Jedro

Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo II K 4251/2019 z dne 26. 8. 2021 obsojenko A. A. spoznalo za krivo napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta in šest mesecev. Odločilo je tudi, da se obsojenko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik zaradi, kot uvodoma navaja, vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in 427. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da je na vse zatrjevane kršitve zakona prepričljivo odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato se argumentaciji pravnomočne sodbe v celoti pridružuje. Sodišče prve stopnje je v opis kaznivega dejanja poseglo na način, ki je obsojenki v korist, medtem ko pravne opredelitve očitanega dejanja ni spreminjalo. Zagovornik si zmotno razlaga vsebino drugega odstavka 37. člena KZ-1, ki ureja neuspelo napeljevanje, v ostalem pa pod videzom zatrjevanja kršitve zakona uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenka in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri zahtevi ter poudaril, da je bila obsojenka zaradi spremenjenega kazenskopravnega očitka omejena pri svoji pravici do obrambe.

B.

5. Vložnik uveljavlja, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv, ker je sodišče prve stopnje samo poseglo v opis obsojenki očitanega dejanja in istočasno spremenilo njegovo pravno opredelitev iz napeljevanja po prvem odstavku 37. člena KZ-1 v poskus kaznivega dejanja po drugem odstavku 37. člena KZ-1. V tem prepoznava kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Navedeni očitki so neutemeljeni. Prvič, vložnik po vsebini dejansko trdi, da je sodišče prve stopnje prekršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP), kar ne drži. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe in podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v konkretni opis obsojenki očitanega dejanja poseglo na način, da je njeno prošnjo, naj ji B. B. priskrbi »pištolo, mino, bombo in dinamit,« po izvedenem dokaznem postopku preoblikovalo v prošnjo, naj ji priskrbi »pištolo ali mino ali bombo ali dinamit.« Ta sprememba, ki namesto kumulativno združenega strelnega orožja in razstreliva obsojenki očita spraševanje po alternativno naštetih sredstvih, je obsojenki v korist in ostaja v mejah dopustnega poseganja v kazenskopravni očitek, ki se nanaša nanjo,1 poleg tega pa ni v ničemer okrnila obsojenkinih možnosti za učinkovito obrambo, saj je očitano izvršitveno ravnanje ostalo v svojem bistvu nespremenjeno. Vse to kaže, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero s svojimi navedbami po vsebini meri vložnik, ni podana.

7. Drugič, sodišče prve stopnje je sprejelo pravno opredelitev dejanja iz obtožnice, saj je obsojenki očitano ravnanje v izreku pravnomočne sodbe opredeljeno in opisano kot t.i. neuspelo napeljevanje po drugem odstavku 37. člena KZ-1, ki je kaznivo, čeprav dejanje ni bilo poskušeno. Vsa zagovornikova izvajanja, ki se nanašajo na spremembo pravne opredelitve dejanja in potrebo po konkretizaciji poskusa kaznivega dejanja v izreku sodbe, so torej brezpredmetna.

8. In tretjič, izrek pravnomočne sodbe v izpostavljenih delih ni nejasen ali nerazumljiv, kot to uveljavlja zahteva, zato ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornik v nadaljevanju postavlja tezo, da virtualna komunikacija prek socialnih omrežij ni inkriminirana in ne predstavlja izvršitvene oblike napeljevanja ali poskusa očitanega kaznivega dejanja. V takšni trditvi je mogoče posredno prepoznati uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ni podana, saj je napeljevanje – kot oblika udeležbe, ki se v predmetni zadevi očita obsojenki – mogoče izvršiti s katerim koli načinom sporazumevanja, vključno s komuniciranjem preko spleta. Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja, čemur je v predmetni zadevi s pošiljanjem sporočil preko »Facebook messengerja« zadoščeno.

10. Na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP nakazujejo tudi vložnikove trditve, da v izreku izpodbijane sodbe niso zajeti vsi objektivni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ker v opisu niso povzeti vsi deli komunikacije med obsojenko in B. B. Navedeno stališče je zmotno, saj opis obsojenki očitanega izvršitvenega ravnanja vsebuje konkretizacijo vseh odločilnih dejstev, ki opredeljujejo napeljevanje h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 307. člena KZ-1, medtem ko je ugotavljanje natančnejše vsebine komunikacije med obsojenko in B. B. stvar dokaznega postopka in posledične dokazne ocene sodišča, ki sodi v obrazložitev sodbe (glej zlasti 5. točka prvostopenjske sodbe).

11. Preostanek zahteve po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ta sklop sodijo navedbe, da obsojenki očitano izvršitveno ravnanje ni dokazano; da gre za nesporazum, saj njene besede niso bile mišljene resno; da je treba njeno komunikacijo umestiti v kontekst iskanja rešitve za njene siceršnje zdravstvene težave; in da lahko pri obsojenki zasledimo le nepremišljenost in naivnost, ne pa naklepnega kaznivega ravnanja. Zagovornik z vsemi temi navedbami ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki jih Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša. C.

12. Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, zahteva pa je bila v pretežnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenkinih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 O mejah dopustnega poseganja v konkretni opis kaznivega dejanja denimo sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010, I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011, I Ips 37145/2011 z dne 24.8. 2017 in številne druge.