Jedro

O alternativnem načinu izvršitve kazni zapora sodišče odloča izključno v okviru podanega predloga, ki mora biti konkretiziran glede uveljavljane oblike izvršitve kazni in tudi sicer obrazložen. Vsebina predloga zato ni nepomembna. Po drugi strani je treba upoštevati, da se v tovrstnem postopku ne odloča ponovno o kazenski obtožbi; o tem je bilo že pravnomočno odločeno. Zato pri odločanju o dodelitvi BPP niso uporabljiva (vsa) stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo glede presoje izpolnjevanja vsebinskega pogoja pri dodelitvi BPP za kazenske postopke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 592/2016 z dne 7. 11. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je tožnik vložil dne 3. 11. 2016. 2. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v zadevi št. I K ..., za sestavo predloga za alternativno izvršitev zaporne kazni. Toženka ob sklicevanju na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) navede, da je po proučitvi zadeve in postopka, v katerem je tožnik prosil za BPP, presodila, da prošnja ni utemeljena. V tovrstnem postopku sodišče dopusti, da se pravnomočno izrečena kazen zapora izvrši tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, ali da opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Materialna podlaga za odločanje sodišča je v določbah 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). 129a. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ureja postopek. V tem sodišče ne odloča ponovno o obtožbi oziroma kaznovanju obsojenca, temveč mu zgolj omogoči izvršitev s pravnomočno sodbo naložene zaporne kazni na drug zakonsko določen način. Obsojenčev uspeh v tem postopku ni odvisen od strokovne pomoči odvetnika. Gre namreč za postopek, ki je prosilcu že znan, ter postopek, v katerem bo sodišče upoštevalo vsa dejstva in okoliščine, ki so bile pred tem že upoštevane pri odmeri kazni, ter morebitna novo izkazana dejstva, nastala po pravnomočnosti, ki pa jih prosilec v prošnji niti ne navaja. Ne bo šlo torej za reševanje pravnih vprašanj, zato kljub temu, da gre za zadevo, katere izid bi lahko vplival na osebni in socialno ekonomski položaj prosilca, ta ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

3. Tožnik, ki se z odločbo ne strinja, vlaga tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Iz tožbe izhaja, da je kljub izpodbijani odločitvi tožnik po pooblaščencu vložil predlog za alternativno izvršitev zaporne kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K ... z dne 4. 11. 2015, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. IV Kp ... z dne 15. 9. 2016, in sicer je bila tožniku izrečena kazen zapora 1 leto in 10 mesecev, v katero se všteje v priporu prebit čas, tako da mora prestati še 9 mesecev in 19 dni zaporne kazni. Stališča, na katere je toženka oprla odločbo, so zmotna. Tožnik je prava neuk in je bil prvič obsojen, zato mu tovrstni postopek in na tem področju izoblikovana sodna praksa ni (bila) znana. Če bi šlo za postopek, kjer ni potrebna strokovna pomoč odvetnika, Okrožno sodišče v Novi Gorici v primerljivi zadevi Bpp 149/2016 prošnji ne bi ugodilo. Toženka je pravilno ugotovila, da je zadeva z osebnega in socialno-ekonomskega vidika pomembna za tožnika, vendar nato napravila napačen zaključek, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Če je bila v dvomu, ali ima tožnik verjetne izglede za uspeh v zadevi, bi ga lahko pozvala, naj prošnjo dopolni, ali pa mu najprej odobrila le pravno svetovanje v zvezi z vložitvijo predloga. Po pravnomočnosti sodbe se je pri tožniku spremenilo več okoliščin: njemu in partnerki se je rodila druga hčerka, partnerka, ki je na dopustu za varstvo in nego otroka, prejema približno 250,00 EUR mesečnega nadomestila, tožnik pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri bi delo nastopil 1. 1. 2017. Poleg tega je bil, kot rečeno, prvič obsojen. Meni, da bi bilo treba njegovi prošnji ugoditi.

5. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

6. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja v tožbi predlaganih dokazov, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. S prošnjo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, je tožnik uveljavljal dodelitev BPP za vložitev predloga za alternativno izvršitev zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo. Materialnopravno podlago za odločanje sodišča o tovrstnem predlogu, kot navede že toženka, pomenijo določbe 86. člena KZ-1, postopek pa ureja 129a. člen ZKP.

9. Ne le iz prakse organov za BPP, kot je odločba v zadevi Bpp 149/2016 Okrožnega sodišča v Novi Gorici, na katero se sklicuje tožnik, ampak tudi iz upravnosodne prakse, oblikovane v zvezi z dodelitvijo BPP za postopke s tovrstnimi predlogi (prim. sodbi tega sodišča v zadevah I U 451/2011 in I U 361/2014), izhaja, da gre v obravnavanem primeru za sodni postopek, ki spada med zadeve iz 1. člena ZBPP, za katere se lahko dodeli BPP po tem zakonu.

