ZEN po uradni dolžnosti, na kar opozarja organ druge stopnje v odločbi z dne 25. 5. 2009. Na podlagi listin IDPOS 2189 namreč ni mogoče zanesljivo presoditi ujemanja zadnjih vpisanih podatkov s podatki iz zbirke listin. V skladu z določbami petega odstavka 136. člena ZEN pa je potrebno neutemeljeno zahtevo stranke zavrniti.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 12. 11. 2010 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da bi prvostopenjski organ ne mogel odločiti o zavrnitvi njegove zahteve, ne da bi navedel, kako naj tožnik zadevo rešuje naprej, organu pa tudi očita, da se ni opredelil do nekaterih njegovih bistvenih pripomb. Sodišču predlaga, naj pri reševanju tožbe upošteva vse njegove navedbe v pritožbah in drugih vlogah, ki jih je podal v teku postopkov pred organoma prve in druge stopnje. Navaja, da se je v postopku pokazalo, da arhivsko gradivo in zbirka listin nista urejena, kot to zahtevajo predpisi. Iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa, ki je bil zadolžen za ta arhiv, pa niti ne izhaja, kdo, kdaj in s kakšnimi nameni je na listinah popravljal podatke in jih morda napačno vrisoval ali listine celo odtujeval. Tudi v drugostopenjski odločbi na to ni odgovorjeno. V odločbah tudi ni navedeno, kje je listina, s katero je geodet na takratnem mejnem ugotovitvenem postopku posnel mejna znamenja. Te listine namreč v spisu ni, gotovo pa je bil spis kompleten, saj drugače ne bi mogla biti izdana odločba z dne 21. 8. 1986 in opravljen vris parcel v analogni katastrski načrt oziroma operat katastra. Ureditev meje med parcelo 729 in sedanjima 731/7 in 731/3 je bila izvršena na podlagi izdatka poravnave z dne 29. 10. 1985, torej je bila to sodna določitev meje. Tožnik meni, da ni dolžan storiti ničesar, da se izpelje postopek ureditve meje tudi v naravi po že navedeni sodni poravnavi, dokončni odločbi upravnega organa, vpisu v zemljiško knjigo in po dokončnem delilnem načrtu z dne 14. 7. 1986 in delilnem izkazu z istega dne. Navaja, da se na podlagi analognih katastrskih načrtov še danes v skladu z določbami ZEN vršijo meritve pri prvostopenjskem organu. Meni, da so bistveni dokumenti še ohranjeni. Navaja, da se po 8. členu ZEN meje, ki so evidentirane na podlagi sodne poravnave, evidentirajo kot urejene meje. Po 9. členu ZEN pa lahko geodetska uprava po uradni dolžnosti ali na predlog strank popravi podatke, ki so vpisani v zemljiškem katastru, pri tem pa preizkusi, ali se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra ujemajo s podatki zbirke listin zemljiškega katastra ter če se neujemanje ugotovi, jih uskladi. Zato je bil utemeljen njegov predlog za rešitev predhodnega vprašanja. Tožnik dalje navaja, da po petem odstavku 9. člena ZEN, če podatki, ki so vpisani v zemljiškem katastru, ne izkazujejo resničnega stanja in ne omogočajo spremembe vpisa podatkov, lahko geodetska uprava na zahtevo strank na lastne stroške poskrbi, da se izdela elaborat, kadar se spremembe podatkov vpisujejo samo na njegovi podlagi in po uradni dolžnosti izvede postopek uskladitve podatkov zemljiškega katastra. Poudarja, da je delilni načrt in posledično delilni izkaz z dne 14. 7. 1986, ki se nahajata v zbirki listin, usklajen s skico in zapisnikom v delu, ki ga je glede na natančnost vrisa mogoče primerjati. Meni, da je prvostopenjski organ neutemeljeno zavrnil njegovo zahtevo. Meni, da so listine, ki obstajajo, dovolj velik garant, da se lahko še sedaj dopolni postopek glede manjkajočih in popravljenih listin. Vztraja, da bi pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjski organ moral razpisati ustno obravnavo, ker bi bilo to koristno za razjasnitev stvari, zlasti pa, da bi bilo tožniku odgovorjeno, kako priti do urejene meje, kdo je kriv za izgubo listin ter kaj je upravni organ storil, da se stanje sanira in da se hrani arhiv tako, kot določa zakon, na čigave stroške in na kakšen način se nadomestijo manjkajoče listine, kako je z odškodninsko odgovornostjo države v tem primeru ter kdo bo novo izdelane listine, sedaj elaborat prenesel v naravo. Meni tudi, da ne potrebuje pomoči strokovnjaka geodetske stroke, saj mora po četrtem odstavku 7. člen ZUP organ skrbeti, da nevednost ali neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z naročilom, da mora upravni organ na lastne stroške poskrbeti, da se izdela elaborat in prenese meje v naravo po zakonitih in verodostojnih podatkih: izdatka poravnave z dne 29. 