Jedro

Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka delno spremeni tako, da se znesek 137,79 EUR zniža na 87,79 EUR, za znesek 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 se tožbeni zahtevek zavrne, znesek pravdnih stroškov 141,88 EUR pa se zniža na 134,00 EUR.

V nadaljnjem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti 27,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi delnih umikov tožbe s sklepom delno ustavilo postopek v obsegu, kot izhaja iz I. točke izreka, ter v II. točki razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 137,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 87,79 EUR od 18. 6. 2013 dalje do plačila, od zneska 50,00 EUR pa od 6. 5. 2013 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 141,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila, vse na TRR pooblaščenca tožeče stranke.

2. Proti sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje in kot pritožbena razloga uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Povzema izrek sodbe sodišča prve stopnje in navaja, da se pritožuje iz dveh razlogov: ker je sodišče prve stopnje o zahtevku odločilo ultra petitum in ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 50,00 EUR, s katerim je tožnica iztoževala odškodnino za izgubo dragocenega časa, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici tudi prisodilo v nasprotju z materialnim pravom. Povzema, da je tožnica vložila tožbo za plačilo odškodnine, ki se nanaša na stroške zdravljenja dne 9. 9. 2011 poškodovanega psa v višini 831,41 EUR ter odškodnino za strah 200,00 EUR ter za izgubo časa 50,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je po odgovoru na tožbo tožene stranke z vlogo 17. 6. 2013 umaknila tožbo za 100,00 EUR odbitne franšize in za uveljavljeno odškodnino za strah 200,00 EUR ter iztoževala še 781,41 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožeča stranka je po plačilu zneska 731,41 EUR s strani tožene stranke, z vlogo 4. 9. 2013 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljala še 87,79 EUR s pripadki, sodišče prve stopnje pa je to modifikacijo spregledalo in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 137,79 EUR, to je kar 50,00 EUR več od vtoževanega. Na račun zdravljenja psa tožena stranka tožeči dolguje le še glavnico 37,79 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in tako bi moralo sodišče prve stopnje tudi razsoditi. Tožena stranka nasprotuje tudi po sodišču prve stopnje tožeči stranki prisojeni odškodnini v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi iz naslova izgubljenega časa, ki ga je tožnica porabila v zvezi z vožnjo psa k veterinarju v T.. Ta del tožbenega zahtevka po mnenju tožene stranke nima zakonske osnove in v konkretnem primeru sploh ne gre za pravno priznano škodo, pa še urna postavka tožnice ni z ničemer izkazana, ampak jo je sodišče odločilo po presoji presoji. Iztoževane izgube časa ni možno enačiti z odškodnino za tujo pomoč oziroma stroški, ki jih oškodovanec ima, ko je zaradi svoje poškodovanosti omejen pri opravljanju svojih vsakodnevnih življenjskih aktivnosti in zaradi tega potrebuje pomoč drugih ljudi. Stroški, ki nastanejo v zvezi z nudenjem tuje nege, so stroški, ki so v zvezi z zdravljenjem in je do njih upravičen le oškodovanec. V konkretnem primeru pa je bil oškodovan pes, živa stvar, katere lastnica je bila tožnica, ki je stroške, ki so ji dejansko nastali in jih je izkazala, tudi že dobila izplačane. Takšne oblike netipične premoženjske škode, odškodnine za izgubo časa, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje v sodni odločbi, pa slovenska sodna praksa ne priznava in tudi nima osnove v materialnih predpisih. Tožena stranka vztraja, da je treba zahtevek tožnice v tem delu v celoti zavrniti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne za znesek 100,00 EUR in odloči o stroških pravdnega postopka, ki so posledično napačno obračunani. Kot stroške pritožbenega postopka priglaša takso za pritožbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uvodoma je poudariti, da gre v predmetni zadevi glede na vrednost spornega predmeta za postopek v sporu majhne vrednosti, za katerega veljajo tudi za pritožbeni postopek določene postopkovne posebnosti. Tako prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, prav tako pa sodbe sodišča prve stopnje ni dopustno izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev postopka, torej kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Med dopustnimi pritožbenimi razlogi pa 458. člen ZPP tudi ne navaja pritožbenega razloga iz tretjega odstavka 350. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Če sodišče odloči o zahtevku ultra petitum, torej če odloči preko tožbenega zahtevka, to sicer predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, vendar pa ta postopkovna kršitev ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, kot je tudi predmetni, saj so kot dopustni pritožbeni razlog v prvem odstavku 458. člena ZPP opredeljene le (absolutne) bistvene kršitve pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, med katerimi pa odločitev preko tožbenega zahtevka kot postopkovna kršitev ni navedena.

