Jedro

Ničnost pogodbe, določena v 141. členu ZOR, je sankcija, ki jo zakon predpisuje zaradi kršitve načela enake vrednosti dajatev, v skladu s katerimi morata biti ob sklenitvi dvostranske (odplačne) pogodbe vrednosti vzajemnih dajatev načeloma enaki (15. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da sta toženca nerazdelno dolžna izročiti v točki I/1 prvostopenjske sodbe navedena umetniška dela, ki jih je izdelal pokojni A. A., in vsa druga njegova dela, ki se nahajajo v razstavnem prostoru in depoju prvega toženca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pogodbeni stranki sta imeli namen skleniti pravo prodajno pogodbo, zato je zmoten zaključek sodišč, da pogodba predstavlja prodajno pogodbo z elementi aleatornosti in darilne pogodbe ter da je bila glede na njeno vsebino napačno poimenovana. Pri njeni sklenitvi sta namreč sodelovala dva pravna strokovnjaka, poimenovanje pa je svetoval sam pooblaščenec A. A., ki je izpovedal, da je bilo za stranko bolje, da je sklenila prodajno namesto darilne pogodbe. Namen pogodbe in volja pokojnega jasno izhajata iz pogodbenega zapisa, da je umetniška dela prodal, čemur sta toženca pritrdila že v odgovoru na tožbo. Ker predmet prodajne pogodbe ni določen ne določljiv in pogodba ne vsebuje elementov, na podlagi katerih bi se lahko določila kupnina, je pogodba nična. Pavšalna navedba, da prodajalec izroča vse svoje umetniške izdelke, ob odsotnosti kupnine ne zadošča. Zapis pogodbe, da vrednost ni ocenljiva, je v nasprotju s samim bistvom prodaje. Revidenta nadalje navajata, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni podan objektivni element oderuštva. Sodišče bi namen pogodbenih strank lahko upoštevalo le pri presoji subjektivnega elementa. Poleg tega je prezrlo, da toženca objektivnega elementa ne zanikata. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da se pokojni ni zavedal vrednosti svojih del, in do okoliščine, ali je pokojni že pred sklenitvijo pogodbe brezplačno prebival v L., s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP). Priča Č. je izpovedala, da pokojni ni znal poskrbeti zase, svojih del ni znal materialno ovrednotiti in da umetnosti ni gledal skozi denar. Priča Š. je izpovedal, da pokojnemu nikoli ni pojasnil, koliko so njegova dela vredna. Na podlagi navedenih dokazov je očitno, da je prednik prvega toženca zavestno izkoristil Č. nepoznavanje dejanske vrednosti umetniških del in si tako izgovoril nesorazmerno korist. Kakšen je bil subjektiven odnos prikrajšane stranke, za oderuštvo ni pomembno. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene izvedenih, v sodbi povzetih dokazov in ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, te kršitve pa tudi sodišče druge stopnje ni odpravilo. Sodišče dokazov ni soočilo med seboj in ni pojasnilo številnih nasprotij in nejasnosti, ki so se pokazala pri njihovi izvedbi. Zapisalo je, da je izpoved L. Č. verodostojna in iskrena, a pri tem ni upoštevalo številnih okoliščin, ki vplivajo na takšno oceno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je pričo D. Š. ocenilo za verodostojno, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabilo 9. člen Zakona o Kobilarni Lipica, saj se ta ne nanaša na umetnostno dediščino. Umetniška dela ob sklenitvi pogodbe niso bila razglašena za kulturni spomenik, zato ni podlage za uporabo Zakona o varstvu kulturne dediščine.

4. Sodišče je revizijo prvega tožnika s sklepom P 915/2004 z dne 15. 2. 2008 zavrglo. Revizijo drugega tožnika je vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija drugega tožnika ni utemeljena.

6. Revident v reviziji ponavlja pritožbene očitke o pravni naravi pogodbe, na katere je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (v zadnjem odstavku na strani tri in prvem odstavku na strani štiri), zato jim revizijsko sodišče v celoti pritrjuje. Dodaja le, da so ugotovitve o tem, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta stranki z njo zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage ter kakšna je vsebina pogodbe, del dejanske podlage sodb, na katero je revizijsko sodišče vezano (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče zato vseh tistih revizijskih navedb, ki merijo na to, da je bila pogodbena volja ugotovljena narobe, ne sme upoštevati. V postopku je bilo izrecno ugotovljeno, da pogodbeni stranki nista imeli namena skleniti prave prodajne pogodbe in da zato med njima ni bila dogovorjena obveznost plačila kupnine. Ker potemtakem ne gre za klasično prodajno pogodbo, je sklicevanje na nedoločenost oziroma nedoločljivost kupnine pravno nepomembno.

7. Po določbi 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) je pogodbo mogoče opredeliti za oderuško in nično, če so ob njeni sklenitvi kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: obstajati mora očitno nesorazmerje med vrednostima izpolnitve in nasprotne izpolnitve (objektivni element), to nesorazmerje pa mora biti posledica ravnanja okoriščenca, ki se kaže v zlorabi neugodnega položaja sopogodbenika, to je njegove stiske ali težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti (subjektivni element). Gre za sankcijo, ki jo zakon predpisuje zaradi kršitve načela enake vrednosti dajatev, v skladu s katerim morata biti ob sklenitvi dvostranske (odplačne) pogodbe vrednosti vzajemnih dajatev načeloma enaki (15. člena ZOR). Seveda pa vseh dvostranskih pogodb vendarle ni mogoče presojati po navedeni določbi. Izpodbijana sodba se je pri presoji tožnikovih trditev o nesorazmernosti med dajatvami A. A. in protidajatvami prednika prve toženke pravilno osredotočila na vprašanje pravne narave dvostranske pogodbe in v tem okviru na okoliščine o pravni podlagi pogodbe (kavze) in pravni naravi pogodbenih obveznosti (aleatornost). Bistvene so ugotovitve, da sta pogodbeni stranki želeli, da se umetniška dela A. A. ohranijo za zanamce kot celota skupaj v eni galeriji in da se zagotovi njihovo vzdrževanje in ohranjanje ter da se A. A. do smrti zagotovi brezplačno bivanje in prehrana v kraju, kjer je že več let prijetno bival. Ob izrecni ugotovitvi, da vrednosti dajatev in protidajatev niso vodilo (movens) pogodbe, ni dvoma, da sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe zasledovali cilj, ki presega njune premoženjske interese, in soglašali, da enakovrednost vzajemnih dajatev (odplačnost) ni bistven del pogodbene podlage. Kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje, je za odločitev pomembno tudi, da je pogodba v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna). Zaradi navedenega sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti prednika prvega toženca po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju, zato takšne pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Tako se izkaže, da okoliščini, ali se je A. A. ob sklenitvi pogodbe zavedal vrednosti umetniških del in ali je pred sklenitvijo pogodbe brezplačno bival v L., pravno nista pomembni, zato izostanek razlogov v tej smeri ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve. Ker za zavrnitev zahtevka zadoščajo že zgoraj navedeni razlogi, presoja o tem, ali bi bila izročitev umetniških del v nasprotju z zakonom, ni potrebna.

8. Po oceni revizijskega sodišča so neutemeljeni tudi očitki, ki merijo na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje. Ker Vrhovno sodišče na obstoj te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, temveč presoja zgolj tiste, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli (371. člen ZPP), je pojasniti le, da je na očitek o dokazni oceni prič in njuni verodostojnosti odgovorilo že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na strani štiri), če pa se revident zavzema za drugačno dokazno oceno in drugačne dejanske ugotovitve, njegovih navedb ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo drugega tožnika zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).