Jedro

Za konkreten primer, ko je bila sodba deželnega sodišča v Darmstadtu izdana po njeni uveljavitvi, je treba uporabiti Uredbo Sveta (ES) 44/2001 z dne 22.12.2000, ki velja od 1.3.2002, v Sloveniji pa se uporablja od 1.5.2004 dalje (prvi odstavek 66. člena Uredbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Deželno sodišče v Darmstadtu je izdalo pod opravilno številko 23 O 334/03 22.12.2004 zamudno sodbo, po kateri mora nasprotna udeleženka predlagatelju plačati 26.302,41 EUR z obrestmi po obrestni meri 5% nad temeljno obrestno mero za čas od 4.12.2004 in nato 10.1.2006 sodbo, s katero je potrdilo zamudno sodbo, zoper katero je nasprotna udeleženka ugovarjala.

2. Sodišče prve stopnje je odločitev Deželnega sodišča v Darmstadtu priznalo, zavrnilo pa je tudi ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep o priznanju.

3. M. R. sklep, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor, izpodbija s pritožbo. Navaja, da sta obe stranki državljana republike Slovenije in da imata po razvezi tu oba stalno bivališče. Tudi zadnje skupno bivališče sta imela v Sloveniji. Zato postopek ne bi smel teči v Nemčiji. Sama se v postopku pred nemškim sodiščem ni mogla braniti, ker si ni mogla plačati odvetnika, brezplačna pravna pomoč pa ji ni bila dodeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče o (materialnopravni) zmotnosti odločbe o priznanju tuje sodne odločbe pritožnica utemeljuje s sklicevanjem na posamezne določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki so bile po njenem prepričanju kršene. Tako stališče je napačno: za konkreten primer, ko je bila sodba deželnega sodišča v Darmstadtu izdana po njeni uveljavitvi, je treba uporabiti Uredbo Sveta (ES) 44/2001 z dne 22.12.2000, ki velja od 1.3.2002, v Sloveniji pa se uporablja od 1.5.2004 dalje (prvi odstavek 66. člena Uredbe). Da bi jo sodišče prve stopnje uporabilo zmotno, pritožnica ne uveljavlja. Uradni preizkus je pokazal ravno nasprotno. Priznavanje tujih sodnih odločb na podlagi citirane uredbe je praktično samodejno, odklonilni razlogi iz njenega 34. člena, ki so: - da bi bilo priznanje tuje sodne odločbe v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje (konkretno z javnim redom Republike Slovenije), - da tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost, - da je nezdružljiva s sodno odločbo, izdano v sporu med istima strankama v državi članici, v kateri se priznanje zahteva in da je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretjim državi glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, pa ne obstojijo.

6. Trditve, da se nasprotna udeleženka v postopku pred tujim sodiščem ni mogla braniti, ker je bila zavrnjena njena prošnja za brezplačno pravno pomoč, so glede na pravkar pojasnjeno nepomembne. In tudi, če temu ne bi bilo tako, jih sodišče ne bi moglo upoštevati. Prvič jih je namreč uveljavljala (ne da bi zanje ponudila dokaze) šele v pritožbi, pri čemer ni izkazala za verjetno, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v ugovoru (286. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Pritožba je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).