Jedro

Glede očitka vožnje izven odrejene lokacije je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev sicer storil, vendar pa ta kršitev ni bila tako huda, da bi predstavljala zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da se je tožnik spornega dne izven odrejene lokacije vozil zato, ker ga je to prosil sodelavec ter da je ta zaradi obravnavanega dogodka prejel (le) opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče s to presojo strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku (I. točka izreka sodbe), ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 4. 12. 2015 temveč je trajalo do 31. 5. 2016 (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za obdobje od 1. 6. 2016 dalje ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od 5. 12. 2015 do 31. 5. 2016 obračunati mesečne zneske bruto plač v višini 895,00 EUR ter mu nato po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, ter da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da mu bo priznana delovna doba od 5. 12. 2015 do 31. 5. 2016 (prvi odstavek III. točke izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (tj. reparacijo in prijavo v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ za dan 4. 12. 2015 in od 1. 6. 2016 dalje do ponovnega nastopa na delo) je zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 1.790,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek (prvi odstavek IV. točke izreka sodbe). V presežku, tj. za izplačilo denarnega povračila v znesku 14.320,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 702,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj tožnik ni postavil (podrednega) tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila. V zvezi s tem uveljavlja obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje z odmero denarnega povračila v višini dveh bruto plač zmotno uporabilo materialno pravo. Uveljavlja, da se sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ni opredelilo do okoliščin, ki so privedle do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ne do pravic, ki jih je tožnik do tedaj uveljavil. Navaja, da je sodišče prve stopnje višino denarnega povračila utemeljilo z obstojem okoliščin, ki dokazujejo, da do povračila ni upravičen, zato so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je okoliščine, od katerih je odvisna višina denarnega povračila, ugotavljalo mimo trditvene podlage tožnika. Obrazložitev višine prisojenega denarnega povračila ima po njenem mnenju takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zato uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da tožnik ni dokazal, da je po prejemu izpodbijane izredne odpovedi iskal delo, kot tudi ne, da dela v tem času ni našel. Nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti očitanih kršitev sledilo le navedbam tožnika, njenih navedb in dokazov pa ni upoštevalo. Očitek glede uporabe službenega vozila za lastne potrebe je neutemeljeno opredelilo kot lažjo kršitev ter ji s tem odvzelo pravico do avtonomne odločitve, ali teža neke kršitev utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo obnašanja tožnika ob seznanitvi z očitanimi kršitvami. Direktor tožene stranke je v izpovedi pojasnil razliko v načinu obnašanja tožnika in sodelavca A.A., ko jima je bila predočena pritožba kolesarja. Poleg tega je bilo tožniku očitanih več kršitev kot A.A.. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je tožnik 14. 11. 2015 priredil delovni čas, saj evidenca delovnega časa dokazuje nasprotno. Uveljavlja zmotnost presoje, da ni dokazala, da vozilo, ki ga je uporabljal tožnik, 7. 11. 2015 in 14. 11. 2015 ni bilo očiščeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem očitkom neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje B.B.. Zmotna je navedba sodišča prve stopnje, da tožena stranka niti v izredni odpovedi niti v pripravljalnih vlogah B.B. ni omenila, saj iz odgovora na tožbo izhaja nasprotno. Tudi presoja, da tožena stranka ni dokazala očitane kršitve glede pritožbe kolesarja, je napačna. Kot je pojasnila že v postopku na prvi stopnji, je tožnik očitano ravnanje zanikal šele v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ob predočenju pritožbe pa je celo rekel, da bo kolesarja na gobec. Navedeno potrjuje izpoved direktorja tožene stranke, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Nadalje tožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotnost presoje, da ni dokazala očitkov z dne 18. 11. 2015 in 28. 11. 2015, saj je sodišče prve stopnje tudi v tem delu neutemeljeno sledilo tožniku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C.C. in B.B.. Glede zmede z urniki sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpovedal drugače kot na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje glede očitka v zvezi z izgubo evidenčnega lista ni upoštevalo, da je tožnik v postopku izredne odpovedi očitano ravnanje priznal. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s tem upoštevati tudi izpovedi D.D. in E.E. ter kopijo sms sporočila. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka. Tožnik ni uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje, poleg delne zavrnitve zahtevka za reparacijo, skoraj v celoti zavrnilo zahtevek za denarno povračilo. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenih nasprotij. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba na več mestih uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 4. 12. 2015. Ker je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da tožena stranka očitanih kršitev tožniku ni dokazala, je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za reparacijo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za reintegracijo in z dnem 31. 5. 2016 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožniku pa prisodilo denarno povračilo v višini dveh povprečnih mesečnih bruto plač. Zoper to odločitev se pritožuje tožena stranka.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2013 na delovnem mestu voznik lahkega tovornega vozila - voznik kombija. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala naslednje kršitve: - da je 14. 11. 2015 s službenim vozilom vozil izven odrejene relacije; - da je 14. 11. 2015 v evidenco delovnega časa zapisal, da je delal do 11.30, čeprav je z delom zaključil že prej; - da 7. 11. 2015 in 14. 11. 2015 ni poskrbel za čisto in urejeno kabino službenega vozila; - da je 14. 11. 2015 vozil z neprimerno hitrostjo, s čimer je ogrozil kolesarja, da je opravljal delo, ki ni bilo naročeno s strani pogodbenega partnerja in da je okrnil ugled G.; - da je v času med 18. 11. 2015 in 28. 11. 2015 neprimerno ravnal z delovnimi sredstvi (da je vozil agresivno, hitro speljeval, vozil čez robnike in grdo upravljal z vozilom z namenom, da ga uniči); - da je bil odgovoren za zmedo na dostavi F., ker je sodelavcu A.A. rekel, da v petek 27. 11. 2015 dela zjutraj, čeprav je njegov urnik izgubil; - da v tednu od 23. 11. 2015 do 27. 11. 2015 v evidenco ni vpisoval prevzetih in oddanih paketov; - da v vozilu, ki ga je nazadnje vozil, ni bilo lista za vodenje evidenc; - da se je neprimerno obnašal do nadrejenega delavca ter da ni obžaloval svojih dejanj, ko mu je ta predočil pritožbo kolesarja z dne 14. 11. 2015. Takšno ravnanje tožnika je po mnenju tožene stranke predstavljalo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zato mu je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

8. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi prepričljiva, popolna in ustrezno obrazložena. Pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam in dokazom tožnika, je neutemeljeno.

9. Glede očitka vožnje izven odrejene lokacije je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev sicer storil, vendar pa ta kršitev ni bila tako huda, da bi predstavljala zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da se je tožnik 14. 11. 2015 izven odrejene lokacije vozil zato, ker ga je to prosil sodelavec A.A. ter da je ta zaradi obravnavanega dogodka prejel (le) opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče s to presojo strinja, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnik 14. 11. 2015 v evidenco delovnega časa zapisal neresnično uro zaključka dela. V zvezi s tem očitkom se je namreč sklicevala na evidenco o izrabi delovnega časa (pri čemer vztraja tudi v pritožbi), vendar te evidence sodišču prve stopnje ni predložila, čeprav jo je v skladu z določbo 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna hraniti trajno. Odločitev sodišča prve stopnje, da je očitek glede ponarejanja prisotnosti na delovnem mestu ostal nedokazan, je zato pravilna, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da očitka glede neočiščene kabine službenega vozila in glede izgube evidenčnega lista nimata značilnosti hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi z očitkom neočiščene kabine službenega vozila pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje B.B. kot nepotreben. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka tega dokaznega predloga ni ustrezno obrazložila. V odgovoru na tožbo je sicer navedla, da zaslišanje B.B. predlaga glede očitkov v zvezi z urniki, evidencami in čiščenjem, vendar iz njenih navedb ni razvidno, kaj naj bi ta priča v zvezi s tem izpovedala oz. v dokaz katerih navedb predlaga njeno zaslišanje. Ker je sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga dokazni predlog za zaslišanje B.B. utemeljeno zavrnilo, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ji je bila s to odločitvijo odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik 14. 11. 2015 vozil agresivno, hitro speljeval, vozil čez robnike in grdo upravljal z vozilom z namenom, da ga uniči. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot logično in prepričljivo, zato so pritožbene navedbe zoper ta zaključek sodišča prve stopnje neutemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v zvezi s tem ni zaslišalo prič C.C. in B.B.. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tožena stranka njunega zaslišanja ni predlagala v potrditev navedb, da je tožnik neprimerno ravnal z delovnimi sredstvi. Iz odgovora na tožbo izhaja, da je zaslišanje priče C.C. predlagala v zvezi s pritožbo G., zaslišanje B.B. pa v zvezi "z urnikom, evidencami in čiščenjem vozila".

13. Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik 14. 11. 2015 vozil z neprimerno hitrostjo, zaradi česar je bil ogrožen kolesar. Glede na dejanske ugotovitve, da tožena stranka ni preverila verodostojnosti elektronskega sporočila, s katerim je bila G. obveščena o domnevno neprimerni vožnji tožnika, da iz elektronskega sporočila ne izhaja, da je bil ogrožen kolesar ter da ta enkratni dogodek ni negativno vplival na razmerje tožene stranke do G., pritožbeno sodišče tej presoji pritrjuje. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

14. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi tudi očitala, da je bil odgovoren za zmedo na dostavi F. 27. 11. 2015, ker je sodelavcu A.A. (napačno) povedal, da dela zjutraj, čeprav je njegov urnik v resnici izgubil. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zanikal, da je vzel urnik za sodelavca A.A., vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno. Kljub temu po presoji sodišča prve stopnje odgovornosti za zmedo na dostavi F. ni bilo mogoče pripisati tožniku, saj sta bila za to odgovorna tožena stranka kot delodajalec in delavec A.A., ki mu je tožnik želel narediti uslugo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, zato tudi ta očitek ne predstavlja utemeljenega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da sodišče prve stopnje tožniku ni verjelo, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpovedal drugače kot v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

15. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo obnašanja tožnika ob predočenju očitanih kršitev. Po oceni sodišča prve stopnje namreč tožnikovo neobžalovanje očitanih dejanj ter jeza ob soočenju s kršitvami, četudi bi bila ta dokazana, ne predstavljata hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke glede tožnikovega obnašanja na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je namreč do navedb tožene stranke, da je tožnik očitano ravnanje zanikal in ob tem zahteval ime kolesarja z namenom, da "ga bo na gobec", izrecno opredelilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z odmero denarnega povračila odločilo mimo tožbenega zahtevka. Iz prvega in tretjega odstavka 118. člena ZDR-1 namreč ne izhaja, da bi moral tožnik podati ustrezen tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi,1 saj tak predlog lahko poda tudi tožena stranka (kar je v obravnavani zadevi tudi storila). Sicer drži, da je sodišče prve stopnje, ker tožnik tožbenega zahtevka za denarno povračilo ni postavil, neutemeljeno zavrnilo njegov višji zahtevek iz tega naslova (glej drugi odstavek IV. točke izreka izpodbijane sodbe). Vendar ker zavrnilni del izpodbijane sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa, je pritožbeno zatrjevanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem neutemeljeno.

17. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja tudi višini prisojenega zneska denarnega povračila. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot dve leti, da je bil ob prenehanju delovnega razmerja mlad (23 let), da ne spada v kategorijo težje zaposljivih oseb, da je bil zaradi izpodbijane izredne odpovedi približno pol leta brezposeln ter da zaradi načina prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni imel pravice do denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti. Upoštevajoč vse okoliščine primera in višino denarnih povračil, ki se v sodni praksi odmerjajo v primerih sodne razveze, je po oceni pritožbenega sodišča prisojeno povračilo v višini dveh povprečnih mesečnih bruto plač primerno in pravično, saj je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno upoštevalo vse kriterije, določene v zakonu. Odločitev v zvezi s tem je ustrezno obrazložilo zlasti v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljeno. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 121/2015 z dne 8. 9. 2015 pojasnilo, da lahko sodišče pri odločanju o višini denarnega povračila upošteva vsa relevantna dejstva, ki jih ugotovi v postopku odločanja o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato pri tej odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi okoliščini, da je bil tožnik po podani izredni odpovedi pol leta brezposeln ter da zaradi načina prenehanja delovnega razmerja ni bil upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, čeprav tožnik tega izrecno ni zatrjeval. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni dokazal, da je po prejemu izredne odpovedi iskal delo, kot tudi ne, da dela v tem času ni našel. Ti dve okoliščini namreč po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 ne vplivata na odmero denarnega povračila.

18. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel ter da mu je zato tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti potrebne stroške tega individualnega delovnega spora. Sicer drži, da sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo denarnega povračila ni ugodilo v celoti, vendar pa to glede na dejstvo, da je odločitev o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, na uspeh strank v postopku nima nobenega vpliva (enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 158/2012 z dne 16. 5. 2012).

19. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014.