Jedro

Ddoločitev višine točk za posamezno ležišče za izračun višine letne pavšalne turistične takse je v pristojnosti občin. Na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZSRT pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče, kar po presoji sodišča v danem primeru ni bilo kršeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Bohinj (v nadaljevanju Občinska uprava) tožnici kot lastnici počitniške hiše oz. stanovanja na naslovu ... v izmeri 44,00 m2 za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2016 naložila plačilo turistične takse v letnem pavšalnem znesku 184,00 EUR. Turistično takso je potrebno plačati najkasneje do 31. marca 2017 na račun, ki ga navaja. S tem postopku posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da so na podlagi 4. člena Odloka o turistični taksi Občine Bohinj (v nadaljevanju Odlok) zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš ali počitniških stanovanj. Turistična taksa se obračunava v letnem pavšalnem znesku, ki se odmeri z odločbo, ki jo po uradni dolžnosti izda Občinska uprava Občine Bohinj. V skladu z določbo 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) občinska uprava po uradni dolžnosti pridobi podatke iz uradnih evidenc. Iz teh evidenc izhaja, da je tožnica lastnica nepremičnine na naslovu ... Pri določitvi višine plačila pavšalne turistične takse se upošteva stanovanjska površina objekta in sicer se za predmetni objekt, ki spada v kategorijo od 30 m2 do 60 m2, v skladu s 6. členom Odloka določi 1600 točk. Višina turistične takse se izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki je opredeljena v 26. členu Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT), ki za leto 2017 v skladu s sklepom Vlade RS z dne 11. 4. 2014 znašala 0,115 EUR.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da predstavlja podlago za izdajo izpodbijane odločbe Odlok, ki je bil sprejet na podlagi ZSRT. Zavezanci za plačilo po ZSRT so lastniki počitniških hiš in stanovanj, torej tisti, ki v teh objektih nimajo prijavljenega stalnega prebivališča in ne prebivajo stalno v teh objektih, kar izhaja tudi iz 7. točke 4. člena ZSRT. Število točk, ki jih določa tretji odstavek 6. člena Odloka je skladen z določili 26. člena in 24. člena ZSRT. V skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZSRT občina pri določitvi točk na podlagi prvega odstavka tega člena upošteva vrsto turističnih gostinskih objektov, bivanje v sezonskem in zunaj sezonskem obdobju in obseg ugodnosti in storitev, ki jih brezplačno nudi turistom. ZSRT ne nalaga občini sprejem posebnega akta, s katerim bi ugotovila obstoj zakonskih kriterijev, ki se nanašajo na turistično takso, temveč zgolj določa število točk (od 3 do 11 točk), pri čemer se upoštevajo dejavniki, ki opredeljujejo stopnjo razvitosti turizma na določenem območju. Upoštevajoč turistične značilnosti območja Občine Bohinj je opredeljeno tudi število točk, ki jih določa Odlok. Občina Bohinj je ena od najbolj razvitih turističnih območij v Republiki Sloveniji. Navedba, da zavezanci za plačilo turistične takse po drugem odstavku 5. člena Odloka niso izenačeni s pravicami, ki jih imajo turisti, ker jim Občina Bohinj ni zagotovila kot lastnikom počitniških hiš in stanovanj brezplačnih ugodnosti in storitev, kot to velja za turiste, ne drži. Kot dokaz primeroma navaja ugodnosti in storitve, ki se financirajo iz naslova turistične takse in se nudijo turistom: brezplačne informacije o različnih kulturnih in zabavnih prireditvah, možnostih aktivnega koriščenja prostega časa, možnost uporabe posebnih in urejenih sprehajalnih poti in kolesarskih stez, prostorov za rekreacijo, počivališč, možnost uporabe urejene in okolju prijazne urbane opreme in drugo. Lastniki počitniških hiš in stanovanj, ki so obenem tudi zavezanci za plačilo turistične takse (tretji odstavek 23. člena ZSRT) imajo pravico do nakupa „kartice gost Bohinja“, kot posebne ugodnosti, na podlagi katere imajo možnost brezplačnega parkiranja na štirih parkiriščih na območju Občine Bohinj. Odlok je na podlagi drugega odstavka 24. člena ZSRT in ob upoštevanju dodatnih pogojev iz tega zakona, podrobneje uredil obveznost plačila turistične takse na območju Občine Bohinj. Določa tudi način obračuna, njeno višino, zavezance za plačilo in njihove obveznosti, način porabe in odvajanja turistične takse ter nadzor nad izvajanjem določil. Za zavezance za plačilo turistične takse, torej za lastnike počitniških hiš oz. počitniških stanovanj (drugi odstavek 4. člena Odloka), se obveznost plačila turistične takse obračuna v letnem pavšalnem znesku (drugi odstavek 5. člena Odloka).

3. V danem primeru gre za plačilo pavšalne turistične takse, ki se ne plačuje glede na nočitev, ampak na podlagi zakonske domneve, glede na število ležišč oz. velikost. Na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZSRT se za objekte iz tega člena (počitniške hiše in počitniška stanovanja) šteje, da je v objektu naslednje število ležišč: 2 ležišči – do 30 m2 stanovanjske površine objekta, 4 ležišča – od 30 m2 do 60 m2 stanovanjske površine objekta in 5 ležišč – nad 60 m2 stanovanjske površine objekta. Glede na stanovanjsko površino, ki znaša v predmetni zadevi od 30 m2 do 60 m2 je bilo tožnici pravilno odmerjenih 1600 točk in ob upoštevanju vrednost točke narejen pravilen izračun pavšalne turistične takse.

4. Tožnica se z obravnavano odmero pavšalne turistične takse ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, saj obrazložitev ne vsebuje podatkov, ki jih zahteva ZSRT. Tožnici je bilo neupravičeno določena najvišja možnost števila točk (400) za posamezno ležišče v tožničini počitniški hiši. Določba drugega odstavka 24. člena ZSRT navaja pogoje, pod katerimi lahko občina zaračuna turistično takso lastnikom počitniških hiš. To lahko stori le, če je bilo v obravnavanem obdobju opravljeno na njenem območju najmanj 100.000 nočitev ali je na območju vsaj 1500 ležišč v nastanitvenih objektih in najmanj 200 objektov iz sedmega odstavka 4. člena tega zakona. Izpodbijana odločba in tudi odločba pritožbenega organa, kakor tudi Odlok pa ne ponujajo dokazov o izpolnjevanju predhodno navedenih pogojev. Sklicevanje na dejstvo, da je Bohinj kot ena najbolj razvitih turističnih območij v Republiki Sloveniji, pa ne more nadomestiti jasno in konkretno določene zahteve predhodno navedene določbe ZSRT. Na podlagi tretjega in četrtega odstavja 24. člena ZSRT je določena metoda izračuna pavšalne turistične takse za lastnike počitniških hiš. Izračun je sestavljen iz dveh faktorjev: števila ležišč (v danem primeru 4) x število točk (največ 400 točk na ležišče) x vrednost točke (določi Vlada RS enkrat letno). Občinska uprava pa ne bi smela avtomatično, brez utemeljitve, dodeliti tožničini hiši največjo možno število točk. Gre za 60 let staro brunarico, brez komunalne ureditve, razen elektrike in uporabe skupnih odlagališč smeti, kar oboje posebej tožnica plačuje. V danem primeru se turistična taksa neupravičeno in neutemeljeno izenačuje na vseh predelih območja Občine Bohinj, ki se jim neutemeljeno pripisuje najvišje možno število točk pri določitvi višine pavšalna turistične takse. Goreljek, kjer se nahaja tožničin objekt, pa je od Bohinja oddaljen približno 20 km in leži 800 m višje, kar bi bilo potrebno upoštevati. Na tem območju lastnikom počitniških hiš, plačnikom turistične takse Občina Bohinj ne nudi deklariranih brezplačnih informacij, ne ureja posebnih sprehajalnih poti, ne nudi možnosti uporabe urejene, okolju prijazne urbane opreme in že vrsto let ne ureja in ne vzdržuje tekaških prog. Tudi možnost nakupa „kartice gost Bohinja˝ ni mogoče šteti za nekaj, kar se financira iz turistične takse in kar bi bilo uporabno na Goreljku. Na Goreljku ni vodovoda in kanalizacije, javne razsvetljave, urejenih javnih parkirišč, trgovin, pošte, javnega transporta, banke, policijske postaje. Glede na vse navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča).

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in toženke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je z izpodbijano odločbo Občinska uprava tožnici, kot lastnici počitniške hiše oz. stanovanja, ki se nahaja na območju Občine Bohinj za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2016 pravilno in zakonito odmerila in naložila plačilo letno pavšalno turistično takso. Med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica počitniške hiše oz. stanovanja, ki se nahaja na območju Občine Bohinj, v katerem stalno ne prebiva. Tako je tudi po presoji sodišča na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSRT zavezanka za plačilo turistične takse, ki se plačuje v letnem pavšalnem znesku v skladu s 24. členom in 25. členom ZSRT.

8. Tožnica ugovarja, da je Občinska uprava, kljub temu, da se predmetni objekt nahaja v zaseljku Goreljek, ki je od Bohinja oddaljen približno 20 km in nima zagotovljene takšne infrastrukture, kot je v Bohinju, pri odmeri letne pavšalne turistične takse tožnici upoštevala 400 točk za posamezno ležišče, kar pa je najvišje možno število točk glede na tretji odstavek 24. člena ZSRT. S tem v zvezi sodišče pripominja, da je določitev višine točk za posamezno ležišče za izračun višine letne pavšalne turistične takse v pristojnosti občin. Na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZSRT pa pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče, kar pa po presoji sodišča v danem primeru ni bilo kršeno.

9. Po mnenju sodišča je tudi neutemeljen tožničin ugovor, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, ker ne vsebuje navedb o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT. Navedena določba je vezana na situacijo, če je občina določila, da turistično takso plača lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za druge osebe (prvi odstavek 24. člena ZSRT). V predmetni zadevi je bila tožnici na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSRT odmerjena pavšalna turistična taksa v letnem znesku, v skladu z določbami 24. člena in 25. člena tega zakona. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v skladu z določbo 214. člena ZUP ustrezno obrazložena in jo je tudi možno preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja metoda izračuna in sam izračun predmetne letne pavšalne turistične takse in sicer: stanovanjska površina obravnavanega objekta oz. stanovanja (v danem primeru 44,00 m2), ki spada v kategorijo od 30 m2 do 60 m2 - 4 ležišča (četrti odstavek 24. člena ZSRT). V skladu s 6. členom Odloka je to 400 točk X 4 ležišča, torej 1600 točk (kar je tudi v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZSRT). Višina turistične takse se izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, v skladu z določbo 26. člena ZSRT in sklepom Vlade RS z dne 11. 4. 2014 (0,115 EUR). Po presoji sodišča je bil način izračuna višine letne pavšalne turistične takse pravilen in tudi skladen z določbama 24. člena in 25. člena ZSRT. Pri tem pa tožnica ne ugovarja dejstvu, da je lastnica počitniške hiše oz. stanovanja na naslovu ..., Zgornje Gorje v izmeri 44,00 m2. 10. S tem je sodišče odgovorilo na tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

11. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in tudi ni bilo podanih kršitev določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).