Jedro

Pravni interes mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno od strank; sam ekonomski interes ne zadostuje. Možnost nadzora nad tožečo stranko, ki izvaja gospodarsko javno službo, ima njena ustanoviteljica zaradi statusne povezave in po posebnih predpisih zaradi specifične dejavnosti tožeče stranke, pravnega interesa za sodelovanje v pravdnem postopku pa ustanoviteljica tožeče stranke nima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da se stranska intervencija Mestne občine Ljubljana na strani tožeče stranke ne dopusti.

2. Pritožuje se MOL. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se stranska intervencija dovoli, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da sklep temelji na zgrešenem izhodišču, da je intervencijski interes podan le, če se interveninet izogne zanj neugodnim posledicam iz bodočega materialnopravnega razmerja. Navaja, da je izključno vodilo pravni interes, ki pa se včasih pokriva z ekonomskim interesom. Opozarja, da je pravni interes zatrjevala s tem, da je lastnica tožeče stranke in se zato sodba neposredno razteza tudi nanjo, saj so sporne parcele dejansko in pravno njene parcele, ker izvršuje tožeča stranka posest in uporabo v njenem imenu in za njen račun. Šteje se celo za enotnega sospornika – konkurirata glavna in stranska intervencija. Slabo pravdanje tožeče stranke za toženo stranko lahko pomeni tudi izgubo oz. nemožnost pridobitve lastninske pravice v korist pritožnice. Gre za takšno statusno in stvarnopravno razmerje med tožečo stranko in pritožnico, da bi slaba odločitev vplivala na njuno medsebojno pravno razmerje, ga poslabšala, ali pa vplivala zgolj na položaj pritožnice. Sklicuje se na pravno teorijo, ki dopušča intervencijo osebe, kateri je stranka izjavila, da bo nanjo prenesla lastninsko pravico. Navaja, da so sporne nepremičnine tožeči stranki nujno potrebne za opravljanje njene poslovne dejavnosti in bi od pritožnice lahko terjala pridobitev nadomestnih nepremičnin, če v tem postopku ne bi uspela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoj za udeležbo (intervenienta) v pravi, ki teče med drugimi osebami, je pravni interes (1. odstavek 199. čl. ZPP). V pravni teoriji, ki jo citira pritožnica, se navaja, da mora ta interes izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno od strank. Sam ekonomski interes ne zadostuje, kar je obrazloženo s primerom ekonomsko in emocionalno zainteresiranega zakonca, ki svojega interesa za sodelovanje v pravdi za posebno premoženje drugega zakonca, ne more uspešno utemeljiti.

5. Podoben je obravnavani primer. Pritožnica je lastnica tožeče stranke, kar pomeni, da ekonomski interes za ugodno ekonomsko stanje tožeče stranke (povečanje njenega nepremičnega premoženja) ima. Vendar pa zgolj ekonomski interes ne zadošča. Ekonomski interes pritožnice izvira iz statusne povezave pritožnice s tožečo stranko in je varovan v okviru statusnega prava – s predpisi o razmerju med družbo in družbeniki: družbeni pogodbi, ustanovitvi družbe, vodenju pravnih poslov družbe, upravljanju družbe, odločanju družbenikov, imenovanju poslovodje, vodenju poslovnih knjig in letnem poročilu ter letnem računovodskem izkazu, revidiranju letnih poročil, razdelitvi dobička.... – in s specialnimi predpisi o poslovanju družb pri izvajanju gospodarskih javnih služb. Ker je tožeča stranka enoosebna družba in izvaja gospodarsko javno službo, je njena vez z ustanoviteljico (pritožnico) še posebej močna. Njuno premoženje pa je ločeno. Pritožnica, četudi edina družbenica, ni upravičena do lastnine na posameznih stvareh in ni solastnica premoženja tožeče stranke; njeno premoženje je poslovni delež – skupek pravic in obveznosti, ki jih ima na podlagi osnovnega (kapitalskega) vložka. Za obveznosti tožeče stranke kot družbe z omejeno odgovornostjo pritožnica ne odgovarja.

6. S tožbo se uveljavlja lastninska pravica tožeče stranke, ki je samostojen pravni subjekt; njeno premoženje je ločeno od pritožničinega premoženja. Nesprejemljive so zato pritožbene navedbe, da posest in uporabo spornih nepremičnin tožeča stranka izvršuje v pritožničinem imenu in za njen račun. Pravno nepomembno je, da se v pravdi obravnavajo nepremičnine, ki so potrebne za opravljanje gospodarske javne službe, sredstva za finansiranje gospodarske javne službe pa kot ustanoviteljica zagotavlja pritožnica. Pritožnica kot družbenica tožeče stranke bo za nadzor nad tožečo stranko lahko uporabila metode in sredstva, ki jih ima zaradi statusne povezave s tožečo stranko in po posebnih predpisih zaradi njene specifične dejavnosti, pravnega interesa za sodelovanje v tem postopku pa iz zgoraj navedenih razlogov nima.

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. ZPP.