Jedro

Iz obrazložitve sodbe namreč ni jasno, ali so se potrebe mld. N. povečale, kar zatrjuje toženka, ali so ostale na isti ravni, kar pa je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka z zvišanje preživnine bistveno vprašanje, zaradi česar je podana kršitev po 14. Točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v 1. točki izreka potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se preživnina, ki je bila določena na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. N 117/2007-5 z dne 28.1.2008 v višini 170,00 EUR z dnem 1.7.2009 zniža na 100 EUR. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke), da se preživnina zviša z dnem 1.7.2009 na 200,00 EUR mesečno. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Tožeča stranka se pritožuje zoper 1. točko izreka sodbe in odločitev o stroških. Navaja, da se sodišče glede navedb o slabši zmožnosti preživljanja mld. toženke ni opredelilo in ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev. Ugotovitev o višini plače pri delodajalcu A. s.p. je nepravilna in protispisna. Iz tožbi priloženih potrdil o višini plač tega delodajalca je razvidno, da je tožnik marca 2009 prejel plačo v višini 507,53 EUR, aprila 486,17 EUR in maja 2009 575,96 EUR. Dejstvo torej je, da bi sodišče nižjo višino tožnikove plače moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi za obdobje po zadnji zaposlitvi, od prve polovice decembra 2009 do glavne obravnave, je sodišče ugotovilo, da je tožnik decembra 2009 prejel plačo v višini 324,43 EUR. Tega dejstva ni ustrezno upoštevalo pri odločitvi. V celotnem obdobju po 1.7.2009 do konca glavne obravnave so bili tožnikovi dohodki nižji od tistih, ki jih je prejemal v času določitve preživnine. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da so se preživninske potrebe toženke povečale.

Tožena stranka se pritožuje zoper 2. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da o zadevi odloči samo tako, da toženki določi preživnino v višini 200,00 EUR mesečno od 1.7.2009 dalje ali da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga, da sodišče prve stopnje v sodbi popravi napako pri navedbi datuma sodbe. Izpostavlja, da je zakonita zastopnica toženke v času določitve preživnine prejemala plačo z dodatki v višini 1.080,00 EUR, medtem ko sedaj njena plača z dodatki znaša 980,00 EUR. Navaja, da je sklepanje sodišča, da bo z novo odločbo toženki določen višji otroški dodatek kot s prejšnjo odločbo, napačno. Nova odločba o otroškem dodatku za toženko določa otroški dodatek v višini 22,56 EUR. Zakonita zastopnica toženke tako prejema za 30,83 EUR nižji otroški dodatek, kot ga je prejemala v času določitve preživnine, kar bi sodišče moralo upoštevati pri presojanju preživninske zmožnosti zakonite zastopnice toženke. Prav tako izpostavlja, da strošek dopusta za N. ni ekvivalenten za oba starša, kot je štelo sodišče. Iz predloženih dokazil ne izhaja, da bi imela oba starša enake stroške z oddihom otroka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da strošek dopusta ne predstavlja stroška, ki bi ga sodišče smelo upoštevati pri odmeri preživnine. Ugotovitve sodišča so: 1. potrebe N. so se kvečjemu povečale, 2. zakonita zastopnica prejema nižji osebni dohodek, 3. tožnik ima ob bistveno nespremenjenih dohodkih bistveno nižje stroške bivanja. Sodišče prve stopnje je glede na gornje ugotovitve tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za zvišanje preživnine neutemeljeno zavrnilo. Glede na te ugotovitve je tako izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in je nerazumljiv. Stroški mld. N. so se kvečjemu povečali, kar je ugotovilo tudi sodišče, vendar ne za 120,00 EUR mesečno, pač pa za 144,00 EUR mesečno. Iz izračuna mesečnih stroškov izhaja, da stroški preživljanja mld. N. znašajo 470,00 EUR in ne 300,00 EUR kot ob določitvi preživnine.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke odgovora ni podala.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 132. členu določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Glede zmožnosti zavezanca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v času določitve preživnine januarja 2008 zaposlen pri podjetju R. d.o.o., kjer je prejemal dohodke (plačo z dodatki) v višini 1.200 do 1.800 EUR mesečno. Mati toženke pa je prejemala 1.100 EUR mesečno (z dodatki). Nato se je tožnik zaposlil pri A. s.p, kjer je prejemal neto 1.318,99 EUR, kar je sodišče ugotovilo na podlagi dopisa delodajalca na list. št. 35. Tako je pritožbeni očitek tožnika o protispisnosti plače z dodatki v višini 1.318,99 EUR neutemeljen. Zato tudi ne drži očitek tožnika, da je v času vložitve tožbe za znižanje preživnine prejemal bistveno nižje dohodke.

