Jedro

Bistvo tožbenega zahtevka oziroma spora je plačilo še nepriznanih in neplačanih zneskov refundacije. Predpisi iz področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja v takšnem primeru ne predvidevajo izdaje posebnih (upravnih) odločb.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 247,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe tožene stranke z dne 18. 9. 2006, 29. 3. 2006, 18. 5. 2006, 12. 6. 2006, ter v zvezi s pritožbo odločbo z dne 5. 10. 2006. Nadalje je odpravilo odločbo z dne 2. 10. 2006 ter v zvezi s pritožbo odločbo z dne 2. 11. 2006 in odločbo z dne 6. 12. 2006 ter v zvezi s pritožbo odločbo z dne 26. 1. 2007. Zavrglo je del tožbe v zvezi z zahtevkom za odpravo odločbe z dne 20. 2. 2006. Nadalje je določilo zneske iz naslova refundacij nadomestil, do katerih je tožeča stranka v celoti upravičena in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati premalo izplačana nadomestila v zneskih 502,85 EUR, 284,77 EUR, 296,98 EUR, 269,06 EUR, 255,80 EUR, 256,94 EUR, 296,98 EUR ter 295,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20. 2. 2006. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki v breme tožene stranke prisodilo zneske 373,71 EUR, 284,77 EUR, 296,98 EUR, 296,06 EUR, 255,80 EUR, 256,94 EUR, 296,98 EUR in 295,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 129,14 EUR ter višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge, dejansko pa uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil zavarovanec oziroma delavec tožeče stranke z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje spoznan za trajno nezmožnega za delo za polovico delovnega časa. Odločba o tem je postala dokončna in pravnomočna in kot takšna učinkuje za vsa pravna razmerja. Delovna obveznost delavca tožeče stranke nikakor ni znašala osem ur, kot nepravilno meni sodišče, ne glede na to, da ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za štiri urni delovni čas. V takšnem primeru ne bi bil upravičen do plače za osem, temveč za štiri ure, za preostale štiri ure pa bi lahko prejemal bodisi nadomestilo v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali nadomestilo v breme delodajalca, ker mu le-ta ni zagotovil ustreznega dela. Nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela predstavlja nadomestilo plače in ne nadomestilo nadomestila, do katerega je bil delavec upravičen za preostale štiri ure. Tudi v skladu z delovno zakonodajo delavec ni mogel imeti več delovnega razmerja za osem ur. Pričetka dela po 159. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) ne gre enačiti s fizičnim nastopom dela, temveč ga je treba tolmačiti v skladu z 9. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Podrejeno tožena stranka izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.

4. V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da gre za premoženjski socialni spor, v katerem revizija ni dovoljena. Predlaga, da jo sodišče zavrže oziroma podrejeno zavrne, pri čemer poudarja, da nobena od odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na podlagi katere bi delavec tožeče stranke pridobil kakršnekoli pravice, ni postala pravnomočna – kot to zmotno zatrjuje tožena stranka.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je bila izdana v postopku po pravilih socialnega spora, čeprav glede na določbo 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ne gre za tak spor, temveč za gospodarski spor (481. člen ZPP; glej tudi sklep Vrhovnega sodišča VIII R 49/2009). Vendar tako po določbi 31. člena ZDSS-1 v zvezi z določbami ZPP oziroma po določbah ZPP o gospodarskih sporih revizija v tem sporu ni dovoljena, saj ne gre za premoženjski spor, katerega vrednost izpodbijanega dela presega revizijski minimum za premoženjski socialni spor 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), še manj za gospodarski spor (490. člen ZPP).

7. Ne glede na to, da je tožena stranka o zahtevi tožeče stranke odločala z odločbami in je sodišče odločilo tudi o tem, do kakšnih zneskov refundacije je tožeča stranka v celoti upravičena (čeprav ji je bil del teh zneskov z odpravljenimi odločbami že priznan), je bistvo tožbenega zahtevka oziroma spora plačilo še nepriznanih in neplačanih zneskov refundacije, ki so razvidni iz sodbe sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka, v katerem je to sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka. V tem delu je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača zneske glavnice v skupni višini 2356,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Predpisi iz področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, predvsem Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 3/98 in nadalj.) ter Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Ur. l. RS, št. 130/2004 in nadalj.) v takšnem primeru ne predvidevajo izdaje posebnih (upravnih) odločb. Gre za premoženjski spor o plačilu navedenih zneskov, v katerem niti navedeni seštevek vseh prisojenih glavnic (zakonske zamudne obresti in stroški se ne upoštevajo – 39. člen ZPP) ne doseže vrednosti spora, ki je pogoj za vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje.

9. Na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP je nedovoljena revizija, ki je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti. Na podlagi 377. člena ZPP je zato sodišče vloženo revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

10. Tožeča stranka je v odgovoru utemeljeno opozorila na nedovoljenost revizije, zaradi česar ji je dolžna tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo, ki glede na vrednost predmeta spora in veljavno Odvetniško tarifo znašajo 247,87 EUR. V primeru zamude, ki bo nastopila, če tožena stranka teh stroškov ne plača v določenem roku, je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti.