Jedro

Dela, ki ga je preko delovnega časa opravljal tožnik, ni mogoče šteti niti za kratkotrajnega niti za nepredvidljivega in tudi ne za izjemnega, zato ni šlo za delo, ki bi se po delovnopravnih predpisih, veljavnih v spornem obdobju od leta 1973 do 1989, štelo kot poseben delovni pogoj. Izplačila za to delo se ne upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ...z dne 30. 5. 2008 in št. ... z dne 19. 2. 2008 in je toženec dolžan v roku 30 dni od izdaje sodbe izdati novo odločbo, v kateri se pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1973 do leta 1989. Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta tako tožnik kot zaslišani priči pojasnili, kakšno delo je tožnik opravljal. Delo, ki ga je opravljal izven rednega delovnega časa - pomoč pri pogrebih, vožnja mrliškega avtomobila, črpanje fekalij, odstranjevanje mrhovine, je bilo po vsebini drugačno od dela, ki ga je opravljal v rednem delovnem času - voznik. Teh dogodkov ni bilo mogoče predvideti, kar so potrdili tožnik in priči. Poudarja, da je priča J. K. izpovedal, da je bilo to delo plačano kot nadurno delo. Glede tega sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenega zaključka, zaradi česar meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tega, ali je tožnik preko polnega delovnega časa opravljal tako delo, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj. Izhajalo je iz napačnega stališča, da tožniku delo ni bilo pisno odrejeno in je bilo predvidljivo. Takšen zaključek je nelogičen, zato sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali bi tožnikov delodajalec nadurno delo lahko nadomestil s smotrno organizacijo dela, drugačno razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen, zaposlitvijo novih delavcev. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Opozarja, da je pravno naziranje sodišča v zvezi z nujnostjo pisne odreditve nadurnega dela v nasprotju z veljavno sodno prakso, da je delavec upravičen do plačila ur, ki jih opravi po polnem delovnem času, tudi, če nadurno delo ni pisno odrejeno (npr. sklep opr. št. Pdp 2143/2001). Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi.

V tej zadevi gre za spor o tem, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od leta 1973 do leta 1989 pri delodajalcu K. N. G., všteje v pokojninsko osnovo. Tožnik namreč na podlagi 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 30. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 19. 2. 2008. S to odločbo je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2007 dalje. Toženec pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa v navedenem obdobju, ker se to delo ni štelo kot poseben delovni pogoj. Ugotovil je, da je šlo za redno obliko dela, ki bi ga moral delodajalec razrešiti z uporabo drugih ukrepov, kot so smotrna organizacija dela ali drugačna razporeditev delovnega časa. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje sprejelo, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče. Po določbi 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Enako določbo je v 312. členu vseboval tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je določal, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona (do 1. 4. 1992), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Na tej podlagi je potrebno zadevo presojati po delovnopravnih predpisih, veljavnih v spornem obdobju od leta 1973 do leta 1989. V v letu 1973 veljavnem Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (TZDR; Ur. l. SFRJ, št. 43/66 s spremembami) je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v določbah 43. in 44. člena. Od dne 18. 5. 1974 dalje veljavni Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD; Ur. l. SRS, št. 18/74) je določbe o delu preko polnega delovnega časa vseboval v 27. in 29. členu, Zakon o združenem delu (ZZD; Ur. l. SFRJ št. 53/76), veljaven od dne 11. 12. 1976, pa v 184. členu. Vsi navedeni zakoni so delo preko polnega delovnega časa urejali smiselno enako kot Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77; Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami), ki je začel veljati dne 7. 1. 1978. V 79. členu ZDR/77 je bilo določeno, da je lahko s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih določeno, da bodo delavci izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacijo dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov, oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Nadalje je ZDR/77 določal, da se takšno delo delavca šteje kot poseben delovni pogoj. Z 81. členom ZDR/77 je bilo nadurno delo omejeno na 12 ur na teden. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je začel veljati dne 31. 7. 1982, je besedilo zgoraj citiranega 81. člena spremenil tako, da je dodal 1. odstavek, da delavci dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih delovnih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev nadurnega dela 12 ur je nadomestil z omejitvijo največ 30 ur na teden.

