Jedro

Zgolj zato, ker je bil kot priča v postopku na prvi stopnji zaslišan strokovni sodelavec sodečega višjega sodišča, videz nepristranskosti ne bo omajan.

Dejstvo, da je priča hkrati tudi tožničin sin, pa bo moral višji sodnik pri dokazni oceni pričanja strokovnega sodelavca upoštevati. Vendar slednje dejstvo na odločitev o vloženem predlogu za delegacijo pristojnosti nima vpliva. Tožničin sin je kot del sodnega osebja javni uslužbenec in ne funkcionar v pomenu nosilca sodne veje oblasti. Poleg tega ni zaposlen na oddelku višjega sodišča, ki bo zadevo obravnaval, pri čemer gre za največje višje sodišče v državi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je podal predlog za delegacijo pristojnosti. Tehtni razlog za prenos pristojnosti naj bi bil v tem, da je A. A., priča tožeče stranke, zaposlen kot strokovni sodelavec na izvršilnem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče določi za odločanje o tožničini pritožbi Višje sodišče v Kopru.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

4. Med druge tehtne razloge sodna praksa uvršča tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča. Prenos pristojnosti tako največkrat utemeljujejo subjektivne povezave med zaposlenimi sodečega sodišča in, običajno, strankami tega postopka.

5. Položaj v obravnavani zadevi je drugačen. Okoliščina, da je bil v zadevi kot priča zaslišan strokovni sodelavec Višjega sodišča v Ljubljani, po prepričanju Vrhovnega sodišča tehtnice nepristranskosti ne nagiba ne v eno ne v drugo smer. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče je procesno dejanje brez vnaprejšnjega vrednotnega predznaka, ki bi kazal v prid ene ali druge stranke. Priča v postopku niti ne zmaga niti ni poražena; v njeno pravno sfero s sodno odločitvijo (neposredno) ni poseženo.1 Pričanje je sicer predmet dokazne ocene in ni mogoče zanikati, da je dokazna ocena subjektivno pogojeno intelektualno dejanje. Ker pa gre za strokovno dejanje, ki ga sodnik pozunanji z metodo racionalne argumentacije, je teza, da višji sodnik ni zmožen odločati o pritožbenem postopku, ko je bil na prvi stopnji zaslišan strokovni sodelavec, zaposlen na izvršilnem oddelku višjega sodišča, onkraj razumnega dvoma ter že v sferi vsesplošnega nezaupanja. Zgolj zato, ker je bil kot priča v postopku na prvi stopnji zaslišan strokovni sodelavec sodečega višjega sodišča, videz nepristranskosti ne bo omajan. Dejstvo, da je priča A. A. hkrati tudi tožničin sin, pa bo moral višji sodnik pri dokazni oceni pričanja strokovnega sodelavca upoštevati. Vendar slednje dejstvo na odločitev o vloženem predlogu za delegacijo pristojnosti nima vpliva. Tožničin sin je kot del sodnega osebja javni uslužbenec in ne funkcionar v pomenu nosilca sodne veje oblasti.2 Poleg tega ni zaposlen na oddelku višjega sodišča, ki bo zadevo obravnaval, pri čemer gre za največje višje sodišče v državi. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje toženec, je neupoštevna, saj je šlo za bistveno drugačne okoliščine (v zadevi I R 115/2023 je bil strokovni sodelavec na izvršilnem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani sam dolžnik/stranka postopka, enako tudi v zadevi I R 17/2022).

6. Glede na navedeno je predlog neutemeljen in ga je zato Vrhovno sodišče zavrnilo (67. člen ZPP).

1 Tako tudi zadevi VS RS I R 112/2022 z dne 7. 9. 2022 in I R 170/2022 z dne 21. 12. 2022. 2 Primerjaj zadevo I R 130/2023 z dne 17. 8. 2023.