Res je bil tožnik od 1.8.2009 do 9.12.2009 brez redne zaposlitve, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik je bil namreč od 26.8.2009 voden v evidenci brezposelnih oseb in je bil prejemnik denarnega nadomestila v višini 403,00 EUR. Decembra 2009 pa se je zaposlil pri podjetju P. d.o.o, kjer njegova plača po pogodbi znaša 598,00 EUR bruto, vendar bo prejemal še dodatke - dnevnice, kar izhaja iz tožnikove izpovedbe. Tudi iz sklepa, s katerim je bila določena preživnina, izhaja, da je tožnik že pri podjetju R. d.o.o. prejemal plačo zgolj v višini 490,00 EUR, pri čemer pa so njegovi mesečni prejemki z dodatki znašali od 1.200 do 1.500 EUR mesečno. Čeprav ni znano, koliko znašajo dodatki, ki jih tožnik prejema pri novem delodajalcu, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da njegovih sedanjih dohodkov ni moč oceniti kot bistveno nižjih.

Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je službo pri podjetju R. d.o.o. pustil zato, da bi bil več doma. Zaposlil se je pri A. Sklenil je pogodbo za določen čas. Tam se je zaposlil, ko sta z zakonito zastopnico toženke šla narazen. Tudi sicer, če bi se tožnikovo premoženjsko stanje zaradi menjave zaposlitve poslabšalo (kar se ni), to ne bi predstavljalo spremenjenih okoliščin na njegovi strani, saj je šlo za poslabšanje premoženjskega stanja, ki si ga je tožnik povzročil sam (judikat VS RS, opr. št. II Ips 823/94 z dne 10.11.1994). Prvotno zaposlitev je tožnik namreč zamenjal sam tako da se je pri novem delodajalcu A. zaposlil za določen čas, po izteku pogodbe o zaposlitvi pa je bil nekaj mesecev brezposeln. Slednje bi po njegovem mnenju sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za znižanje preživnine moralo upoštevati, vendar, ker poslabšanje premoženjskega stanja staršev, ki so si ga sami povzročili, ne predstavlja spremembe njihovih zmožnosti za preživljanje, njegov očitek ni na mestu. Starši so dolžni poskrbeti za otrokovo preživljanje. Njihovo zmožnost pa je potrebno presojati široko. Upoštevati je treba njihovo splošno pridobitno sposobnost, tj. sposobnost delati in pridobivati dohodek, in ne le dejansko izkazani dohodek (judikat VS RS, opr. št. 171/94 z dne 17.3.1994). Tako ne vzdržijo pritožbeni očitki tožnika o tem, da se je njegova zmožnost preživljanja mld. N. v času vložitve tožbe poslabšala. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Še dodatno so se namreč pri tožniku na bolje spremenile življenjske razmere: iz Novega mesta, kjer je bival v najemniškem stanovanju, se je preselil v T., k novi partnerki v hišo njenih staršev, kjer ima bistveno nižje stroške preživljanja. Ker sodišče prve stopnje na strani tožnika ni ugotovilo, da bi se njegove zmožnosti preživljanja spremenile, je njegov tožbeni zahtevek za znižanje preživnine utemeljeno zavrnilo.

Iz sklepa o določitvi preživnine iz leta 2008 izhaja, da so potrebe mld. N. znašale 300,00 EUR. Toženka (tožnica po nasprotni tožbi: v nadaljevanju toženka) trdi, da so se potrebe povečale na 400 EUR oz. 470,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o spremenjenih potrebah ugotovilo, da znašajo stroški v zvezi s šolo 1.400 EUR letno, kar je 116,00 mesečno. Temu toženka v pritožbi oporeka. Prav tako je ugotovilo, da se z višjo starostjo pojavljajo višji stroški za prehrano, oblačila in obutev. Nato je zaključilo, da so potrebe mld. N. ostale na isti ravni oziroma so se kvečjemu povečale, zlasti zaradi večje porabe hrane, izdatkov za obleko in obutev, šolskih potrebščin. S tako ugotovitvijo oz. zaključkom pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka. Iz obrazložitve sodbe namreč ni jasno, ali so se potrebe mld. N. povečale, kar zatrjuje toženka, ali so ostale na isti ravni, kar pa je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za zvišanje preživnine bistveno vprašanje. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da mati otroka prejema nižji mesečni dohodek ob enakih življenjskih razmerah in povečanih potrebah otroka, torej se je njena zmožnost preživljanja otroka poslabšala. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo spremembo zmožnosti na strani matere, na strani očeta pa ne, zahtevek toženke za zvišanje preživnine pa je zavrnilo, je tudi zmotno uporabilo materialnopravno določilo 132. člena ZZZDR.

Toženka v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da mora biti v preživnini zajet tudi strošek oddiha, kot določa 129. a člen ZZZDR, pa tudi, da prejema nižji otroški dodatek, kot ga je ob določitvi preživnine, kar vpliva na njeno zmožnost preživljanja.

Napačno navedbo datuma prvostopenjske sodbe lahko sodišče prve stopnje v skladu z določilom 328. člena ZPP kadarkoli popravi z izdajo popravnega sklepa.

Ker razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, se pritožba tožnika zavrne in se sodba v 1. točki izreka potrdi. Pri odločanju o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi za zvišanje preživnine pa pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskosti sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen Ustave RS). Zato je treba sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določilom 354. člena ZPP ter 355. člena ZPP v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.