Jedro

Sodišče v nenujnih zadevah, med katere sodijo postopki po ZVEtL-1, niso izvajala narokov in procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo prisotnost strank ali drugih udeležencev. Lahko pa so odločala - izdajala odločbe - in vročala sodna pisanja. Po 29. členu ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Zadeve po ZVEtL-1 mora obravnavati prednostno. Ob že zbranem in obravnavanem relevantnem procesnem gradivu bi bilo čakanje na izboljšanje epidemiološke slike in razpis novega naroka nesmotrno. V nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka bi nesorazmerno poseglo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izdaja odločbe je bila objektivno pričakovana in utemeljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (točka I, II in IV) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parcelna številka 3217 k. o. ...1 pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe na naslovu M. 4a in 4b, identifikacijska številka 0000-392, ki stoji na parcelni številki 3219, v solastnini etažnih lastnikov te stavbe (točka I izreka). V presežku - za parcelno številko 3216 - je predlog predlagateljev zavrnilo (točka II izreka). Upoštevalo je umik predloga za ustanovitev služnosti dostopa in dovoza preko parcelne številke 3218 za lastnike naštetih parcelnih številk (garaže) in v tem delu postopek ustavilo (točka III izreka). Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi izvede v vrstnem redu zaznambe postopka III N 000/2017 (točka IV izreka).

2. Zoper sklep sta bili vloženi dve pritožbi: prva nasprotna udeleženka sklep izpodbija v točkah I in IV izreka, predlagatelji pa v zavrnilnem delu (točka II izreka). Oba pritožnika uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP2 v zvezi s 37. členom ZNP3, in tretjim členom ZVEtL-14. 3. Predlagatelji primarno uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pogojih razglašene epidemije in omejenega poslovanja je sodišče izdalo zanje nepredvidljiv meritorni sklep. Oprlo se je na navedbe nasprotnih udeležencev iz pripravljalnih vlog z dne 7. 10. 2020 in 1. 10. 2020, o katerih se predlagatelji niso imeli možnosti izjaviti. Vročeni sta jim bili 7. 10. 2020. Od 13. 11. 2020 procesni roki niso tekli. Poslovanje sodišč je bilo omejeno na nujne zadeve. Priprava odgovora je bila preložena na izboljšanje epidemiološke slike in na razpis naroka v zadevi. Narok z dne 16. 9. 2020 je bil preložen na nedoločen čas. Dokazni sklep glede predlaganih dokazov ni bil sprejet. Sodišče strank ni obvestilo, da je stvar zrela za odločanje. Predlagatelji so upravičeno pričakovali, da bodo še imeli možnost podaje izjave. Izdaje meritornega sklepa objektivno ni bilo mogoče pričakovati.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljeno zavrnjen predlog za določitev parcelne številke 3216 za pripadajoče zemljišče k stavbi. Pravilno je ugotovljena pretekla redna raba predlagateljev (3. točka 43. člena ZVEtL-1). Čeprav je izvedenka zanikala obstoj kriterija po 1. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, sta podana vsaj še kriterija po drugi in tretji točki 43. člena ZVEtL-1. Predlogu bi bilo treba ugoditi. Kriterij so enakovredni. Zakon ne določa "prednostnih kriterijev". Sodišče se je nekritično in neobrazloženo osredotočilo le na urbanistični vidik, ki ga je navedla izvedenka. Njeno mnenje o vzrokih za preteklo rabo je nepreverljivo in neupoštevno. Z opravljeno dokazno oceno je prekoračila svoje pristojnosti. Sodišče je njeno mnenje le povzelo, a ga ni kritično ocenilo. Ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi so predlagatelji dokazovali dejansko uporabo spornega zemljišča do veljavnosti ZLNDL5. Odločitve ni obrazložilo. Ni sprejelo dokaznega sklepa. Ni napravilo konkretne dokazne ocene predloženih listin in izvedeniškega mnenja. Po nepotrebnem je povzelo navedbe strank v postopku, a se do njih ni opredelilo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V dopolnitvi pritožbe dodajajo, da so pri pregledu arhivov našli še eno odločbo OLO Ljubljana z dne 14. 7. 1958, ki jo prilagajo. Iz nje izhaja dejanski razlog za spremembo in ne za odpravo odločbe z dne 6. 12. 1957 (odvzem zemljišč za gradnjo otroških jasli), s katero so bile dodeljene parcele 2813 28/4, 172/14 in 172/15. Ker je izvedenka ni upoštevala, so bila njena izhodišča napačna. Napačna je tudi odločitev sodišča, ki ji je sledilo.

