Jedro

Pritožnica neskrbnost neutemeljeno enači z nepoštenostjo.

Čeprav se po seznanitvi z obstojem tipkane oporoke niso lotili nadaljnjega raziskovanja, jim nepoštenosti ni mogoče očitati. Za napolnitev standarda nepoštenosti ne zadostuje neskrbnost/malomarnost, ampak bi morala tožnica dokazati zavajanje z jasnim namenom doseči (nepravično, neutemeljeno) korist ali cilj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek iz dediščinske tožbe, s katerim je tožnica od prvega in drugega toženca zahtevala izročitev 7/600 zapuščine, od tretjega toženca pa 80/600 zapuščine. Ta je bila po izvedenem denacionalizacijskem postopku predmet dedovanja po pokojnem A. A. Zahtevala pa je tudi izplačilo denarnih zneskov iz obveznic, ki so bile prav tako vrnjene v denacionalizacijskem postopku.

2. Zoper sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi; podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica poudarja, da je v postopku podala trditve o nepoštenosti tožencev oz. njihovih pravnih prednic glede védenja o sodni hrambi lastnoročne oporoke. Kot dokaz je predložila smrtovnico pokojnega A. A. V njej sta navedeni dedinji B. B. in C. C., ki sta bili takrat že polnoletni in sta morali biti vabljeni na razglasitev lastnoročne oporoke po pokojnem očetu. Zato sta morali in mogli vedeti za obstoj oporoke. Sodišče se do tega ni opredelilo, s tem pa zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepoštenost tožencev/njihovih pravnih prednic izkazuje odziv B. B. ob najdbi tipkane verzije oporoke. Nemudoma je pojasnila, da oporoka ni veljavna ter predlagala dedovanje po enakih deležih.

Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem D. D., njenega moža. Ta bi potrdil, da so se o oporoki na letnih sestankih pogovarjali že pred letom 2002. Toženci so torej vedeli za oporoko; ob upoštevanju skrbnosti pa bi morali in mogli vedeti za obstoj lastnoročne oporoke. Sodišče se ni opredelilo do upravljanja tožencev z nepremičnino na V. 3, ki je bila predmet zapuščinskega postopka. Navedbe v zvezi s tem je podala zaradi ugotavljanja nepoštenosti tožencev glede obstoja lastnoročne oporoke. Opozarja na neverodostojnost izpovedb tožencev; pri čemer posebej izpostavlja izpovedbi prvega in tretjega toženca. Nedoslednosti v njunih izpovedbah kažejo na nepoštenost. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških, ki je ni mogoče preizkusiti in je pavšalno obrazložena.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo pritrjujejo argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča. V odgovoru izražajo svoje nestrinjanje z razlogi pritožbe in predlagajo njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je svojo odločitev gradilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - pokojni A. A. je 9. 4. 1941 naredil lastnoročno oporoko; ta je bila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani razglašena 6. 2. 1946; - A. A. je umrl 4. 10. 1945, na smrtovnici pa sta kot njegovi potomki napisani materi tožencev in tožničina mati; - tožničina mati1 je s tipkanim izvodom oporoke ves čas razpolagala, ta izvod ima pečat sodišča in nalepljene koleke; - tožnica je polsestro B. B. v letu 1992 seznanila z očetovo tipkano oporoko; - delna odločba o vrnitvi nepremičnega premoženja A. A. v postopku denacionalizacije je bila izdana 4. 9. 1996; - Okrajno sodišče v Ljubljani je 15. 12. 1997 izdalo sklep o dedovanju in za dediče razglasilo zapustnikovi hčerki B. B. in tožnico ter vnuka E. E., vsakega do 1/3; - tožničin mož D. D. je 15. 12. 2002 tretjemu tožencu poslal kopijo oporoke s pripisom, da mu oporoke prej ni pošiljal zaradi mnenja, ki ga je pokojni A. A. v njej zapisal o družini.

