Jedro

Breja kobila ni nevarna žival v smislu prvega odst. 158. čl. OZ. V okoliščinah konkretnega primera je toženka uspela dokazati, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo kobile, zato ni podana njena odškodninska obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano vmesno sodbo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 21.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2012 do plačila ter povrnitev njenih pravdnih stroškov (točka I). Tožnica je dolžna toženki povrniti 20,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obsežna pritožba graja odločitev sodišča glede objektivne in krivdne odgovornosti. Kršitev v zvezi z določbo 257. člena ZPP je podana zato, ker sodišče na naroku dne 8. 10. 2013 ni dovolilo vprašanj pooblaščenca. Zaslišanje strank mora biti v skladu s 16. členom ZPP ter 238. členom v zvezi z 263. členom ZPP opravljeno ustno, sodišče pa tožnice ni neposredno zaslišalo, niti ni dopustilo vprašanj njenemu pooblaščencu, zato ne vzdrži pojasnilo, ki ga je dalo sodišče na naroku, da so odgovori na nedovoljena vprašanja že izčrpno podani v tožbi in dosedanjih vlogah, ter da se je tožnica že izjasnila, da pri njih v celoti vztraja. Nadalje pritožba očita, da je sodišče zaslišanje priče P.R. brez vsake obrazložitve na drugem naroku zavrnilo, čeprav je na prvem naroku sprejelo sklep, da se ta dokaz dopusti. Po mnenju pritožbe gre za ključno pričo, ki je veterinar in strokovnjak, ki je kobilo osebno dobro poznal in je predmetni pravdi podal tudi pisno mnenje z dne 8. 3. 2013, in sicer o lastnostih visoko breje kobile. Pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo oziroma je prezrlo dejstva, da kobila ni bila nikdar jezdena, nikdar udeležena v paradi konjenice, prav tako tudi dejstvo, da je tožnica lahko kobilo v obdobju njene nastanitve v hlevu (4,5 mesece) srečala največ 18 krat. Nato se pritožba sklicuje na judikate Vhovnega sodišča RS II Ips 1113/208, II Ips 111/2008, II Ips 175/2003 in poudarja, da se lahko stvar oziroma žival šteje za nevarno, če zaradi svojih lastnosti, položaja in načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode, in ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance, tako da lahko sama po sebi ali zaradi svojih drugih lastnosti nevarna. Po mnenju pritožbe je v konkretnem primeru pravnorelevantno dejstvo v tem, da je bila kobila E. visoko breja - en dan pred skotitvijo žrebeta - kar predstavlja obstoj tiste pravnorelevantne okoliščine, zaradi katere je kobila E. postala nevarna žival, v smislu 158. člena prvega odstavka Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožba še poudarja, da je pooblaščenec tožnice postopal v skladu z določilom 286.b člena ZPP ter kršitev sodišča, ki mu ni dovolilo postaviti vprašanj tožnici, grajal takoj na naroku. Pritožba uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke ter 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo identifikacijski dokument za kobilo E. (A4), podatke o dnevu skotitve žrebeta in izpisek iz registra kopitarjev o lastništvu kobile (A47-49), ni pa vpogledalo v spis vloženega dokaza - strokovnega mnenja o lastnostih visoko breje kobile glede povečane razdražljivosti z dne 8. 3. 2013 - veterinarja R.P., ki je po mnenju tožnice ključni dokaz o odločilnem dejstvu, da predstavlja visoko breja kobila nevarno žival v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker se do tega dokaza sodišče ni opredelilo ali obrazložilo, zakaj je listino v dokazni oceni prezrlo, je podana kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zavrnilo izvedbo dokaza po izvedencu veterinarju oziroma ni zaslišalo predlagane priče R.P., ki bi lahko odgovoril na strokovno vprašanje o splošnih lastnostih visoko breje kobile. Pritožba tudi meni, da gre pri vprašanju ali je visoko