4. Na pritožbo predlagateljev sta odgovorila prva nasprotna udeleženka, ki predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje, in četrti nasprotni udeleženec, ki predlaga zavrženje pritožbe kot prepozne.

5. Prva nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da je treba ugotoviti, katero je tisto pripadajoče zemljišče, ki se lahko šteje za funkcionalno zemljišče - pripadajoče zemljišče. Zemljišče, na katerem predlagatelji niso pridobili pravice uporabe v skladu s kogentnimi predpisi oziroma jim je bila slednja po prepričanju pritožnice odvzeta, ne more biti predmet lastninjena po ZLNDL. Predlagatelji upoštevajoč odločbo iz leta 1971 niso dokazali, da so z nakupom stanovanj pridobili pravico uporabe na sporni zemljiški parceli. Bila je izrecno izvzeta iz obsega zemljišča, na katerem so pridobili pravico uporabe. Zelenice so bile po namenski rabi opredeljene kot javna površina. Prva nasprotna udeleženka se je posledično pravilno vknjižila v zemljiški knjigi po ZLNDL na podlagi odločbe iz leta 1971. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do obširnih njenih navedb in pravnih naziranj. Ponavlja navedbe o odločbi iz leta 1971, po kateri je parcelna številka 3217 po njenem prepričanju ponovno prešla v korist občine. Opozarja na stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019. Namen - funkcija - spornih zemljišč, ki ga je v danem primeru občina določila s prostorskim aktom, ni bil namenjen za uporabo stavbe predlagateljev. Pretekla raba v smislu javnega dobra se ni izvajala izključno zaradi uzurpacije zemljišča s strani stanovalcev stavbe. S spremembo oblike ali obsega funkcionalnega zemljišča na zemljišču, ki je s spremembo prenehalo biti funkcionalno zemljišče, je prenehala zakonita pravica uporabe lastnika stavbe. Upoštevaje dinamični pristop ugotavljanja pripadajočega zemljišča, parc. št. 3217 od leta 1971 ni bila več namenjena redni rabi stavbe in v naravi ni bila potrebna za redno rabo, kar je potrdila tudi izvedenka. Zato predlagatelji niso mogli olastniniti navedenega zemljišča. Zgolj kriterij po 3. alineji prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ne predstavlja pripadajočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo.

6. Na pritožbo so odgovorili predlagatelji. Predlagajo zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Sklicevanje na odločbo iz leta 1971 ni utemeljeno, saj slednja ni mogla poseči v ex lege pridobljene pravice predlagateljev na pripadajočem zemljišču. Odločba jim tudi ni bila vročena in z njo niso bili seznanjeni, sicer pa je nepravilna. Predlagatelji si niso brez podlage prilastili zemljišča. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

O očitanih procesnih kršitvah

8. Predlog četrtega nasprotnega udeleženca za zavrženje prepozno vložene pritožbe predlagateljev je neutemeljen. Sklep je bil predlagateljem vročen 6. 1. 2021 (vročilnica na red. št. 98 spisa), v času razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS, ko so bili procesni roki skladno z odredbo predsednika Vrhovnega RS6 začasno ustavljeni. Ponovno so začeli teči s 1. 2. 2021. Predlagatelji so vložili pritožbo 5. 2. 2021, dodatek k pritožbi pa 15. 2. 2021. Oboje je znotraj pritožbenega roka, torej pravočasno. Pritožbo je treba vsebinsko obravnavati.

