Jedro

V postopku prisilne hospitalizacije znaša vrednost predmeta, od katere se obračunavajo stroški, 4.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da znašajo priznani stroški 1.908,00 EUR.

Obrazložitev

: V tej zadevi je bil odvetnik O. d. N. iz R. postavljen za pooblaščenca po uradni dolžnosti uvodoma navedenim pacientom. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških, ki se izplačajo iz proračuna. O. d. N. je priznalo za zastopanje v vseh štirih zadevah 516,00 EUR.

Proti sklepu vlaga pritožbo O. d. N. d.n.o., o.p. iz R.. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo ZOdvT (1). Navaja, da se v skladu z ZDZdr (2) taksa ne obračunava. Iz tega razloga meni, da za ugotovitev vrednosti predmeta ni mogoče uporabiti določb ZST-1 (3). Vrednost predmeta je treba torej določiti po ZOdvT. V zaključku pritožbe še navaja, da gre v primeru postopka prisilne hospitalizacije za zahtevno zadevo, saj se odloča o poseganju v ustavno zagotovljene pravice in svoboščine. Vrednost predmeta v takšnem primeru ne more biti zgolj 700,00 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Po 68. členu ZDZdr se stroški postopka prisilne hospitalizacije krijejo iz sredstev sodišča. To pomeni, da plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano. Ker je tako, tudi vrednosti predmeta ni mogoče določati po pravilih ZST-1. Zato je treba vrednost predmeta določiti po določbah ZOdvT. Ta v 1. odstavku 22. člena določa, da se vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Ker v tovrstnih postopkih ni objektivnih meril za določitev vrednosti predmeta, bi bilo njeno določanje po prostem preudarku (1. odstavek 22. člena ZDZdr) povsem arbitrarno. To pa pomeni, da vrednosti predmeta ni mogoče določiti v skladu s 1. odstavkom 22. člena ZOdvT, marveč je treba uporabiti sekundarno pravilo iz 2. odstavka istega člena. Ta določa, da v tem primeru vrednost predmeta znaša 4.000,00 EUR (ki pa se lahko tudi ustrezno zviša ali zniža). Ker razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti ni, je zato relevantna vrednost predmeta 4.000,00 EUR.

Višina nagrade s količnikom 1 (glej prilogo ZOdvT) znaša tako 159,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato za vsako posamezno zadevo priznalo nagrado za postopek po tarifni št. 3100 ZOdvT v višini 206,7 EUR (količnik 1,3) ter nagrado za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT v višini 190,80 EUR (količnik 1,2).

Za vsako posamezno zadevo tako znašajo odvetniški stroški 397,5 EUR. K temu je pritožbeno sodišče prištelo še 20 % DDV, kar potem skupaj znaša 477,00 EUR. Ker gre za štiri postopke, znaša skupna nagrada 1908,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je z zgoraj navedenim zneskom nadomestilo znesek, ki ga je priznalo sodišče prve stopnje. Pooblastilo za odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP (4).

(1) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008)

(2) Zakon o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008)

(3) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008)

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji)