Jedro

Da bi zastopanje v razmerju do druge osebe povzročilo pravne učinke (veljavno sklenitev pogodbe med zastopanim in drugo pogodbeno stranko), mora druga oseba, s katero zastopnik sklepa pogodbo, vedeti, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega in da je njen sopogodbenik zastopani, ali pa morajo vsaj obstajati okoliščine, po katerih bi lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega.

Ni dolžnost druge pogodbene stranke, da raziskuje, ali oseba, s katero sklepa pogodbo, morda nastopa kot zastopnik tretje osebe, temveč je dolžnost zastopnika, da obvesti drugo pogodbeno stranko, da nastopa kot zastopnik, in jo seznani z identiteto zastopanega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 2.132,87 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 375.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2019 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, pri čemer bo sodišče sklep o višini pravdnih stroškov izdalo po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper izpodbijano sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo zneska 375.000,00 EUR na podlagi zatrjevanega dogovora med strankama, s katerim naj bi se tožeča stranka zavezala, da bo za toženo stranko opravljala storitve svetovanja in koordinacije v zvezi z nakupom nepremičnin na območju A., tožena stranka pa naj bi tožeči stranki po koncu opravljenega dela plačala v naravi z izročitvijo stanovanja v B. oziroma s plačilom zneska v višini 375.000,00 EUR.

6.Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom I Cpg 274/2022 z dne 11. 1. 2023 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je tožeča stranka predlagala za dokazovanje zatrjevanega dejstva, da je bil dogovor sklenjen med pravdnima strankama, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je tožeči stranki kršilo pravico do sodelovanja v dokaznem postopku. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodili, naj izvede dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali za dokazovanje svojih trditev o tem, kdo sta bili stranki dogovora. Če bo ugotovilo, da je bil dogovor veljavno sklenjen med pravdnima strankama, pa naj ugotovi še, ali je utemeljen ugovor tožene stranke, da je bilo skladno z dogovorom plačilo vezano na uspešno izvedbo posla, tj. na uspeh tožene stranke pri nakupu nepremičnin A., in v ta namen izvede predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo.

7.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je A. A. zakoniti zastopnik tožeče stranke, B. B. pa je zakoniti zastopnik tožene stranke. Dogovor glede svetovanja in koordinacije v zvezi z nakupom nepremičnin na območju A. (v nadaljevanju: Dogovor) je bil sklenjen v ustni obliki, o njegovih podrobnostih ne obstaja noben pisni dokument. Dogovarjala sta se A. A. in C. C., dogovore pa je naknadno s konkludentnimi dejanji odobril B. B. kot zakoniti zastopnik tožene stranke. Nihče od zaslišanih še ni slišal za firmo D., tudi A. A. ni potrdil, da bi ostale deležnike v tem poslu seznanil, da nastopa kot zakoniti zastopnik tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev presodilo, da ni mogoče zaključiti, da je Dogovor sklenila tožeča stranka preko svojega zastopnika A. A., saj se je tožeča stranka pojavila šele ob vložitvi tožbe. Po presoji sodišča prve stopnje A. A. obnašanje in ravnanje ter vsi zatrjevani ustni dogovori nakazujejo, da Dogovora ni sklepal kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, ampak je ravnal v svojem imenu in na svoj račun. To še posebej izhaja iz zatrjevanega dogovora, da bo za svoj trud dobil stanovanje. Izpovedal je, da je zase in za ženo nameraval kupiti stanovanje v C. za ceno 350.000,00 EUR, od C. C. je pričakoval še opremo za stanovanje, skupno torej 375.000,00 EUR, kolikor tudi vtožuje v tej pravdi. Vendar stanovanja v C. podjetje iz Srbije ne potrebuje, zato je po presoji sodišča prve stopnje očitno, da je A. A. posloval in se dogovarjal v svojem imenu in za svoj račun. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da tožeča stranka ni dokazala dogovora o urni postavki 200 EUR na uro in tudi ni dokazala, da je A. A. delal za toženo stranko tri leta v povprečju dve uri dnevno. Verjelo je izpovedbi C. C. in B. B., da bi A. A. (in ne tožeča stranka) dobil plačilo v obliki stanovanja izključno v primeru uspeha z nakupom nepremičnin. Do nakupa nepremičnin s strani tožene stranke ni prišlo.