Glede na navedeno materialno podlago sta tako toženec v izpodbijanih odločbah, kakor tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzela pravilno stališče, da je delo preko polnega delovnega časa opravljeno v spornem obdobju, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj, in kot tako predstavlja tudi podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Poleg tega se je kot poseben delovni pogoj štelo le tisto delo preko polnega delovnega časa, ki je bilo pisno odrejeno v naprej in v samoupravnem splošnem aktu delodajalca opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 458/2007 z dne 21. 9. 2009 poudarilo, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj, po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno.

Bistvenega pomena za odločitev v zadevi je torej vprašanje, ali je bilo tožnikovo delo, ki je bilo opravljeno preko polnega delovnega časa, opravljeno kot poseben delovni pogoj, torej kot izjemno, nujno in nepredvidljivo in časovno omejeno, ne pa kot redna oblika dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru delo preko polnega delovnega časa ni bilo uvedeno zaradi nastopa nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, ampak je šlo za dolgotrajno in redno obliko dela. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo vsa ta odločilna dejstva in tudi razloge zanje, iz izpodbijane sodbe je razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do bistvenih ugotovitev, da je šlo pri tožnikovem opravljanju dela preko polnega delovnega časa za redno obliko dela, ki je delodajalec ni razreševal z uporabo drugih ukrepov, ki jih je določala zakonodaja. Izpodbijana sodba ima tako vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je tudi moč preizkusiti. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, v obravnavanem primeru ni podana.

Pritožbeno sodišče torej soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal preko polnega delovnega časa, redna in dolgotrajna oblika dela. Tako tožnik kot priči J. K., tožnikov delovodja, in S. K., vodja ... oddelka in nato tehnični direktor delodajalca, so izpovedali, da je tožnik, ki je sicer opravljal delo voznika, pri opravljanju dela preko polnega delovnega časa pomagal pri pogrebih, vozil mrliško vozilo, črpal fekalije, odstranjeval mrhovino. Tožnik v pritožbi vztraja, da so bila ta dela nepredvidljiva. Tožniku je pritrditi le v toliko, da posameznih konkretnih dogodkov sicer ni bilo mogoče v naprej predvideti, vendar pa so vsa navedena dela sodila v dejavnost delodajalca in so bila zato po prepričanju pritožbenega sodišča z vidika delodajalca v naprej pričakovana in predvidljiva. Delo preko polnega delovnega časa oziroma okoliščine, ki so bile vzrok zanj, torej za delodajalca niso bile nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni bilo mogoče izogniti z drugačnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z uvedbo novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Delo je bilo pri delodajalcu organizirano tako, da so vsi zaposleni opravljali vse naloge, ki so sodile v dejavnost tožnikovega delodajalca, ne glede na to, na katerem delovnem mestu so delali. Glede na takšno organizacijo dela, ko so torej vsi zaposleni delali vsa dela iz delodajalčeve dejavnosti, ne gre za delo, ki bi bilo opravljeno izjemoma in kratkotrajno, temveč gre za redno obliko dela. Poleg tega pa iz izpovedb tudi ne izhaja, da je delodajalec izvedel vse ukrepe, ki mu jih je za preprečitev opravljanja dela preko polnega delovnega časa nalagala zakonodaja. Nasprotno, priča S.K. je izpovedal, da je bilo premalo zaposlenih delavcev in da novih delavcev niso zaposlovali. Obe priči pa sta skladno izpovedali tudi, da kljub temu, da je bilo v splošnih aktih delodajalca sicer predvideno izmensko delo, to dejansko ni bilo izvajano.

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da delo preko polnega delovnega časa ni bilo nepredvidljivo, izjemno in nujno. To pa pomeni, da zakonsko določeni pogoji za vštetje plače za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo niso izpolnjeni, saj delo ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj. Pri tem je nepomembno, da je bilo delo plačano kot delo preko polnega delovnega časa. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodno prakso glede tega, da je delavec upravičen do plačila ur, ki jih opravi preko polnega delovnega časa, tudi v primeru, da nadurno delo ni bilo pisno odrejeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, stroške pritožbe krije sam.