10. 1985, delilnega načrta in delilnega izkaza z dne 14. 7. 1986, odločbe z dne 21. 8. 1986 in zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji z dne 29. 10. 1985. Zahteva tudi povrnitev sodne takse.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi petega odstavka 136. člena ZEN zavrnil tožnikovo zahtevo, da se meja med njegovo parcelo 729 in parcelama 731/3 in 731/7 določi kot dokončna (urejena), ki jo je ta vložil 1. 10. 2007 ter v njej navajal, da je bila ta meja določena po delilnem načrtu geodetskega organa z dne 14. 7. 1986, na podlagi poprej določene sodne meje, in označena z mejniki. Organ je v razlogih za odločitev navedel, da ni mogoče ugotoviti, da so zemljiškokatastrske točke, s katerimi je meja določena, izmerjene z ustrezno natančnostjo.

Po prvem odstavku 136. člena ZEN se meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere) ali v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra, vodenih na podlagi ZZKat, štejejo za urejene, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisnikov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kakršne so bile v postopku označene z mejniki. Po petem odstavku tega člena pa geodetska uprava na zahtevo lastnika parcele ali po uradni dolžnosti ugotovi, ali se meje iz prvega odstavka štejejo za urejene. Če so po njenih ugotovitvah izpolnjeni pogoji, da se meje iz prvega odstavka štejejo za urejene, jih v zemljiškem katastru evidentira kot urejene meje in o tem na zahtevo stranke izda potrdilo; če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji, da se meje iz prvega odstavka štejejo za urejene, z odločbo zavrne zahtevo lastnika parcele kot neutemeljeno.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ v postopku na podlagi dokumentacije spisa IDPOS 2189 ugotovil, da so zemljiškokatastrske točke na delu meje med parcelo 729 in parcelama 731 in 731/7 nastale kot točke na parcelacijski meji v postopku, vodenem po ZZKat. Pri pregledu dokumentov navedenega spisa pa je ugotovil, da se v njem nahajajo listine dveh postopkov; prvi je bil voden na podlagi vloge z dne 13. 5. 1981, zaključil pa se je z odločbo, ki je bila izrečena za nično, zato je bil nato voden nov postopek na podlagi vloge z dne 29. 10. 1985. Iz zapisnika o postopku parcelacije na terenu dne 1. 7. 1986 izhaja, da se je tedaj na terenu izvajala samo parcelacija (saj so rubrike na predtiskanem obrazcu, ki se nanašajo na mejni ugotovitveni postopek, prazne oziroma prečrtane), pri čemer je bil potek nove meje določen po sklepu sodišča IR 794/51, nove meje pa so bile soglasno ugotovljene. Na skici v spisu je prikazana zgolj nova meja, tj. parcelacijska meja, iz nje pa ni razvidno, da bi bilo v mejnem ugotovitvenem postopku opravljeno zamejničenje meja parcel, ki se delijo, proti sosednjim parcelam; iz skice ni razviden datum izdelave, niti kdo jo je izdelal, obstaja ena sama skica (za oba postopka), delno izrisana v tušu, delno v svinčniku, nekatere razdalje med mejniki so vpisane dvojno (v tušu in v svinčniku), vendar z različnimi podatki (podatki o razdaljah med mejniki v skici kažejo na celotni dolžini predmetne meje razliko 3 m). V spisu sta dve kartiranji, brez datuma, tahimetrični zapisnik brez datuma, dva izračuna površin parcel, oba brez datuma. Ob navedenih dejstvih (ki iz listin v spisu IDPOS tudi izhajajo, kot ugotavlja sodišče pri preizkusu) je zaključil, da iz dokumentacije spisa IDPOS 2189 izhaja dvom o zanesljivosti podatkov. Da bi razjasnil dvojne ter pri tem različne podatke v skici, je nato organ vpogledal tudi v spis IDPOS 2296, opravil pri tem več primerjav, ki jih je podrobno opisal po uporabljeni metodi in rezultatih, ter na tej podlagi zaključil, da tudi podatki navedenega spisa vzbujajo dvom v njihovo zanesljivost. Glede na to je zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da so zemljiškokatastrske točke izmerjene z ustrezno natančnostjo, ter da tako predmetne meje, določene s tako izmerjenimi zemljiškokatastrskimi točkami, v zemljiškem katastru ni mogoče evidentirati kot urejene.