8.Pritožbeni očitek, da postopanje sodišča prve stopnje kaže na nezakonito pristranskost sodišča, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku skladno z navodili pritožbenega sodišča izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank in prič ter izvedlo dokazno oceno v zvezi s tem, kdo sta bili stranki Dogovora, in svoje zaključke tudi obrazložilo z jasnimi in razumljivimi razlogi. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sprejelo vsebinsko odločitev že v okviru prvega postopka, ponovljeni postopek pa izvedlo zgolj za namene formalne pravilnosti pri vodenju postopka in brez dejanske vsebinske presoje zadeve, zato ni utemeljen. Nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje pa zaključka o pristranskosti sodišča ne utemeljuje.

9.Pritožbeni očitek, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni najprej zaključilo, da sta Dogovor sklenila dva gospodarska subjekta, nato pa v nasprotju s tem zaključkom navedlo, da je Dogovor sklenil A. A. osebno. Pojasnilo, da je pri ustnih dogovorih, ki jih sklepajo gospodarski subjekti preko svojih zakonitih zastopnikov, še posebej pomembna ugotovitev, kakšna je bila vsebina konkretnega dogovora in kdo ga je sklenil, ter da gospodarski subjekti običajno pogodbe sklepajo pisno oziroma o sklenitvi določenega posla obstaja vsaj listinska dokumentacija, je sodišče prve stopnje podalo zato, ker je iz trditvene podlage tožeče stranke izhajalo, da naj bi zatrjevani dogovor ustno sklenila dva gospodarska subjekta preko svojih zakonitih zastopnikov, in ne zato, ker bi to predstavljalo ugotovitev sodišča prve stopnje. Iz jasnih in razumljivih razlogov izpodbijane sodbe pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da se navedbe tožeče stranke niso izkazale za resnične, ker je A. A. Dogovor sklenil v svojem imenu in za svoj račun. Prav tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni očitanih nasprotij v zvezi z ugotovljeno vlogo A. A., C. C. in B. B. pri sklepanju Dogovora. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz trditvene podlage tožeče stranke v zvezi s tem, kdo in v kakšni vlogi je sklenil Dogovor, nato pa je po izvedenem dokaznem postopku napravilo dokazno oceno in vloge oseb, ki so sklepale Dogovor, ocenilo drugače.

10.V zvezi s pritožbenim očitkom, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom, ker bi moralo sodišče v primeru, da tožeča stranka dejansko ne bi bila stranka Dogovora in torej ne bi imela aktivne legitimacije za sprožitev predmetne tožbe, tožbo zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je aktivna legitimacija stvarna in procesna. Stvarna (materialna) aktivna legitimacija pomeni, da je stranka nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v postopku. Stvarna aktivna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, tj. na vprašanje, ali je tožeča stranka upnica iz materialnopravnega razmerja. Procesno predpostavko pa predstavlja procesna aktivna legitimacija, ki je podana že, če tožeča stranka zatrjuje, da je upnica iz materialnopravnega razmerja. Sodišče tožbo zavrže, če ni podana procesna aktivna legitimacija. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožeča stranka ni upnica iz materialnopravnega razmerja, kar pomeni, da ni podana stvarna aktivna legitimacija. Če ni podana stvarna aktivna legitimacija, je posledica zavrnitev tožbenega zahtevka, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, in ne zavrženje tožbe.

11.Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik (tretji odstavek 70. člena OZ).

