Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v drug kraj ni redna pot na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru njegove spremembe v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeni kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na navedeno delovišče za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. X Ips 387/2011, zavzelo stališče, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj za obdobje od aprila 2014 do junija 2015 tožniku izplača razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili stroškov za uporabo lastnega avtomobila v službene namene (kilometrino) v višini 2.455,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku povrne 929,37 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da same odredbe ne morejo biti predmet presoje v delovnem sporu, ker odredbam tožnik ni ugovarjal. Ključno vprašanje je, ali bi tožniku za delo po odredbah pripadalo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP ali povračilo za službena potovanja po prvem odstavku 205. člena KPDŽP. Meni, da bi za pravilno uporabo materialnega prava sodišče moralo upoštevati celotno ureditev, torej ZDR-1, KPDŽP in Navodilo ..., ki predstavlja splošen akt, ki je bil sprejet v soglasju z reprezentativnimi sindikati in se tako šteje v smislu tretjega odstavka 215. člena KPDŽP, da so vprašanja, ki jih ureja, urejena s kolektivno pogodbo. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ureditev v Navodilu ... ni ureditev s kolektivno pogodbo. Sklicuje se na Navodila ... (in ...), ki določa, da se to Navodilo uporablja za določitev višine in povračila za prevoz na delo in z dela za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi odredbe o upravljanju drugega dela, izdane na podlagi 49. člena KPDŽP. Za čas pred ureditvijo v Navodilu pa je po mnenju tožene stranke treba upoštevati sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe. V smislu določbe drugega odstavka 17. člena KPDŽP pomeni razlaga Komisije obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezna podlaga za odločanje v sporih o pravicah in obveznosti delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe in se objavljajo v internem glasilu družbe ali na drug način. Ker je Navodilo ... s 1. 1. 2017 vsebovalo izrecno določbo, da se uporablja za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in za opravljanje dela po odredbah o opravljanju drugega dela, izdanih na podlagi 49. člena KPDŽP, je treba uporabiti za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela Navodilo .... Meni, da je razlaga kolektivne pogodbe stvar podpisnikov kolektivne pogodbe, zato ni mogoče odrekati razlagi Komisije zakonitosti in veljavnosti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo, tako tudi v delu, ki ga izrecno izpostavlja pritožba.

7. V obravnavanem sporu je bistveno, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah za delo v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, opravil tožnik, šteti za službena potovanja po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007 – KPDŽP). Sodišče prve stopnje je odločalo o tem, ali tožena stranka tožniku dolguje razliko med priznanimi in izplačanimi stroški za prevoz na delo in z dela ter stroški za uporabo lastnega avtomobila na službeni poti po 208. členu KPDŽP. 8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v drug kraj, in sicer (kot vlakovodja) na postajo A. ni redna pot na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (v pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 3. 2008 je kot kraj opravljanja dela opredeljena postaja B.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru njegove spremembe v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeni kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na navedeno delovišče za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. X Ips 387/2011, zavzelo stališče, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

9. Navodilo ..., ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar v obravnavanem primeru ni šlo za tožnikov prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te opredelitve, zaradi katere je tožnik upravičen do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom. Navedeno za odločitev ni bistveno.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo pomena Navodila .... Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje stališče, ki je materialnopravno pravilno. Predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razloga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe (niti ni priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj). Komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj gre za vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na domnevno voljo pogodbenih strank.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT) in materialne stroške v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.