9. Predlagatelji neutemeljeno uveljavljajo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z vročanjem in izjavo o pripravljalnih vlogah nasprotnih udeležencev ter pri izdaji (preuranjenega) končnega sklepa.

10. V postopku po ZVEtL-1 mora sodišče dopustiti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku (7. člen ZVEtL-1).

11. V tem postopku so udeleženci pred narokom vložili več pripravljalnih vlog. Izjavili so se o navedbah in dokaznih predlogih drugih udeležencev ter o izvedeniškem mnenju izvedenke urbanistične stroke, ki ga je sodišče pridobilo pred narokom. Narok je bil izveden 16. 9. 2020. Na njem so predlagatelji vložili pripravljalno vlogo z novimi navedbami in dokazi. Sodišče jih je na naroku obravnavalo z izvedencema urbanistične in geodetske stroke. Nasprotnima udeležencema je odobrilo 15-dnevni rok za odgovor na vlogo predlagateljev. Narok je zato preložilo na nedoločen čas. Predlagatelji priznavajo, da sta jim bili vlogi nasprotnih udeležencev vročeni 7. 10. 2020. Odgovora nanjo niso podali.

12. Opustitev poziva, naj v določenem roku odgovorijo na pripravljalno vlogo nasprotnih udeležencev, ne posega v njihovo pravico do izjave. Udeleženci lahko tudi brez poziva na lastno pobudo sodišču predložijo pripravljalne vloge (prim. četrti in peti odstavek 286a člena ZPP). Pravica do izjave v postopku je pravica udeležencev in ne njihova dolžnost. Na njih je odločitev, ali jo bodo izkoristili ali ne. V obravnavanem primeru je od vročitve vlog nasprotnih udeležencev do začasnega pričetka omejenega poslovanja sodišč zaradi epidemije minilo več kot mesec dni. Predlagatelji so imeli možnost in dovolj časa za podajo morebitnega odgovora na vročeni vlogi nasprotnih udeležencev.

13. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točkah 19 in 20 sklepa sta nasprotna udeleženca v vlogah, vročenih predlagateljem 7. 10. 2020, vztrajala pri svojih navedbah (prvi nasprotni udeleženec) oziroma odgovorila na pripravljalno vlogo predlagateljev z dne 15. 9. 2020. V njunih vlogah ni bilo novih navedb in dokazov, o katerih se predlagatelji v postopku še niso izjavili. Pritožbeni očitek, da se je sodišče pri odločitvi neutemeljeno oprlo na njuni vlogi, je neutemeljen. Ker ni konkretiziran, pa ga niti ni mogoče natančneje preizkusiti.

14. V okoliščinah primera, ki jih izpostavlja pritožba, izdaja končnega sklepa zaradi nezaključenega naroka z dne 16. 9. 2020 in brez posebnega obvestila udeležencem, da je stvar zrela za razsojo, za udeležence ne more predstavljati presenečenja. Do pričetka omejenega poslovanja (16. 11. 2020) je sodišče zbralo in z udeleženci na naroku 16. 9. 2020 že obravnavano relevantno procesno gradivo. Udeležencem je v primernih rokih omogočilo, da se o njem izjavijo. Preloženi naroki so v času omejenega poslovanja sodišča šteli za preklicane (tretji odstavek točke 3.2. odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS). Sodišča v nenujnih zadevah, med katere sodijo postopki po ZVEtL-1, niso izvajala narokov in procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo prisotnost strank ali drugih udeležencev. Lahko pa so odločala - izdajala odločbe - in vročala sodna pisanja (peti odstavek 2. točke odredbe predsednika Vrhovnega sodišča). Po 29. členu ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Zadeve po ZVEtL-1 mora obravnavati prednostno (2. člen ZVEtL-1). Ob že zbranem in obravnavanem relevantnem procesnem gradivu bi bilo čakanje na izboljšanje epidemiološke slike in razpis novega naroka nesmotrno. V nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka bi nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izdaja odločbe je bila objektivno pričakovana in utemeljena.