10. BPP se dodeli le, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZBPP. Po tretjem odstavku 3. člena ZBPP upravičenec, ki mu je bila dodeljena BPP po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja, da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, in tega stranki niti v upravnem sporu ne zatrjujeta.

11. Med pogoji za dodelitev BPP je tudi t.i. objektivni oziroma vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP. Kot določa prvi odstavek tega člena, se namreč pri presoji upravičenosti do BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato opredeljeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna.

12. Okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec uveljavlja dodelitev BPP, ki se upoštevajo kot pogoji za dodelitev BPP, so torej v prvem odstavku 24. člena ZBPP navedene primeroma. Zato po mnenju sodišča ni izključeno, da se dodelitev BPP na tej podlagi odkloni tudi, če je na podlagi dejstev oziroma okoliščin konkretne zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP, mogoče napraviti sklep, da prosilec za uveljavitev svojih pravic BPP ne potrebuje.

13. Vendar takšnega zaključka ni mogoče utemeljiti na splošnem stališču, ki ga je (ustavno)sodna praksa že zavrnila, da je pravna pomoč odvetnika v postopku potrebna le, kadar gre za reševanje pravnih vprašanj (v tem smislu tudi sodba tega sodišča v zadevi I U 428/2014).

14. Pri presoji je treba upoštevati relevantno zakonsko ureditev v celoti. V primeru, kot je obravnavani, o dopustnosti izvršitve kazni zapora na alternativne načine iz 86. člena KZ-1, v skladu z dvanajstim odstavkom tega člena, sodišče odloča na predlog obsojenca. Če je predlog prepozen, nedovoljen ali če so v njem navedeni razlogi očitno neutemeljeni, se predlog zavrže in do njegove vsebinske obravnave ne pride; sicer pa za odločanje pristojni sodnik odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi sme razpisati tudi narok (tretji odstavek 129a. člena ZKP). Ob takšni zakonski ureditvi, kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Ips 48290/2010-272 z dne 3. 12. 2015), o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora sodišče odloča izključno v okviru podanega predloga, ki mora biti konkretiziran glede uveljavljane oblike izvršitve kazni in tudi sicer obrazložen. Vsebina predloga zato ni nepomembna.

15. Po drugi strani je treba upoštevati, da se v tovrstnem postopku ne odloča ponovno o kazenski obtožbi; o tem je bilo že pravnomočno odločeno. Zato pri odločanju o dodelitvi BPP niso uporabljiva (vsa) stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo glede presoje izpolnjevanja vsebinskega pogoja pri dodelitvi BPP za kazenske postopke (npr. sodbi v zadevah X Ips 207/2014 in X Ips 224/2014), med katerimi je stališče, da je v primeru, ko obdolžencu grozi kazen zapora, ocena glede možnosti njegovega uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena. V zadevi, kot je obravnavana, je določbe 24. člena ZBPP treba uporabiti tako, da se kot pogoj za dodelitev BPP upošteva tudi razumnost zadeve oziroma verjetni izgled prosilca za uspeh s predlogom za alternativno izvršitev kazni zapora. Ta presoja in s tem presoja, ali je izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, pa ne more biti abstraktna, ampak jo mora organ za BPP opreti na konkretne okoliščine oziroma dejstva zadeve, za katero se uveljavlja BPP. Če v prošnji navedeni podatki in predložene listine ter listine, ki jih lahko pridobi sam organ, ne dajejo zadostne podlage za takšno konkretno presojo, je na mestu poziv prosilcu, da - čeprav laično, vendar dovolj konkretno - navede okoliščine, zaradi katerih želi vložiti predlog za alternativno izvršitev kazni zapora. Šele na podlagi presoje konkretnih okoliščin oziroma dejstev primera lahko organ za BPP ustrezno oceni prosilčeve možnosti za uspeh s predlogom ter sprejme konkretno obrazložen zaključek o tem, ali gre za zadevo, v kateri prosilec potrebuje oziroma v kateri je upravičen do BPP.

16. Ker toženka navedenega v obravnavanem primeru ni upoštevala, je dejansko stanje ostalo bistveno nepopolno ugotovljeno, obenem pa razlogi, s katerimi je utemeljena izpodbijana odločba, kažejo, da tudi zakon ni bil pravilno uporabljen. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek toženki, da skladno s pravnim mnenjem in stališči iz te sodbe ponovno odloči o prošnji. Podlago za ponovno vodenje postopka, čeprav je bilo dejanje, na katero se nanaša prošnja za BPP, že opravljeno, daje določba drugega odstavka 11. člena ZBPP.

K II. točki izreka:

17. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v sodnem postopku zastopal odvetnik, tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, glede na to, da je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek pa že zajema materialne stroške. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.