Jedro

Oškodovanec se mora glede na časovni trenutek, ko zahteva odškodnino, odločiti, ali bo zahteval le povrnitev pretekle škode oziroma bo v določenih časovnih obdobjih zahteval povrnitev škode v preteklem časovnem obdobju, ali pa bo zahteval tudi povrnitev gotove bodoče škode. Če zahteva tudi povrnitev gotove bodoče škode, mu je odškodnina lahko prisojena le v obliki rente. V tem primeru oškodovanec pristane tudi na zakonsko jasno določeni način spreminjanja prisojene rente. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč v 196. členu določa, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej (torej od zahteve oškodovanca dalje) poveča rento, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je bila dne 4.6.1986 hudo poškodovana v prometni nesreči. Nesporno je, da tožnica zaradi posledic nesreče ni mogla dokončati šolanja za predmetno učiteljico. Zato ji je bila s pravnomočno sodbo priznana pravica do povrnitve bodoče škode, ki se kaže v izgubi zaslužka, torej v razliki med invalidnino in osebnim dohodkom, ki bi ga dobivala, če ne bi bila poškodovana. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je bila s pravnomočno sodbo IV P 270/89 do 31.1.1991 že priznana izguba dohodka, za čas od 1.2.1991 pa tudi že tedaj znani del škode v mesečnem znesku 5.466,40 SIT. Od sodišča je zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica za leta 1991, 1992, 1993, 1994 in 1995 dolžna plačati odškodnino v skupnem znesku 1,467.482,40 SIT, za škodo, ki ji je dodatno nastala zaradi rasti plač predmetnih učiteljev. Zahtevala je tudi, naj sodišče odloči, da ji je tožena stranka od 1.1.1996 namesto zneska 5.466,40 SIT mesečno dolžna plačevati zvišano rento, nazadnje po 93.763,53 SIT za čas od 1.3.1998 naprej, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od petega dne v mesecu dalje.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zahtevek za plačilo odškodnine za čas od januarja 1991 do januarja 1996 je zavrnilo. Za čas od vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe je tožnici prisodilo 2,032.234,00 SIT, kar predstavlja vsoto vsakomesečne razlike med invalidnino in odškodnino, ki jo je že prejemala, ter plačo, ki bi jo tožnica prejemala kot predmetna učiteljica. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je od 1.3.1998 dalje tožena stranka dolžna tožeči stranki do vsakega petega v mesecu plačevati po 93.763,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti terjatve dalje.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožničinemu zahtevku, ali pa naj razveljavi odločbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v reviziji navaja, da je za vnaprej mogla dokazati le višino akontacije osebnega dohodka, da pa je šele po preteku leta lahko za nazaj zahtevala in dokazovala razliko do polne odškodnine. Tožnica zatrjuje, da je sodišče spremenilo svojo dolgoletno prakso. Zavzelo je namreč stališče, da s sodbo vnaprej prisojene mesečne akontacije niso delna odškodnina, kateri je kasneje mogoče dodati tudi drugi, še neprisojeni del odškodnine, ampak imajo pravno naravo mesečne rente, ki je za nazaj ni mogoče spreminjati. Tožnica v reviziji opozarja, da škoda zaradi izgube zaslužka ni škoda v smislu določbe 188. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To ni trajna škoda, ampak je škoda, ki trajno nastaja v različni višini. Zato po mnenju tožnice te škode ni mogoče nikoli dokončno ugotoviti in pravično prisoditi vnaprej, ampak samo za nazaj. Vnaprej je mogoče prisoditi samo tedaj znani del odškodnine. Tožnica tudi meni, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da bi tožnica lahko dosegla spremembo prisojene odškodnine z obnovo postopka. Po mnenju tožnice bi moralo sodišče, če gre za rento, tožnici prisoditi zamudne obresti za vsak obrok za en mesec prej in ne tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Tožnica v reviziji izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP/77. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Zakon o obligacijskih razmerjih ureja povrnitev premoženjske škode v členih od 185 do 188, nato pa posebej ureja povrnitev premoženjske škode zaradi telesne poškodbe v 195. členu ZOR. Glede na to, v katerem časovnem trenutku oškodovanec zahteva odškodnino, je škoda lahko pretekla ali prihodnja. Zakon o obligacijskih razmerjih v 190. členu oškodovancu zagotavlja pravico do popolne odškodnine. To pravico zagotavlja tudi tako, da lahko oškodovanec, kadar gre za povrnitev premoženjske škode zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, na podlagi prvega odstavka 195. člena ZOR zahteva povračilo pretekle škode, na podlagi drugega odstavka 195. člena ZOR pa povrnitev gotove bodoče škode. Vendar zakon v drugem odstavku 195. člena ZOR jasno določa, da mora odgovorna oseba odškodnino za povrnitev gotove bodoče škode plačevati v obliki rente.