12.Da bi zastopanje (izjava volje zastopnika) v razmerju do druge osebe (stranke pravnega posla, ki ga sklepa zastopnik v imenu in za račun zastopanega) povzročilo pravne učinke (veljavno sklenitev pogodbe med zastopanim in drugo pogodbeno stranko), mora druga oseba, s katero zastopnik sklepa pogodbo, vedeti, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega in da je njen sopogodbenik zastopani, ali pa morajo vsaj obstajati okoliščine, po katerih bi lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega. Kadar je bila pogodba sklenjena v pisni obliki, mora biti kot pogodbena stranka naveden zastopani, v imenu katerega zastopnik sklepa pogodbo. Kadar pravni posel ni sklenjen v pisni obliki in pri sklepanju posla zastopnik druge pogodbene stranke ni izrecno obvestil, da nastopa kot zastopnik, je treba odgovoriti na vprašanje, katere so tiste pravno upoštevne okoliščine, na podlagi katerih bi druga stranka lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega. Pri presoji, ali je druga stranka lahko sklepala, da določena oseba nastopa kot zastopnik druge osebe, je treba upoštevati, da morata obe stranki (oziroma v primeru zastopanja: zastopnik in druga pogodbena stranka) tudi pri sklepanju pogodbe ravnati z ustrezno skrbnostjo. Okoliščine, na podlagi katerih bi druga pogodbena stranka lahko sklepala (torej bi bila dolžna vedeti), da zastopnik nastopa v imenu druge osebe, so tiste okoliščine, na podlagi katerih bi ta stranka, če bi ravnala z dolžno skrbnostjo, lahko ugotovila, da gre za zastopanje. Ker je vedenje druge stranke o tem, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega (torej, da ne nastopa v svojem imenu), predpostavka za veljavno zastopanje, bo v primeru spora obstoj te predpostavke moral dokazovati (nositi dokazno breme) tisti, ki se sklicuje na obstoj zastopanja. V dvomu pa bo treba šteti, da druga stranka ni vedela za zastopanje in da zato ni izpolnjena predpostavka za veljavno zastopanje. Če posamezna predpostavka za veljavno zastopanje ni izpolnjena, je zastopanje neveljavno - brez pravnih učinkov.¹

13.Sodišče prve stopnje je presodilo, da A. A., ki je sicer zakoniti zastopnik tožeče stranke, Dogovora ni sklenil v imenu tožeče stranke, temveč v svojem imenu in za svoj račun. Do tega zaključka je prišlo na podlagi dejanskih ugotovitev, da nihče od zaslišanih še ni slišal za firmo D., da A. A. ni potrdil, da bi ostale deležnike v tem poslu seznanil, da nastopa kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, in na podlagi s strani tožeče stranke zatrjevanega dogovora o plačilu z izročitvijo stanovanja v B. Pri tem je A. A. izpovedal, da je zase in za ženo nameraval kupiti stanovanje v C., in sicer za ceno 350.000,00 EUR, za katerega je že dal aro, od C. C. pa je pričakoval še plačilo opreme za stanovanje, skupno torej 375.000,00 EUR, kolikor tudi vtožuje v tej pravdi. Pritožbeno sodišče v celoti sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je A. A. Dogovor sklenil v svojem imenu in za svoj račun. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upnica iz spornega materialnopravnega razmerja.

14.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da Dogovora s toženo stranko ni sklenila tožeča stranka, temveč njen direktor A. A. osebno kot fizična oseba. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svojem razlogovanju nekritično sledilo neverodostojnim navedbam tožene stranke ter da je spregledalo listinske dokaze in zmotno presodilo zaslišanja zakonitih zastopnikov strank in prič.

15.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke, ki so skrajno neverodostojne in nekredibilne ter jih tožena stranka prilagaja za namene tega postopka, ni utemeljen. Po navedbah pritožnice naj bi tožena stranka sprva trdila, da sploh ni bil sklenjen nikakršen dogovor, ko se je na podlagi dokazov tožeče stranke izkazalo, da je bil dogovor dejansko sklenjen, naj bi tožena stranka nato trdila, da dogovora ni sklenila tožena stranka, ampak njen lastnik C. C. osebno, ko je tožeča stranka toženo stranko postavila na laž tudi glede te trditve, pa je toženi stranki kot edina obramba ostalo zgolj še navajanje, da je dogovor na strani izvajalca sklenil A. A. osebno in ne tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s strani pritožnice povzet potek podajanja trditev tožene stranke ni skladen s podatki spisa. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala tako aktivni kot pasivni legitimaciji in navajala, da Dogovor ni bil sklenjen med pravdnima strankama, temveč sta ga sklenila A. A. in C. C., pri čemer sta nagrado vezala na uspešno izvedbo posla. Zato ne drži očitek, da je tožena stranka sproti prilagajala navedbe glede na uspeh dokaznega postopka.