breja kobila nevarna žival ali ne, za pravni standard, vendar sodišče nima ustreznega strokovnega znanja o tem, kakšne so tudi na splošno lastnosti kobile en dan pred kotitvijo in kako te lastnosti vplivajo na vedenje, razdražljivost in občutljivost ter reakcijo kobile, zato bi moralo v skladu z 243. členom ZPP postaviti izvedenca veterinarske stroke. Tega ni storilo, zato je podana kršitev 14. točke 339. člena ZPP. Pritožba se sklicuje tudi na izpovedbo D.S. v delu, ko je izjavil, da je predlagana priča R.P. pred kotitvijo kobilo vseeno videl. Nadalje opozarja, da je bilo mnenje imenovanega pridobljeno 8. 3. 2013, torej po vložitvi tožbe, toženka pa se tako ne bi strinjala z nobenim zanjo neugodnim izvedenskim mnenjem, zato ni slediti navedbi sodišča, da mnenja ni upoštevalo iz razloga, ker je bilo pridobljeno pred pravdo. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker je napačno ocenilo, da strokovna ugotovitev lastnosti visoko brejih kobil za opredelitev standarda nevarne živali v obravnavanem primeru ni bila potrebna. Pritožba poudarja, da v okoliščinah, ki so obstale ob škodnem dogodku, ko je bila kobila zaradi priprav na kotitev močno občutljiva, je moč kobilo E. okarakterizirati kot nevarno žival, ker stanje visoke brejosti kobile brez dvoma predstavlja njeno posebno lastnost, zaradi katere bi zavarovanec moral sklepati, da pri delu z njo obstaja povečana nevarnost večje škode, ki se ji tudi z običajno skrbnostjo ni mogoče izogniti. Takšna večja skrbnost je v tem, da bi moral zavarovanec toženke kobilo zadržati v hlevu, dokler ne bi povrgla, s čemer bi preprečil nastanek škodnega dogodka, saj bi moral in mogel pričakovati, da visoko breja kobila predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode, ki bi jo lahko z ustreznim ravnanjem, v skladu z zahtevano skrbnostjo glede na zahtevane okoliščine karakteristik konja, preprečil. Pritožba graja tudi odločitev glede krivdne odgovornosti in meni, da zavarovanec toženke oskrbe visoko breje kobile tožnici sploh ne bi smel prepustiti, ne glede na to, v kakšni meri je tožnica kobilo poznala. Tožnica za razdražljivost kobile ni vedela, zaradi njene strokovne nepodkovanosti ni vedela, da je kobila že v stanju „razširjenega vimenskega endema“; tako ni vedela, da je kobila tik pred porodom, saj ji je zavarovanec povedal, da naj bi povrgla šele v maju, zaradi česar za povečano nevarnost ni mogla vedeti. Zavarovanec toženke kobile zato ne bi smel zaupati drugim, ampak kobilo pustiti v mirovanju, ter jo do poroda zadržati v hlevu. Pritožba poudarja, da se je že tekom postopka sklicevala na teorijo oziroma sodno prakso glede vprašanja „Kaj je potrebno nadzorstvo?“ in tako navajala stališče iz OZ s komentarjem, Prva knjiga, stran 907. Glede na navedeno tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku podrejeno, da se vmesna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da se institut vmesne sodbe (315. člen ZPP) lahko uporabi le v primeru, če sodišče izda po temelju ugodilno sodbo. Če se ugotovi, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, se tožbeni zahtevek zavrne z običajno sodbo. Toda napačno poimenovanje vrste sodbe v konkretni zadevi ne konstituira nobene kršitve.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obseg pritožbe v obratnem sorazmerju z njenimi vsebinskimi razlogi. Zatrjevana objektivna odgovornost zavarovanca toženke temelji le na enem samem dejstvu - brejosti kobile; zatrjevanje subjektivne odgovornost pa na očitku, da zavarovanec toženke, breje kobile ne bi smel tožnici prepustiti v oskrbo, temveč jo imeti „....v mirovanju ter jo do poroda zadržati v hlevu“. Tudi zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP so osredinjene okoli kršitev dokazovanja stanja „....visoke brejosti kobile (dan pred porodom)...“.

