Jedro

Preizkus, ki ga mora sodišče opraviti po prejemu zahteve za obnovo je dvojen. Preizkuša se, ali so zatrjevana dejstva in dokazi novote ter ali so primerne/sposobne povzročiti za obsojenca dejansko ali pravno ugodnejšo odločitev od tiste, za katero je bila zahteva vložena. V prvem delu je izhodišče seznanjenost sodišča s posameznim dejstvom in dokazom, v drugem njegova spoznavna moč ali kvaliteta

Izrek

I. Pritožbi pooblaščencev obsojenega M.L. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje po prvem odstavku 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) 20. 11. 2013 zavrglo zahtevo obsojenega M.L., vloženo po pooblaščenki z dne 29. 7. 2013. To je bilo storjeno s sklepom I Ks 18390/2010. 2. Zoper sklep sta se pritožila obsojenčeva pooblaščenka in za njo še pooblaščenec. Prva se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter šele po pridobljenem novem izvedenskem mnenju o obsojenčevi zahtevi za obnovo kazenskega postopka znova odloči. Obsojenčev pooblaščenec se je pritožil, kot je zapisal iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi „ter dovoli obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje po določilih ZKP“.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Dovoljeni razlog za obnovo kazenskega postopka so med drugim po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP nova dejstva ali novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Preizkus, ki ga mora sodišče opraviti po prejemu zahteve za obnovo je tako dvojen. Preizkuša se, ali so zatrjevana dejstva in dokazi novote ter ali so primerne/sposobne povzročiti za obsojenca dejansko ali pravno ugodnejšo odločitev od tiste, za katero je bila zahteva vložena. V prvem delu je izhodišče seznanjenost sodišča s posameznim dejstvom in dokazom, v drugem njegova spoznavna moč ali kvaliteta (Horvat Š., Zakon kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 885 do 886 in sodba Vrhovnega Sodišča RS I Ips 345/2009 z dne 4. 2. 2010).

5. Zgornji uvod je bil izbran, da bi pritožbeno sodišča kar najbolj učinkovito odgovorilo na pritožbena prizadevanja, v katerih pritožnika v različnem obsegu, vendar vsebinsko enako utemeljujeta pomen, po obsojencu pridobljenega mnenja klinične psihologinje mag. H.M. nasproti mnenju klinične psihologinje M.G.V. pridobljenem v pravnomočno končanem kazenskem postopku. Čeprav sodišče v tem postopku za ugotovitve iz naknadno pridobljenega mnenja kot za mnenje samo, po naravi stvari ni moglo vedeti, pa pri mnenju ne gre za novoto v pravem pomenu besede. Njegov predmet so namreč ugotovitve, ki so zgolj v izpeljavi (zaključkih) nasprotne ugotovitvam, s katerimi se je sodišče v navedenem postopku, vendar z drugim izvedencem in njegovimi zaključki prav tako ukvarjalo. Posredi je torej nekaj drugega in ne novega kot to sedaj zatrjujeta pritožnika, s čemer od sodišča dejansko pričakujeta, da bi ravnalo kot da o zadevi z vsemi njenimi dejanskimi ugotovitvami ne bi bilo že pravnomočno odločeno. Takšno pričakovanje, glede na zgoraj povzete zakonske pogoje, ni upravičeno. Še zlasti, ko pritožnika v pritožbeni graji niti z besedo ne omenita ostalih dokazov, na katere se je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa utemeljeno sklicevalo in zaradi katerih je že zdaj jasno (očitno), da jih z ugotovitvami iz naknadno pridobljenega izvedenskega mnenja, za razliko od ugotovitev iz izvedenskega mnenja, pridobljenega v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ni mogoče povezati in da potemtakem, zgolj zaradi ugodnejših ugotovitev neke druge izvedenke klinične psihologije za obsojenega, pravnomočne sodbe v njegovo korist še ne gre spreminjati.

6. Podobno velja za priči B.B. in L.L., ki ju pritožnika, nasprotno od sodišča prve stopnje, štejeta za nova dokaza, ki bi glede na njuno vedenje utegnila pripeljati do spremembe pravnomočne obsodbe. Res je, za navedeni osebi sodišče v pravnomočno končanem kazenskem postopku ni vedelo, vendar bi naj oba povedala zgolj tisto, kar je v zagovoru na glavni obravnavi povedala, sedaj obsojena M.L. in česar sodišče, ravno zaradi zgornjih dokazov, ki jih pritožnika v tem delu pritožbene obrazložitve znova ne omenjata, ni sprejelo. Morebitnih izpovedb v zatrjevani smeri, ki kot rečeno ni ničesar novega, s temi dokazi ni mogoče povezati in spet je jasno, da izpovedbi sami zase za obsojenega ugodnejše odločitve ne moreta povzročiti.

7. Po obrazloženem, in ker iz pritožbe obsojenčevega pooblaščenca, kljub obsegu pritožbene obrazložitve, ni razvidno, v čem je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in ne, kdaj je bil kršen kazenski zakon, je o pritožbah tega pritožnika in pritožbi obsojenčeve pooblaščenke odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Je posledica neuspele pritožbe in obsojenčevih premoženjskih razmer, kot so bile ugotovljene v pravnomočni sodbi I K 18390/2010 z dne 31. 1. 2013.