16.Pritožnica nadalje navaja, da so bile navedbe tožene stranke neprepričljive tudi iz razloga, ker je tožena stranka tudi sama potrdila, da je bil Dogovor sklenjen s tožečo stranko, ko je v odgovoru na tožbo navedla: "Pravica tožeče stranke do nagrade je bila torej v predmetnem primeru pogojevana z rezultatom, tj. izvedbo nakupa nepremičnin T. s strani tožene stranke, kar predstavlja pravilo, ki sta ga pravdni stranki oblikovali znotraj avtonomije pogodbenega prava." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo res podala citirano trditev, vendar zgolj zaradi tega njenih trditev ni mogoče oceniti za neprepričljive. Tožena stranka je že v prvi točki odgovora na tožbo ugovarjala, da je bil Dogovor sklenjen s A. A. in ne s tožečo stranko, v drugi točki odgovora na tožbo, kjer je pojasnjevala svoj ugovor, da je bilo plačilo v konkretnem primeru vezano na uspeh, pa je podala tudi zgoraj citirano trditev. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo uveljavljala več različnih ugovorov, pri čemer bi že uspeh z enim od njih privedel do neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejstvo, da je tožena stranka v tisti točki odgovora na tožbo, kjer je pojasnjevala svoj ugovor, ki bi postal relevanten šele, če bi se njen ugovor, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, izkazal za neutemeljen, podala zgoraj citirano trditev, ne utemeljuje zaključka, da so trditve tožene stranke nedosledne in neprepričljive.

17.Pritožnica navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da A. A. na zaslišanju ni potrdil, da bi ostale deležnike v tem poslu seznanil, da nastopa kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, v nasprotju z listinskimi dokazi, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo in iz katerih izhaja, da je A. A. pri izvajanju Dogovora deloval kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, ker je z E. E. in z odvetniki tožene stranke komuniciral preko elektronskega naslova ....doo@siol.net. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do teh listinskih dokazov. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, ampak le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni. Listinski dokazi o elektronski komunikaciji, na katero se sklicuje pritožnica, pa iz v nadaljevanju navedenih razlogov niso bili odločilni. Predmetna elektronska komunikacija izhaja iz obdobja izvajanja in ne sklepanja Dogovora, zato z njo ni mogoče dokazati, da je tožena stranka v času sklepanja Dogovora vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da A. A. nastopa kot zastopnik tožeče stranke. Predpostavka za veljavno zastopanje glede vedenja druge pogodbene stranke, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega, se sicer lahko izpolni tudi kasneje, npr. s konkludentnim ravnanjem, iz katerega je mogoče sklepati, da druga pogodbena stranka soglaša s tem, da je njen sopogodbenik zastopani,

vendar pa elektronska komunikacija, na katero se sklicuje pritožnica, ne dokazuje niti kasnejšega (tekom izvajanja Dogovora) nastopa te predpostavke za veljavno zastopanje. Zgolj okoliščina, da je A. A. tekom izvajanja Dogovora komuniciral z elektronskega naslova tožeče stranke, ne utemeljuje zaključka, da je bil Dogovor veljavno sklenjen s tožečo stranko, še posebej ob upoštevanju dejstva, da iz v pritožbi navedene elektronske komunikacije izhaja, da sta bila poleg elektronskega naslova, ki vsebuje firmo tožeče stranke (...doo@siol.net), v komunikaciji udeležena tudi dva elektronska naslova, ki ne vsebujeta firme tožeče stranke, temveč zgolj ime A. A. ...@gmail.com in ...@icloud.com). Poleg tega tožeča stranka ni niti trdila (niti to ne izhaja iz v pritožbi prikazane elektronske komunikacije), da bi se A. A. v elektronski komunikaciji podpisoval ali predstavljal kot direktor tožeče stranke oziroma kot sopogodbenika tožene stranke navajal tožečo stranko.

18.Pritožnica neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi B. B. in C. C., da še nista slišala za družbo D.. Pritožnica z navedbami o osebnem interesu B. B. in C. C. za razplet te pravde ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je temeljila na neposrednem vtisu o prepričljivosti in verodostojnosti zaslišanega zakonitega zastopnika tožene stranke B. B. in priče C. C. Ne drži, da predstavljena elektronska komunikacija potrjuje, da sta B. B. in C. C. nedvomno že slišala za tožečo stranko, kar naj bi po mnenju pritožnice kazalo na neverodostojnost njune izpovedbe, da še nista slišala za firmo D.. Komunikacija, na katero se sklicuje pritožnica in v kateri je udeležen elektronski naslov z navedbo firme tožeče stranke (D..doo), ni potekala z B. B. in C. C., temveč z drugimi subjekti (stečajni upravitelj E. E., odvetnica F. F. in odvetnica G. G.), katerih koordinacija in komunikacija z njimi naj bi predstavljala izpolnjevanje obveznosti po Dogovoru.