6. Sodišče je svojo odločitev pravilno temeljilo na določbi 141. člena Zakona o dedovanju (ZD). Tožnica je z dediščinsko tožbo, ki je dajatvena, zahtevala ustrezne manjkajoče deleže na zapuščini ter izplačila. Sodišče je njen zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Po 141. členu ZD za oporočnega dediča pravica zahtevati zapuščino nasproti nepoštenemu posestniku zastara v dvajsetih letih od razglasitve oporoke. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnica za obstoj lastnoročne oporoke izvedela najkasneje v oktobru 2007, ko je prejela dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani. Zapuščinski postopek za posamezno kasneje najdeno premoženje je bil s sklepom z dne 26. 2. 2008 pravnomočno končan 9. 4. 2008; v zvezi z obveznicami pa 16. 2. 2010. Sodišče ni ugotovilo nepoštenosti na strani tožencev, zato je ob uporabi prvega odstavka 141. člena ZD zaključilo, da je tožničin zahtevek zastaran.

7. Ugotovitvam sodišča v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnica bi morala izkazati kvalificirane okoliščine, ki napolnjujejo pravni standard nepoštenosti. Le v tem primeru bi bil uporabljiv drugi odstavek 141. člena ZD. Ta določa, da nasproti nepoštenemu posestniku zastara pravica zahtevati zapuščino v dvajsetih letih.

8. Sodba sodišča je jasna in prepričljiva ter jo je mogoče preizkusiti. V njej so podani odgovori na vsa bistvena dejanska in pravna vprašanja. Tožnici ni uspelo dokazati, da so toženci (res) vedeli za obstoj lastnoročne oporoke zapustnika A. A. v sodni hrambi. Tudi njegova smrtovnica, ki jo pritožba ponudi kot pomemben izkaz nepoštenosti tožencev, ne dokazuje njihovega védenja o sodni hrambi lastnoročne oporoke. Ker gre za dokaz, ki ne izkazuje prisotnosti tožencev oz. njihovih pravnih prednic na razglasitvi lastnoročne oporoke, se sodišču o njem ni bilo treba posebej izjasnjevati. V smrtovnici so poleg podatkov pokojnega A. A. navedeni (tudi) polnoletni otroci in zakonec. Nikakor pa iz smrtovnice ne izhaja, da sta bili pravni prednici tožencev (res) prisotni pri razglasitvi oporoke na sodišču. Zato je smrtovnica neustrezen dokaz, ki sam po sebi ne more spremeniti prepričljive argumentacije sodišča o (ne)poštenosti tožencev. Za uporabo drugega odstavka 141. člena ZD bi morala tožnica dokazati, da so ji toženci izrecno zavračali pravico do dedovanja v skladu z oporočnimi določili in bili prepričani, da svoje dedne deleže do 1/3 uporabljajo in posedujejo zlonamerno, ob vedenju, da je tožnica upravičena do 40 % dednega deleža.2

9. Pritožnica zmotno meni, da njeno ravnanje z oporoko A. A. ni relevantno. Le ona je razpolagala3 z izvodom tipkane oporoke, opremljene s sodnimi koleki in žigi, zato je njena skrbnost in raziskovalna dolžnost ustrezno večja.

10. Odziv polsestre B. B. v letu 1992, ko ji je bil pokazan predmetni izvod, (še) ne izkazuje njenega védenja o obstoju lastnoročne oporoke. Pritožnica meni, da bi B. B. morala vedeti oz. „bi vsaj mogla vedeti“ za obstoj lastnoročne oporoke. Pritožnica neskrbnost neutemeljeno enači z nepoštenostjo. Tožencem ni mogoče naložiti takšne skrbnosti, kot bi jo morala pokazati tožnica, ki je z oporoko razpolagala. Čeprav se po seznanitvi z obstojem tipkane oporoke niso lotili nadaljnjega raziskovanja, jim nepoštenosti ni mogoče očitati. Za napolnitev standarda nepoštenosti ne zadostuje neskrbnost/malomarnost, ampak bi morala tožnica dokazati zavajanje z jasnim namenom doseči (nepravično, neutemeljeno) korist ali cilj. Tega pa tožnici ni uspelo izkazati. Za dokazovanje navedenega je neustrezen tudi dokaz z zaslišanjem D. D. Dejstva, o katerih naj bi priča izpovedala, za odločitev niso pravno relevantna. V zvezi z obstojem oporoke in tožničinim razumevanjem slovenskega jezika je sodišče pridobilo podatke na podlagi drugih dokazov (zaslišanje tožnice in prič) ter iz samega zapisa, ki ga je priča 15. 12. 2002 posredovala tretjemu tožencu.