Tožnik zgoraj navedenim ugotovitvam organa, ki se nanašajo na podatke v listinah zbirke listin ter na same listine (v spisih IDPOS 2189 in 2296), niti ne ugovarja kot nepravilnim. Z zatrjevanjem, da sta delilni načrt in delilni izkaz, oba z dne 14. 7. 1986, usklajena s skico in zapisnikom z dne 29. 10. 1985 v delu, ki ga je glede na natančnost vrisa mogoče primerjati, in da je obstoj navedenih dokumentov kot ključnih zadosten za evidentiranje meje kot urejene, pa ne more izpodbiti nosilnega zaključka organa, na katerem njegova odločitev temelji, o tem, da skica v spisu, skupaj s podatki drugih listin tega spisa, ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil potek predmetne meje določen z zemljiškokatastrskimi točkami, izmerjenimi z ustrezno natančnostjo. Skica zamejničenja pa je po tedaj veljavnem Navodilu za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (31., 32. člen) bila uradni dokument o poteku posestnih meja parcel v naravi ter o legi mejnih točk in je morala vsebovati (za zavarovanje dokazov o legi mejnih točk) tudi izmerjene razdalje oziroma ti. fronte in prečne mere. Skica v spisu (ki je tudi brez datuma in podpisa izdelovalca, čeprav je to po 33. členu navedenega navodila obvezni sestavni del skice) pa glede na ugotovljena neskladja v podatkih, ki jih vsebuje, in ki jih ni bilo mogoče razjasniti niti z drugimi dokumenti v spisu, tudi po presoji sodišča, kot je zaključil že prvostopenjski organ, ne omogoča zanesljive ugotovitve o poteku meje v naravi ter o legi zemljiškokatastrskih točk, ki potek meje določajo. Nobena določba ZEN pa geodetskemu organu tudi ne daje podlage za spreminjanje ali dopolnjevanje podatkov v listinah zbirke listin, na podlagi katerih so bili opravljeni vpisi v kataster. Zato tožnik pravno zmotno meni (ob zatrjevanju, da listine, ki obstajajo, in s podatki, ki jih vsebujejo, to omogočajo), da bi take spremembe oziroma dopolnitve glede podatkov v spisu IDPOS 2189 prvostopenjski organ mogel oziroma moral izvesti, nato pa mejo med njegovo parcelo 729 in parcelama 731/3 in 731/7 v zemljiškem katastru evidentirati kot urejeno.