6. Zato pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbi tožene stranke v uveljavljeni bistveni kršitvi postopka zaradi sojenja prek tožbenega zahtevka, saj ne gre za dopusten razlog v sporih majhne vrednosti. V tem delu torej pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri prisoji zneska 50,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 dalje do plačila, kot odškodnine za škodo, ki je tožnici nastala zaradi porabljenega časa zaradi voženj in spremljanja njenega psa B. na zdravljenje v Center za zdravljenje živali v T. 8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za prisojo takšne odškodnine ni materialno pravne podlage. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, tožeča stranka utemeljuje zahtevani znesek kot odškodnino za materialno škodo, ki jo je utrpela zaradi porabljenega njenega dragocenega časa zaradi voženj in spremljanja njenega psa B. na zdravljenje v Center za zdravljenje živali v T., in sicer 5 obiskov po 2 uri, skupaj 10 ur, v višini po 5,00 EUR za vsako porabljeno uro, saj je, čeprav je upokojena, polno zaposlena v svojem gospodinjstvu, kot imetnica velikega vrta in kot vzrejiteljica psov.

9. Sodišče prve stopnje je pravno podlago za prisojo tako uveljavljene odškodnine našlo v 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti pa v določbi prvega odstavka 174. člena OZ, po katerem je oškodovanec upravičen tudi do povračila stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so s tem v zvezi.

10. Res je, da stroške v zvezi z zdravljenjem in druge s tem povezane potrebne stroške sodna praksa razlaga dokaj široko in da se na tej pravni podlagi priznava tudi odškodnina za tujo pomoč. Vendar ima v konkretnem primeru tožena stranka prav, da tudi v tej materialnopravni določbi ni podlage za prisojo takšne odškodnine.

11. Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.

12. Tožnica je uveljavljala (in dobila povrnjeno) premoženjsko škodo v zvezi s stroški zdravljenja njenega psa in tudi potnimi stroški za vožnje psa na zdravljenje. Čeprav je zaradi voženj in spremljanja psa na zdravljenje porabila določen čas, pa sam porabljeni čas ali izguba le tega ni samostojna kategorija, ki bi že predstavlja materialno škodo, četudi v porabljenem času 10. ur, kolikor je tožnica, kot ji je verjelo sodišče, porabila zaradi obiskov pri veterinarju, ni mogla opravljati drugih aktivnosti v svojem gospodinjstvu, na domačem vrtu ali kot vzrejiteljica psov, saj ni izkazala, da bi ji zaradi tega nastala kakšna konkretna škoda po 132. členu OZ.

13. Zato je pritrditi toženi stranki, da za prisojo takšne odškodnine ni materialnopravne podlage.

14. Pritožbi je ob obrazloženem v tem delu ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti tako, da je bilo za prisojeni znesek 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrniti in prisojeni znesek 137,79 EUR tako znižati na 87,79 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je glede glavne stvari pritožbo zavrniti in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu glede glavne stvari potrditi sodbo sodišča prve stopnje (442. člen v zvezi s 353. členom ZPP).

15. Delni poseg in delna sprememba sodbe na pritožbeni stopnji pa narekuje poseg v stroškovno odločitev. Tožeča stranka tako s tožbenim zahtevkom ni uspela v 72 %, ampak le v 68 %. Pritožbeno neizpodbijana višina potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke je 197,06 EUR, 68 % pa predstavlja 134,00 EUR. Do teh pravdnih stroškov je glede na pravdni uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP) upravičena tožeča stranka. Tako je bilo sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti tudi v stroškovni odločitvi in znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, iz zneska 141,88 EUR znižati na 134,00 EUR.

16. Tožena stranka je kot stroške pritožbenega postopka priglasila sodno takso v višini 54,00 EUR. Ker je s pritožbo uspela v 50 %, je upravičena do povrnitve polovice potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Sodna taksa za pritožbo, ki jo je tožena stranka plačala, predstavlja 54,00 EUR, polovico pa 27,00 EUR. To pa je tudi znesek stroškov pritožbenega postopka, ki ga mora glede na pritožbeni uspeh tožene stranke tej v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti tožeča stranka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).