19.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sicer drži, da mora vsaka stranka tudi pri sklepanju pogodbe ravnati z ustrezno skrbnostjo, vendar pa je drugi pogodbeni stranki mogoče očitati, da bi morala vedeti, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega, zgolj v primeru, če so obstajale določene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega, pri čemer je dokazno breme za obstoj takšnih okoliščin na strani stranke, ki se sklicuje na zastopanje, torej v obravnavani zadevi na strani tožeče stranke. Glede na navedena materialnopravna izhodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je problem tožene stranke, da njen lastnik in direktor še nista slišala za družbo D., in da bi se morala tožena stranka sama pozanimati, kdo je njena pogodbena stranka, ter da tožena stranka ni trdila in dokazala, da bi tožeča stranka trdila, da je pogodbena stranka A. A. osebno, s čimer bi bila tožena stranka zavedena, kdo je njena pogodbena stranka. Ni dolžnost druge pogodbene stranke, da raziskuje, ali oseba, s katero sklepa pogodbo, morda nastopa kot zastopnik tretje osebe, temveč je dolžnost zastopnika, da obvesti drugo pogodbeno stranko, da nastopa kot zastopnik, in jo seznani z identiteto zastopanega.

20.V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nihče od zaslišanih še ni slišal za firmo D., je neutemeljen tudi očitek protispisnosti, ker sta, da še nista slišala za firmo D., izpovedala samo B. B. in C. C., ne pa tudi A. A. in E. E. Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo, da nihče od zaslišanih oziroma nihče od vpletenih še ni slišal za firmo D., vendar je iz celotne obrazložitve očitno, da je imelo v mislih udeležene oziroma zaslišane osebe na strani druge pogodbene (v tej pravdi tožene) stranke, tj. B. B. in C. C.

21.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke (da je Dogovor sklenil A. A. v svojem imenu in za svoj račun) izpeljalo iz dejstev (navajanja A. A., da je zase in za ženo nameraval kupiti stanovanje v C. po ceni 350.000,00 EUR), ki takšnih zaključkov ne morejo potrjevati. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje zaključek, da je Dogovor sklenil A. A. v svojem imenu in za svoj račun, napravilo na podlagi več ugotovitev, in ne zgolj na podlagi A. A. navajanja, da je zase in za ženo nameraval kupiti stanovanje v C. po ceni 350.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v povezavi z ostalimi ugotovitvami

tudi zatrjevani dogovor o plačilu z izročitvijo stanovanja v B. kaže na to, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena za pravno relevantno dejstvo, da je tožena stranka vedela oziroma bi po okoliščinah lahko sklepala, da A. A. nastopa v imenu tožeče stranke.

22.V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba je neutemeljena že iz razloga, ker pritožnici ni uspelo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da ni podana stvarna aktivna legitimacija tožeče stranke, ker je Dogovor sklenil A. A. v svojem imenu in za svoj račun in ne v imenu tožeče stranke. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zaključke sodišča prve stopnje glede višine dogovorjenega plačila, obsega opravljenega dela in vezanosti plačila na uspeh.

23.Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, in sicer z utemeljitvijo, da je odločitev o stroških postopka nepravilna, ker je sodišče prve stopnje o glavni stvari odločilo nepravilno. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

24.Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 2.875 točk, kar znaša 1.725,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 23,25 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.132,87 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

-------------------------------

1N. Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar k 70. členu OZ, Tax-Fin-Lex.

2N. Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar k 70. členu OZ, Tax-Fin-Lex.

3Gre za ugotovitvi, da A. A. ni potrdil, da bi ostale deležnike v tem poslu seznanil, da nastopa kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, ter da B. B. in C. C. pred prejemom tožbe v tej zadevi nista slišala za družbo D.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 70, 70/1, 70/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.