Jedro

Niso izključene hkratno kazenskopravno varstvo in različne oblike civilnopravnega varstva. Zaključek, da je tožnica subjektivno zadoščenje dobila že v kazenskem postopku, ni skladen s trditvami o 6-mesečni duševnih bolečinah in strahu in z izvedenimi dokazi. Ali je šlo za dovolj dolge in intenzivne duševne bolečine in strah, ki bi opravičevali odškodnino, sodišče v razlogih sodbe ni pojasnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine 300.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine in za strah zaradi toženkine razžalitve tožničinega dobrega imena in časti. Tožnica je zadoščenje zaradi toženkine razžalitve dobila že v kazenskem postopku. Med šokom, ki ga zatrjuje tožnica in med toženkinim dejanjem pa ni vzročne zveze, saj je šok očitno nastal v posledici okoliščin v tožničini sferi, ki jih toženka ni mogla pričakovati.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče ni pravilno uporabilo 199. čl. ZOR. Za negmotno škodo lahko predstavlja oškodovancu edino zadoščenje denarna odškodnina. Duševnih bolečin in strahu ni mogoče izbrisati, kot da jih ne bi bilo. S kakšnim drugim ukrepom pa se lahko le odpravijo posledice kršitve osebnostne pravice. V kazenskem postopku je bilo ugotovljeno škodljivo ravnanje, ki naj bi pomenilo kršitev osebnostne pravice in s tem avtomatično tudi obstoj škode. S sklepom o ugotovitvi storitve kaznivega dejanja razžalitve in z izrekom sodnega opominja nikakor ni tožnica dobila subjektivnega zadoščenja. Pošteno je povedala, do kdaj so trajale intenzivne duševne bolečine in opisani strah.

Nepremoženjska škoda pa z izrekom sodnega opomina ni poravnana. Glede na nesporno ugotovitev obstoja nepremoženjske škode, ki je bila velika in sicer tako duševne bolečine kot strah, je povsem upravičena satisfakcija v premoženjski obliki. Sodišče nepravilno razlaga opis tožnice, da je doživela šok, zaradi česar je morala poiskati zdravniško pomoč. Strah in duševne bolečine je povzročilo toženkino ravnanje. Intenziteta doživljanja strahu ima nešteto občutkov, med drugim tudi duševne šoke. Iz priloženega zdravniškega spričevala izhaja, da je tožnica morala poiskati zdravniško pomoč in da pred škodnim dogodkom ni imela nikoli psihičnih težav oziroma zaradi njih ni iskala zdravniške pomoči. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da okoliščine, v katerih je bila žalitev izrečena, niso take, kot jih navaja tožba, saj toženka svojega očitka tatvine denarja ni raznašala tujim ljudem.

Toženka je prepričana, da tožnica zaradi konkretne žalitve ni prav nič trpela, še manj pa je bila v strahu. Tožnica se je oglasila pri zdravniku dne 15.6.1994, vendar ni bil vzrok temu šok, ki ga je utrpela 14 dni pred tem. Očitno je šla najprej k svoji pooblaščenki, ki ji je svetovala obisk pri zdravniku. Sicer pa toženka ni imela namena tožnice žaliti, ampak razčistiti, kdo ji je vzel denar in tako razčiščevanje še ne pomeni žalitve, ki bi povzročala takšne duševne bolečine in strah, da bi jih denarna odškodnina ublažila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče ugotavlja, da pretrpeljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in strah, kar vse v tožbi zatrjuje tožeča stranka, glede na njihovo stopnjo in njihovo trajanje ne opravičujejo denarne odškodnine in je bila satisfakcija v celoti izpolnjena že z izrekom sodnega opomina toženki kot obdolženki v kazenskem postopku za storjeno dejanje. To bi sicer bilo mogoče, vendar načelno niso izključeni hkratno kazenskopravno varstvo in različne oblike civilnopravnega varstva človekovih osebnostnih pravic. V obravnavanem primeru pa zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnica subjektivno zadoščenje dobila že v kazenskem postopku z izrekom sodnega opomina, ni v skladu s trditvami o 6-mesečnih tožničinih duševnih bolečinah in strahu ter v zvezi s tem izvedenimi dokazi. Ali je šlo za dovolj dolge in intenzivne duševne bolečine in strah, ki bi opravičevali odškodnino, pa sodišče v razlogih sodbe ni pojasnilo. Zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe (1. odst. 369. čl. ZPP).

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zato, ker je menilo, da ni vzročne zveze med toženkino obdolžitvijo in šokom oziroma duševnimi bolečinami tožnice, ker naj bi toženka ne mogla pričakovati takšne posledice in je tožnica očitno šok doživela v posledici okoliščin v njeni sferi. Pritrditi je pritožbi, da je ta presoja prvostopnega sodišča zmotna, saj so duševne bolečine vsekakor v tožničini sferi, vendar pa tožnica nikoli prej ni imela psihičnih težav oziroma zaradi njih ni iskala zdravniške pomoči, tako da kakšne posebne okoliščine pri tožnici niso podane. Stališče, da ni vzročne zveze, tukaj ni na mestu, temveč je potrebno pri odločanju o odškodnini upoštevati subjektivno prizadetost oškodovanca, hkrati pa tudi objektivne kriterije, da je mogoča presoja stopnje in trajanja duševnih bolečin, ki bi opravičevali denarno odškodnino.

Dodati je še, da ni pravilno stališče pritožbe, da je zaradi kazenske obsodbe avtomatično tudi ugotovljen obstoj škode. Vezanost na kazenskopravno sankcijo obstaja le v obsegu 3. odst. 12. čl. ZPP, za prisojo odškodnine pa je potrebno ugotoviti, da kumulativno obstojijo vsi štirje elementi civilnega delikta, med njimi tudi (pravno priznana) škoda. To predstavljajo v obravnavanem primeru duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki pa so podlaga za denarno odškodnino le v primeru, če stopnja bolečin in njihovo trajanje odškodnino opravičujejo, kar bo moralo v nadaljnjem postopku ugotavljati prvostopno sodišče in to primerno obrazložiti, da bo mogoč preizkus. Kolikor pa tožeča stranka zatrjuje tudi strah zaradi razžalitve dobrega imena in časti, bo moralo prvostopno sodišče posebej proučiti, ali gre za pravno priznano škodo ali je zahtevek za odškodnino zaradi strahu utemeljen.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.