8. Sodišče prve stopnje je, na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnice ter priče D.S., sprejelo dokazni zaključek, da je kobila E. v času škodnega dogodka bila breja ter, da je tožnica vedela za to stanje (obširno v tč. 10. obrazložitve, stran 7). Na podlagi takšnega dejanskega zaključka je oblikovalo pravni zaključek, da breja kobila ni nevarna žival v smislu prvega odst. 158. člena OZ(1) (tč. 8., 9. obrazložitve). Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje in zavrača pritožbeno tezo, da je brejost kobile okoliščina, ki spreminja pravno vrednotenje iz nenevarne v nevarno žival. Zgolj takšna, (notranja) lastnost oz. stanje živali, torej ne vpliva na njeno povečano nevarnost oz. strožje utemeljevanje odgovornosti. Brejost živali je povsem običajno, zelo naravno stanje, iz katerega ne izvira velika verjetnost (statistična pogostost), da bo nastala škoda; ta teza je tudi empirično preverljiva - ne le, da ne obstaja v sodni praksi objavljen primer, ki bi na takšnem dejanskem stanju oblikoval pravni zaključek, kot ga želi pritožba, še več - vsi sodni primeri, na katere se sklicuje tudi pritožba in v katerih je bila škoda povzročena v zvezi s konji, so bili po temelju zavrnjeni prav zaradi (pravnega) sklepanja, da konji (ne per se in tudi ne v obravnavanih okoliščinah) niso nevarne živali.(2)

9. Pritožba ne graja tistega dela obrazložitve sodišča prve stopnje, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni pojasnjen vzrok kobiline nenadne reakcije; sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo pisno izjavo tožnice (B8), v kateri je slednja zapisala, da ne ve, kaj bi lahko splašilo kobilo; tudi priča S. ni vedel, kaj je bil vzrok splašenosti kobile, kot morebiten vzrok pa je navedel ptiča (povzeto iz tč. 10. in 11. obrazložitve). Takšni dejanski zaključki za predmetno pravdo pomenijo, da tožnica ni zadostila njenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, glede obstoja vzroka kobiline nenadne splašenosti. Ta ugotovitev ni pomembna le za vprašanje objektivne odgovornosti (če brejost ni lastnost, zaradi katere kobila postane nevarna žival, bi lahko takšen pravni zaključek utemeljevala kakšna druga posebna okoliščina), temveč tudi krivdne. Pritožba glede slednje očita zavarovancu toženke, da bi moral kobilo imeti ves čas zaprto v hlevu, vse dokler ne bi povrgla, ker bi moral pričakovati, da visoko breja kobila predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da stanje brejosti ni neobičajno pri živalih in da iz njega ne izvira povečana nevarnost, zato tudi ne terja takšnih ukrepov, kot jih navaja pritožba. Tožnica v postopku ni ponudila nobenih trditev o tem, da bi šlo pri navedeni kobili zaradi njenega stanja brejosti (tožničine trditve v postopku so bile, da je zaradi stanja brejosti kobila bila „močno vznemirjena, razdražljiva in občutljiva“) za žival s takšnimi lastnostmi, ki bi povzročale nevarnost za okolico in zato terjale posebno skrbno ravnanje ali celo osamitev, kot to zatrjuje pritožba. Takšno zatrjevano stanje kobile se navzven ni manifestiralo v nobeni pojavni obliki, saj je obravnavani dogodek bil prvi in enkraten,(3) zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti s tem, da je kobilo odpeljal iz hleva in jo prepustil tožnici v nego, slednja pa je vedela, da neguje brejo kobilo. S tem v zvezi so povsem neprepričljive tudi pritožbene navedbe, ki obširno polemizirajo z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje o časovnem obdobju in stikih tožnice z omenjeno kobilo. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica „kobilo srečala največ 18 krat“ samo krepijo pravilnost dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, da je tožnica vedela za brejost kobile in da tudi sama, kot „velika ljubiteljica konj“, v negovanju kobile tega dne ni zaznala nobene povečane nevarnosti zanjo, saj je brez zadržkov (in celo v prisotnosti sina) nego tudi izvajala. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je toženka uspela ovreči domnevo krivde in dokazati, da je njen zavarovanec poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (drugi odst. 158. člena OZ).

10. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljanih, kot tudi ne uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V sodbi sodišča prve stopnje ni kršitev, ki bi sodile v 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Sodbo je mogoče v celoti preizkusiti in v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi trditev in dokazov pravdnih strank. Pritožba to kršitev povezuje tudi z zavrnitvijo dokaza z izvedencem veterinarske stroke; z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem priče R.P., sicer veterinarja; z neupoštevanjem kot dokaza njegovega izvedenskega mnenja z dne 8.3.2013. Pravica do izjave je temeljno načelo ZPP (5. člen), kot tudi ustavno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS) in iz nje izhaja načelna pravica (ter njen korelat - dolžnost sodišča), da sodišče predlagane dokaze izvede; ta pravica se lahko omeji oz. vanjo poseže le, če obstajajo utemeljeni, dopustni razlogi, vendar je razloge takšnega omejevanje potrebno obrazložiti.

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tem kriterijem zadostilo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ni izvedlo dokaza z izvedencem veterinarjem, glede vprašanj o lastnostih visoko breje kobile, na podlagi katere bi jo lahko šteli za nevarno žival, ker gre za pravni standard, katerega sodišče zapolni v vsakem konkretnem primeru posebej in izvedenec ne bi mogel podati odgovora za konkretno kobilo, ampak bi lahko pojasnil zgolj o lastnostih brejih kobil na splošno. To pa za dokazovanje ne bi bilo dovolj, stranki pa bi nastali sorazmerno veliki stroški. Dokaz z zaslišanjem priče R.P. pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker kobile E., po pričevanju D.S., ni nikoli pregledal in je zatorej njegovo zaslišanje nepotrebno za odločanje v konkretnem primeru. Glede mnenja R.P. pa je zapisalo, da je bilo mnenje pridobljeno pred pravdo in se z njim tožena stranka ne strinja (vse povzeto iz drugega odstavka točke 5 obrazložitve). V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca veterinarske stroke in zaslišanjem navedene priče, niso podane procesne predpostavke za uveljavljanje te kršitve (286.b čl. ZPP). Dokazni predlog je bil zavrnjen na zadnjem naroku za glavno obravnavo (l. št. 61 glede priče in l. št. 63 glede izvedenca) in po objavljenem sklepu bi morala tožnica to kršitev uveljavljati, česar pa ni storila. Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje pritožbi, da je bilo tožnici v postopku dokazovanja, v zvezi z njenim zaslišanjem, kakorkoli onemogočeno podajanje izjav vednosti; tožnica je bila neposredno in ustno zaslišana, sodišče prve stopnje pa je tudi izrecno navedlo, da je, v zvezi s vprašanji njenega pooblaščenca, njene izjave volje (trditve) izenačilo z izjavo vednosti (dokazovanje) in zato tudi dokazno ocenilo njeno izpovedbo. Resda gre pri tem za neobičajno (lahko tudi procesno tvegano) ravnanje, vendar v obravnavanem primeru ni podana kršitev postopka. Kar se tiče pritožbene graje v zvezi s pisnim mnenjem R.P., je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da so takšna enostransko pribavljena mnenja upoštevana kot trditve strank, ne pa kot dokaz (pri čemer ni bistveno, ali je bilo pribavljeno pred ali med postopkom). V zvezi z uveljavljanjem kršitve 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP pa pritožba prezre, da je t.i. protispisnost napaka povsem tehnične narave, ki je storjena, če sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe kakšen zapis iz listine; pri tem je bistveno, da se pri tem prenosu sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, torej ne izreka dokazne ocene. Pritožba tako zmotno uvršča dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica „kobilo dobro poznala“ v navedeno kršitev, saj takšen zaključek vsebuje dokazno oceno, torej izrecno opredeljevanje sodišča o (ne)obstoju dejstva.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnica sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1) : (1) Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik. Sodba II Ips 715/2007 z dne 11.9.2008:“Nevarna stvar je tista, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način, lahko pogostoma in v znatnem obsegu, povzroči škodo.“.

Op. št. (2) : „Sodna praksa se je že izrekla, da konj, zlasti če je namenjen rekreativnem jahanju, sam po sebi ni nevarna stvar. Nevaren bi lahko bil zaradi kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti. V obravnavani zadevi pa takšne posebne lastnosti ali okoliščine niso bile ugotovljene.“; II Ips 1113/2008 z dne 5.11.2009, ki se sklicuje na II Ips 175/2003. „Konj lahko predstavlja nevarno stvar le v primeru obstoja kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti, ki pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.“; II Ips 111/2008 z dne 5.5.2011. Op. št. (3) : „Tožeča stranka trdi, da bi jo zavarovanec moral opozoriti na razdraženost kobile, ki je visoko breja, vendar tudi sam zavarovanec ni mogel pričakovati takšne reakcije kobile, glede na to, da se je to zgodilo prvič“; citirano iz tč. 11. obrazložitve.