Glede na to, da se kot urejene lahko evidentirajo meje (ugotovljene v postopkih, vodenih po ZZKat) le, če geodetski organ ugotovi, da je izpolnjen pogoj, da so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo (peti odstavek 136. člena ZEN), prvostopenjski organ pa na podlagi dokumentov zbirke listin izpolnjevanja tega pogoja ni ugotovil, tožnik ne more z uspehom uveljavljati, da je odločba nezakonita, ker ne vsebuje ugotovitev o tem, glede na to, da je bil prav ta organ odgovoren za zbirko listin, kdo, kdaj in s kakšnimi nameni je na listinah popravljal podatke, napačno vrisoval ali odtujeval listine. Za odločitev v postopku, vodenem po 136. členu ZEN, namreč to niso pravno pomembna dejstva in okoliščine. Prav tako brez podlage tožnik zatrjuje, da organ zavrnilne odločbe ne bi mogel izdati, ne da bi navedel, kako naj sicer tožnik rešuje zadevo. Organ je po povedanem zavrnilno odločbo mogel izdati, glede na to, da je ugotovil neizpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 136. člena ZEN (tj. da predmetna meja ni določena s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo). Ne glede na navedeno pa sodišče še dodaja, da je postopek urejanja ter evidentiranja urejene meje urejen v ZEN v členih 26 do 44 (in v takem postopku bo tožnik - ob neuspehu v predmetnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba – lahko dosegel ureditev meje med parcelo 729 in parcelama 731/7 in 731/3 ter evidentiranje meje v zemljiškem katastru kot urejene).

Tožnik ne more uspeti niti z zatrjevanjem, da je bila meja med parcelo 729 in parcelama 731/7 in 731/3 sodno določena, na podlagi izdatka poravnave z dne 29. 10. 1985, in s sklicevanjem na šesti odstavek 8. člena ZEN, po katerem se meje, ki so evidentirane na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave, v zemljiškem katastru evidentirajo kot urejene meje. Po navedeni zakonski določbi se kot urejene v zemljiškem katastru lahko evidentirajo meje le, če je bilo izvedeno evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi elaborata, ki ga je v sodnem postopku, v katerem je bila poravnava sklenjena, izdelal izvedenec geodetske stroke, in ki prikazuje obstoječe stanje in predlog sprememb (ter pod nadaljnjim pogojem, da je elaborat izdelan tako, da omogoča evidentiranje v zemljiškem katastru), kar vse izhaja iz prvega, drugega in četrtega odstavka 8. člena ZEN. Zapisnik o izvršeni parcelaciji z dne 29. 10. 1985, izdelan v postopku, ki je dokumentiran v spisu IDPOS 2189, pa ni „izdatek sodne poravnave“, pač pa skupaj z drugimi dokumenti v navedenem spisu predstavlja (v tem postopku izdelani) elaborat, na podlagi katerega so bile (po zaključenem postopku parcelacije) v zemljiškem katastru nato izvedene spremembe. Zgolj zaradi okoliščine, da je kot podlaga za vodenje postopka parcelacije (v dokumentih spisa IDPOS 2189) naveden sklep sodišča IR 794/51, tako ni mogoče zaključevati, da je bila v predmetnem postopku določena parcelacijska meja evidentirana na podlagi sodne poravnave, pač pa, da gre za mejo, urejeno po določbah predpisov, veljavnih pred uveljavitvijo ZEN (ZZKat), ki se v zemljiškem katastru lahko evidentira kot urejena ob pogojih, določenih v 136. členu ZEN.

Po 9. členu ZEN (po katerem se lahko uskladijo podatki zemljiškega katastra, če se ne ujemajo s podatki zbirke listin zemljiškega katastra) pa lahko geodetski organ popravi podatke, ki so v zemljiškem katastru napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja. Da bi bili v zemljiškem katastru podatki napačno vpisani, pa tožnik niti ne trdi, niti ni predložil dokazov, ki bi to potrjevali. Pa tudi kolikor bi tožnik tako zatrjeval, se sodišče s prvostopenjskim organom strinja, da postopanja po navedeni zakonski določbi ni mogoče izvesti, če podatki zbirke listin ne dajejo zanesljive podlage za ugotovitev, da so zemljiškokatastrske točke izmerjene z ustrezno natančnostjo, kot velja za obravnavani primer, saj morebitnega neujemanja podatkov iz zbirke listin s podatki, vpisanimi v zemljiški kataster, niti ni mogoče ugotoviti. Tožnik pa se z uspehom ne more sklicevati niti na peti odstavek navedenega člena. Ta določa, da lahko geodetska uprava, če podatki, ki so vpisani v zemljiškem katastru, ne izkazujejo resničnega stanja in ne omogočajo spremembe vpisa podatkov na zahtevo strank, na lastne stroške poskrbi, da se izdela elaborat, kadar se spremembe podatkov vpisujejo samo na njegovi podlagi, in po uradni dolžnosti izvede postopek uskladitve podatkov zemljiškega katastra. Tožnik pa po že navedenem niti ne zatrjuje, da podatki, vpisani v zemljiški kataster, ne izkazujejo resničnega stanja, niti (glede na podatke upravnih spisov) ni predlagal spremembe vpisa podatkov v zemljiškem katastru (ki ne bi bila mogoča), pač pa (nov) vpis, da je meja med parcelo 729 in parcelama 731/7 in 731/3 urejena. Temu pa določba petega odstavka 9. člena ZEN ni namenjena, pač pa določbe 136. člena ZEN (glede na to, da je bila predmetna meja urejena v mejnem ugotovitvenem postopku na podlagi ZZKat, dokumentiranem v spisu IDPOS 2189), po katerih je prvostopenjski organ tudi reševal tožnikovo zahtevo.

Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da bi prvostopenjski organ v okviru ugotovitvenega postopka moral razpisati ustno obravnavo. Ta je po določbi prvega odstavka 154. člena ZUP obvezna v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali zaslišati priče ali izvedence. V obravnavni zadevi tako ni bila obvezna, saj je kot stranka v postopku bil udeležen le tožnik, potrebna pa tudi ni bila izvedba dokazov, zaradi katerih bi bilo ustno obravnavo treba razpisati. Sodišče pa je tudi presodilo, da so bila v postopku razjasnjena vsa dejstva, ki so po določbah prvega odstavka 136. člena ZEN relevantna za odločitev v zadevi. Po presoji sodišča je organ načelu zaslišanja stranke zato zadostil s tem, ko je tožniku omogočil pisno izjavljanje na podlagi predhodno posredovanih mu ugotovitev o odločilnih dejstvih ter rezultatih ugotovitvenega postopka. Tudi iz tožbenih navedb (ki jih sodišče povzema v 3. točki obrazložitve) pa izhaja, da je tožnik kot nerazjasnjena izpostavil tudi le vprašanja, ki se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva (vprašanje odškodninske odgovornosti države, ugotavljanje krivde za ugotovljeno stanje listin zbirke listin ter vprašanje saniranja takega stanja, vprašanje načina nadomestitve manjkajočih listin ter stroškov za to, vprašanje nadaljnjega reševanja zadeve) na katera se odločitev mora opirati, ter razjasnjevanju katerih zato ustna obravnava ter sploh ugotovitveni postopek nista namenjena.

Navedb v tožbi, da organ v izpodbijani odločbi ni presodil nekaterih tožnikovih bistvenih pripomb, pa sodišče ne more preizkusiti, saj jih tožnik konkretno ni navedel. V zvezi s pavšalnim sklicevanjem tožnika na (vse) navedbe, ki jih je podal v pritožbah in drugih vlogah, naslovljenih upravnima organoma, kot na del tožbenih navedb, pa sodišče dodaja, da je tožba samostojno procesno dejanje ter morajo biti vse navedbe, na katere se tožnik sklicuje, razvidne iz tožbe. Po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče opravi preizkus izpodbijanega akta glede na navedbe v tožbi, po uradni dolžnosti (ne glede na to, ali take navedbe tožba vsebuje) pa pazi še na bistvene kršitve pravil postopka in pravilno uporabo materialnega prava ter preizkusi dejansko stanje v takem obsegu, ki je potreben za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanega akta (20. in 40. člen). Tak preizkus je sodišče opravilo tudi v obravnavani zadevi ter v sodbi odgovorilo na navedbe, podane v tožbi. Na druge navedbe, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, kolikor ni nanje odgovorjeno že v okviru razlogov sodbe, pa po povedanem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati.

Ker je bil po že navedenem po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V upravnem sporu se stranki vrne plačano takso, če je bila v postopku izpodbijana upravna odločba odpravljena ali spremenjena (Zakon o sodnih taksah, Taksna tarifa, 6.1, opomba), zato do njenega vračila tožnik ni upravičen. Glede na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, tožnik tudi ni upravičen do povrnitve (nadaljnjih) stroškov.