Jedro

Sklicevanje tožene stranke na zavrnitev računa št. 2090665 z dne 21. 09. 2009, po vsebini ne dokazuje trditve tožene stranke, da je šlo za akontacijo in da bi bilo treba izdelati obračun, na kar naj bi tožena stranka tožečo stranko opozorila pri izstavitvi računa. Iz vsebine zavrnitve računa ne izhaja, da bi šlo pri plačilu po prvem nesporno plačanem računu le za plačilo akontacije. Predmet zavrnitve računa se je nanašal na ne predložitev potrjenega zapisnika o količinskem in kvalitetnem prevzemu opravljenih del ter, da je treba s predstavnikom naročnika uskladiti količine, cene na enoto in rok plačila računa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 183842/2009 z dne 10. 12. 2009 ohranilo v celoti v veljavi (1. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 2.124,00 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

2. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi. V naročilnici št. 207-STK/2008 z dne 17. 09. 2008 je bila res navedena opomba: „pred pričetkom del se je treba pisno dogovoriti za ceno po enoti. Brez pisnega dogovora o ceni je naročilnica brezpredmetna (A/1)“. Vendar pa je pravno odločilnega pomena, da je naročilnici tožene stranke sledila ponudba tožeče stranke (z dne 19. 09. 2009, A2), ki je bila toženi stranki poslana v zvezi z njeno naročilnico z dne 18. 09. 2008. V ponudbi tožeče stranke je natančno naveden v prvi točki predmet ponudbe, to je vrtanje in razstreljevanje pri izdelavi izkopa na trasi ceste D., v 2. točki ponudbe pa so navedene cene (10,75 EUR za odminirano minsko vrtino fi 76 mm). Ponudba tožeče stranke je bila torej dana pisno, njen sprejem pa je bil konkludenten. Pritožbene trditve, da tožena stranka del po tej naročilnici sploh ni naročila, so torej neutemeljene.

6. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da so trditve tožene stranke o tem, da je pri plačilu prvega računa, ki je bil izdan na podlagi iste naročilnice in tudi (nesporno) plačan s strani tožene stranke šlo za akontacijo plačila in da je bil med strankama sklenjen dogovor, da bo opravljen obračun v zvezi s plačilom. Sklicevanje tožene stranke na zavrnitev računa št. 2090665 z dne 21. 09. 2009 (B/2), po vsebini ne dokazuje trditve tožene stranke, da je šlo za akontacijo in da bi bilo treba izdelati obračun, na kar naj bi tožena stranka tožečo stranko opozorila pri izstavitvi računa. Iz vsebine zavrnitve računa ne izhaja, da bi šlo pri plačilu po prvem nesporno plačanem računu le za plačilo akontacije. Predmet zavrnitve računa se je nanašal na ne predložitev potrjenega zapisnika o količinskem in kvalitetnem prevzemu opravljenih del ter, da je treba s predstavnikom naročnika g. J. M., vodjo sektorja Operativa, uskladiti količine, cene na enoto in rok plačila računa. Res pa je bil v zavrnitvi računa omenjen pisni dogovor o ceni po enoti in se je tožena stranka sklicevala na dejstvo, da pomanjkanje pisnega dogovora o ceni pomeni, da je naročilnica brezpredmetna. Vendar pa v pritožbenem postopku tožena stranka ne nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje glede izvedenih količin opravljenih del, zato je sklicevanje tožene stranke na vsebino zavrnitve računa neutemeljeno. Zato sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim razlogom, da je šlo pri plačilu prvega računa (nespornem med pravdnima strankama) le za akontacijo in da bi bilo treba izdelati obračun, v tem smislu, da bi bilo treba izstaviti račun le še za razliko od celotne cene za vsa opravljena dela.

7. Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema (prvi odstavek 21. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Tožena stranka ni zatrjevala, da je oporekala cenam navedenim v ponudbi tožeče stranke in, da pogodba ne bi vsebovala bistvenih sestavin. Delo je bilo nesporno v celoti izvedeno, po stališču tožene stranke pa je manjkala dogovorjena oblika. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo teorijo realizacije (58. člen OZ), in je zato pritožbeno razlogovanje, da je tožena stranka tožečo stranko ob plačilu računa opozorila, da pisnega dogovora o ceni še ni, pravno neutemeljeno.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da so bile trditve tožene stranke v zvezi z dokaznim predlogom z zaslišanjem prič A. K. in J. M., ne substancirane. Sploh pa glede na teorijo realizacije, ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem navedenih prič pravilna. Sploh pa je tožena stranka predlagala zaslišanje navedenih prič v dokaz dejstev, da je tožečo stranko po plačilu prvega računa opozorila, da pisnega dogovora glede cene po enoti, ki je bila po stališču tožene stranke pogoj za veljavnost naročilnice, še ni in da bo treba skleniti tak dogovor ter narediti na koncu obračun. Slednje pa izhaja tudi iz predložene listine v spisu (B2), to je vsebine zavrnitve računa.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (350. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.