Odškodnino v obliki rente ureja 188. člen ZOR. Določa, da se denarna renta, prisojena kot odškodnina, plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega. Iz resnih razlogov pa lahko oškodovanec tudi zahteva, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto. Zakon ne ureja možnosti izplačila akontacije odškodnine za vnaprej.

Oškodovanec se mora torej glede na časovni trenutek, ko zahteva odškodnino, odločiti, ali bo zahteval le povrnitev pretekle škode oziroma bo v določenih časovnih obdobjih zahteval povrnitev škode v preteklem časovnem obdobju, ali pa bo zahteval tudi povrnitev gotove bodoče škode. Če zahteva tudi povrnitev gotove bodoče škode, mu je odškodnina lahko prisojena le v obliki rente. V tem primeru oškodovanec pristane tudi na zakonsko jasno določeni način spreminjanja prisojene rente. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč v 196. členu določa, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej (torej od zahteve oškodovanca dalje) poveča rento, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Tožnica je zahtevala povrnitev gotove bodoče škode, zato ji je sodišče pravilno prisodilo odškodnino v obliki rente. Ker se je tožnica takrat, ko je zahtevala povrnitev odškodnine, odločila za povrnitev prihodnje škode, sedaj za obdobje, ki je bilo zajeto z rento, ne more zahtevati tudi odškodnine za preteklo škodo. Torej sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je zahtevek tožnice, za plačilo odškodnine za preteklo škodo, neutemeljen.

Revizijske navedbe, da bi sodišče moralo tožnici prisoditi "zamudne obresti za vsak obrok za en mesec prej, kot je sodilo prvo sodišče" se verjetno nanašajo na morda res nekoliko nejasni izrek sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti pod 2. točko I. dela izreka. V zadnji vrstici pod 1. točko I. dela izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožnici plačati odškodnino za izgubljeni zaslužek v mesecu marcu v višini 93.763,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1998 dalje do plačila. Nato pa je v izreku pod 2. točko I. dela razsodilo, da mora tožena stranka od 1.3.1998 dalje plačevati mesečno po 93.763,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. v naslednjem mesecu dalje od vsakega mesečnega obroka. Ko je sodišče prve stopnje zapisalo "od 5. v naslednjem mesecu", je s tem želelo poudariti, da bo zvišana renta prvič zapadla v plačilo 5. aprila 1998, torej naslednji mesec glede na prisojeno odškodnino za preteklo škodo v mesecu marcu. Čeprav se renta plačuje mesečno vnaprej, gredo zakonske zamudne obresti od dneva dospelosti vsakega obroka posebej. Torej zakonske zamudne obresti tečejo od petega v mesecu, ko posamezni obrok rente zapade v plačilo.

Tožeča stranka pa ima prav, ko v reviziji opozarja, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko dosegla spremembo prisojene odškodnine z obnovo postopka. Z obnovo postopka je mogoče doseči spremembo prisojene rente le v primeru, če so okoliščine, ki opravičujejo spremembo rente, obstajale že v času odločanja o prvem zahtevku za rento. Kadar pa se okoliščine spremenijo šele po končani glavni pravdi, ni obnovitvenega razloga.

Tožnica je v reviziji izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka. Po prvem odstavku 400. člena ZPP/77 lahko stranke vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o stroških postopek ni bil pravnomočno končan, zato revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena in nanjo v tem delu ni bilo treba odgovarjati.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.