15. Sprejeta odločitev o obsegu individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi (parc. št. 3217) je pravilna. Obrazložena je z razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus. Do relevantnih ugovorov prve nasprotne udeleženke se je sodišče opredelilo v točkah 23-25 sklepa in jih zavrnilo s pravilnimi, popolnimi in prepričljivimi razlogi. Očitane procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

16. Tudi odločitev o zavrnitvi predloga za parcelno številko 3216 ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot trdijo predlagatelji. Drži, da so v sklepu preobširno povzete (vse) navedbe strank v postopku. A na pravilnost sprejete odločitve to ni vplivalo. V sklepu je dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da ga je mogoče preizkusiti (točka 26). Nestrinjanje pritožnikov s sprejeto dokazno oceno in pravno presojo sodišča, na kar merijo pritožbeni očitki, ne predstavlja te procesne kršitve.

17. Sklep tudi ni obremenjen s kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je opravljena po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP: upoštevaje celotno procesno gradivo in ne le tistega, ki je pritožnikom v korist (zatrjevana pretekla raba zemljišča 3216). Sodišče jo je do 21. 3. 2005 ugotovilo že na podlagi navedb predlagateljev in mnenja izvedenke (točka 26 sklepa). Jasno je, da izvajanje predlaganih dokazov (zaslišanje prič zaradi pretekle rabe predlagateljev do uveljavitve ZLNDL - 1979), ni bilo potrebno. Očitki o nepravilnem in neocenjenem izvedeniškem mnenju so neutemeljeni. Naloga izvedenke je bila odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, kar je storila (podala je mnenje o tem, ali je bilo zemljišče načrtovano in namenjeno redni rabi obravnavane stavbe, ter o sledovih redne rabe). Sodišče ga je skupaj s procesnim gradivom predlagateljev ocenilo. Upoštevajoč celoten uspeh postopka ga je po opravljenem ogledu in ugotovitvi pretekle rabe prostora tudi pravilno ovrednotilo.

18. V odgovor na očitke, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, pa je treba odgovoriti, da v nepravdnem postopku sodišče izvaja dokaze neformalno - brez dokaznega sklepa (tretji odstavek 26. člena ZNP).

O parcelni številki 3217 in pritožbi prve nasprotne udeleženke

19. Ne drži pritožbena graja, da je zemljišče parc. številka 3217 kot pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi ugotovljeno le na podlagi redne rabe in uzurpacije stanovalcev stavbe brez ustrezne podlage.

20. Sodišče je ugotovilo: - da je bilo v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila v letu 1959 zgrajena obravnavana stavba, zemljišče s parcelno številko 3217 določeno kot zemljišče v redni rabi stavbe (kriterij po 1. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1); - da v razmerju do stavbe predstavlja okrasno in emisijsko zelenico, ki leži med dvoriščem in okoliškim zemljiščem tako, da je povezano samo z dvoriščem obravnavane stavbe, od okoliških zemljišč je fizično ločeno oziroma ograjeno z zidovi in ograjami (kriterij po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1); - da višina dreves na zelenici kaže preteklo redno rabo (kriterij po 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1).

21. Na ogledu je prva nasprotna udeleženka sama priznala, da nima nobenih podatkov o morebitni pretekli javni rabi obravnave zelenice. Sledov pretekle javne rabe ni ugotovilo niti sodišče. Z izvedeniškim mnenjem so bile ovržene navedbe prve nasprotne udeleženke, pri katerih vztraja v pritožbi, da se je namen (funkcija) spornih zemljišč, ki ga je občina določila s prostorskim aktom, sčasoma spreminjal, kar naj bi dokazovala odločba iz leta 1971 o prenosu pravice uporabe na določenih parcelnih številkah. Sodišče jo je skupaj z ostalim procesnim gradivom povsem pravilno ocenilo. Na podlagi izvedeniškega mnenja pa je ugotovilo, da sporno zemljišče nikoli ni bilo načrtovano kot javna površina. Stavba je bila zgrajena še pred v letu 1966 sprejetim Generalnim planom urbanističnega razvoja Ljubljana (GUP). Nadaljnji planski akt (PUP, sprejet v letu 1988), ki je veljal še v letu 2010, pa na ugotovitev obsega obravnavanega pripadajočega zemljišča ni vplival (ugotovitve sodišča na strani 8 in 9 sklepa).

22. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, je bilo obravnavano zemljišče ves čas od izgradnje stavbe naprej načrtovano in namensko zvezano le z redno rabo stavbe in nikoli ni bilo načrtovano in namenjeno javnim površinam. Odločitev o pripadajočem zemljišču k stavbi je pravilno oprta na merila iz 1., 2., in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pritožbeno sklicevanje na dinamični princip ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča, češ da je pravica uporabe v določenem časovnem trenutku prenehala, je neutemeljeno in s pravilnimi razlogi zavrnjeno.

O parcelni številki 3216 in pritožbi predlagateljev

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zemljišče z današnjo parcelo 3216 z odločbo o odobritvi lokacije in dodelitvi nepremičnin iz leta 1957 (ki sta zajemali širše načrtovano območje gradnje) sicer namenjeno za gradnjo stavbe. Po več spremenjenih idejnih projektih pa je bila stavba zgrajena le na sosednjem zemljišču, prav tako namenjenem za izgradnjo. Odločilna je ugotovitev izvedenke, da današnja parcela 3216 ni bila zajeta v odločbi za izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavo stavbo (z dne 15. 8. 1958). Teh ugotovitev predlagatelji ne izpodbijejo niti z odločbo iz leta 1971, ki jo prilagajo k dodatku k pritožbi.

24. Upoštevaje odločbo o gradbenem dovoljenju za izgradnjo obravnavanega objekta je izvedenka po merilih urbanistične stroke upoštevaje relevantna strokovna merila ob gradnji in skozi čas podala mnenje o pripadajočem zemljišču objekta predlagateljev. Sodišče se je z njenim mnenjem prepričalo, da obseg oziroma velikost današnje parcelne številke 3216 zdaleč presega urbanistične standarde v obravnavanem mestnem območju. Ne drži, da ni v zadostni meri upoštevalo pretekle rabe, na katere se opirajo predlagatelji. V celoti je verjelo njihovim navedbam, da so obravnavano zemljišče uporabljali, dokler ni bilo v letu 2005 v postopku denancionalizacije vrnjeno v last denacionalizacijskem upravičencem (točka 26). Pritožbeni očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede pretekle rabe in pomanjkljivi obrazložitvi so torej neutemeljeni. Upoštevaje namembnost, določeno v odločbi o gradbenem dovoljenju za izgradnjo stavbe, in urbanistična merila o potrebnosti zemljišča za redno rabo stavbe ob gradnji in skozi čas, pa je sprejeta odločitev pravilna. Ugotovljena pretekla raba tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more omajati presoje, da obravnavano zemljišče ne predstavlja pripadajočega zemljišča k obravnavani stavbi. Prepričljivi dokazni oceni in razlogom v točki 26, oprti na konkretno upravno dokumentacijo in urbanistične standarde o potrebnosti za redno rabo stavbe, ni treba ničesar dodati. Pripadajoče zemljišče je le tisto, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, ne pa vse površine, ki so jih spričo okoliščin v preteklosti določen čas (dokler ni bilo vrnjeno upravičencem) lahko uporabljali predlagatelji.

25. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Očitanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 v nadaljevanju bo ime katastrske občine izpuščeno 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 3 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami; uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/2019 4 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017 5 Zakon o lastninjenju zemljišč v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997 6 Odredba predsednika VS RS o posebnih ukrepih iz 83. člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS z dne 13. 11. 2020 in z dne 28. 1. 2021, Ur. l. RS, št. 165/20 in UR. l. RS, št. 12/21.