11. Odsotnost opredelitve sodišča do navedb v zvezi z upravljanjem tožencev z nepremičnino na V. 3 na odločitev nima nikakršnega vpliva. Navedbe v zvezi z družbo F., d. o. o. so nerelevantne, saj ne izkazujejo, da bi bili toženci seznanjeni z obstojem lastnoročne oporoke A. A. in da so v odnosu do tožnice ravnali nepošteno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na (ne)verodostojnost izpovedb tožencev. Pritožba izpostavlja nedoslednosti v izpovedbah glede seznanitve s tipkano oporoko. Ta pa, kot je bilo že večkrat poudarjeno, ne izkazuje, da so bili toženci seznanjeni (tudi) z lastnoročno oporoko, ki je bila v hrambi pri sodišču. Seznanjenost z natipkanim izvodom oporoke v največji meri obremenjuje tožnico. Oporoko je imela ves čas pri sebi; z njo je seznanila tudi moža, kar izkazuje dopis, ki ga je ta posredoval tretjemu tožencu. Iz dopisa izhaja, da je bil v določeni meri seznanjen z vsebino oporoke, med drugim tudi z velikostjo deležev. Svoje vedenje je lahko prenesel tožnici, na njej pa je bila odgovornost za nadaljnje raziskovanje. Nenazadnje je v Sloveniji imela tudi kvalificiranega pooblaščenca. Navkljub védenju o obstoju tipkane oporoke je – ne da bi prej raziskala vse okoliščine – sprejela dogovor, da vrnjeno premoženje dediči dedujejo po zakonitih dednih deležih (po tretjinah). V pritožbi izpostavlja tudi izpovedbo priče odvetnika G. G. Tožnica ni zatrjevala, da bi ga seznanila z oporoko. To izhaja tudi iz v letu 1997 vloženega predloga za uvedbo dedovanja. V njem dediči – med njimi tudi tožnica – oporoke ne omenjajo. Pritožbene navedbe v zvezi z odvetnikovo skrbnostjo pa za obravnavano zadevo niso relevantne.

12. Smrtovnica, domnevna nasprotovanja v izpovedbah tožencev in odsotnost zaslišanja priče D. D. ne izkazujejo nepoštenosti tožencev oz. njihovega izrecnega zavračanja tožničine pravice do dedovanja v skladu z oporočnimi določili ter ne dokazujejo njihovega védenja o obstoju lastnoročne oporoke zapustnika A. A. v sodni hrambi. Zato ni bilo podlage za uporabo drugega odstavka 141. člena DZ, ki upravičuje uporabo 20-letnega zastaralnega roka. Pomembno je, da je tožnica vedela za obstoj prepisanega izvoda oporoke; imela jo je (celo) v svoji hrambi, pa je kljub temu pristala na dogovor o zakonitem dedovanju. V postopku pa ji ni uspelo s prepričljivostjo izkazati, da so toženci oz. njihovi pravni predniki vedeli za obstoj lastnoročne oporoke A. A. v sodni hrambi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ter potrdilo izpodbijano odločitev (353. člen ZPP).

13. Odločitev je pravilna tudi v stroškovnem delu. Pritožba pravilno opozarja, da natančna odmera iz obrazložitve ni razvidna. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve, odmera pa je razvidna iz spisa. Standard obrazloženosti stroškovne odločitve je dosežen, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tak je tudi konkretni primer (obrazložen stroškovnik na list. št. 262). Višino odmerjenih stroškov je mogoče ugotoviti z enostavnim izračunom. Zato je zmoten pritožbeni očitek, da preizkus ni mogoč. Pritožnica je imela možnost vpogledati v stroškovnik in preveriti njegovo pravilnost. V pritožbi posplošeno opozarja, da je znesek pravdnih stroškov previsok. Pri tem pa (očitno) prezre, da so bili stroški odmerjeni ob uporabi 3. točke 7. člena Odvetniške tarife. V primerih zastopanja več strank se skupna vrednost storitve zviša za 10 % za vsako nadaljnjo stranko. Na strani tožene stranke pa so v obravnavani zadevi sodelovale tri osebe, zato je tudi strošek višji.

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni v bistvenem prispeval k odločitvi na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki so jih imeli toženci z njim, nosijo sami.

1 Kasneje pa tožnica. 2 Primerjaj 44. točko obrazložitve. 3 Pred njo pa njena mati.