Jedro

Hipoteka, ki je vpisana na nepremičnini, ni takšna okoliščina, ki bi tožnici onemogočala razpolaganje z nepremičnino.

Tožena stranka ni dala možnosti tožnici, da se izjavi o pridobljenih podatkih iz zemljiške knjige in tudi ne glede vrednosti nepremičnin po podatkih GURS-a, torej, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da je tožnica šele z izdajo izpodbijane odločbe bila seznanjena, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka odločila o njeni vlogi oziroma prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj ni imela možnosti seznaniti se z listinami in se o njih izjaviti pred izdajo izpodbijane odločbe. Tako je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča št. Bpp 329/2020 z dne 15. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku v 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za BPP, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani na prvi in drugi stopnji, v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), zaradi ugotavljanja invalidnosti, ki se pred sodiščem obravnava pod opr. št. VI Ps 1263/2019. V postopku ocenjevanja upravičenosti do BPP je organ za BPP vpogledal v priloge spisa ter podatke, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti. Na podlagi podatkov Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) in zemljiške knjige je ugotovil, da je tožnica med drugim lastnica stanovanja na naslovu X., št. stavbe 2138 in nepremičnine št. dela stavbe 1 k.o. ..., ki se ne nahaja na naslovu, na katerem tožnica živi. Vrednost zgoraj navedenega premoženja tožnice znaša 27.481,00 EUR. Organ za BPP pri ugotavljanju materialnih pogojev za BPP kot premoženje ni upošteval stanovanja - dela stavbe št. ... k.o. ..., ki se nahaja na naslovu Y., katerega lastnica je tožnica in v katerem živi. Tožnica je v prošnji med drugim navedla, da je njeno premoženje v celoti obremenjeno s hipotekami, kar je organ za BPP tudi preveril v zemljiški knjigi. Organ za BPP je po preučitvi podatkov Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) ugotovil, da ima tožnica premoženje, ki se nahaja na naslovu na katerem ne živi, katerega vrednost presega 19.304,64 EUR. Dejstvo, da so na nepremičnini vpisane hipoteke, ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato ni mogoče šteti kot okoliščine, ki bi premoženje izključevale z obsega ugotavljanja finančnih kriterijev za dodelitev BPP. V skladu z določili prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki se v postopku dodelitve BPP smiselno uporablja za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja tožnice oziroma prosilke, se namreč BPP ne odobri, če ima prosilec prihranke oziroma premoženje, katerega vrednost dosega ali presega 19.304,64 EUR, zato je bila prošnja tožnice za BPP zavrnjena.

2. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja, zato je vložila tožbo v upravnem sporu. V tožbi predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je obrazložitev tožene stranke nepravilna, pravno netočna in v absolutnem nasprotju z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnico namreč postavlja v nemogoč in neenakopraven položaj z drugimi. Ob tem pa tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanja in okoliščin glede možnosti razpolaganja z njeno nepremičnino na naslovu X. in s tem pretopitvi nepremičnine v denarna sredstva oziroma sredstva, s katerimi bi se morda lahko sedaj na kakršenkoli način preživljala. Predvsem pa tožnica iz naslova lastništva nepremičnin v prihodnosti ne more pridobi kakršnakoli denarna sredstva in z njimi prosto razpolagati, jih uporabiti za plačilo odvetniškega dela v sedanji pravdi, v konkretnem socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Tožena stranka pa je navedbe tožnice v vlogi in na podlagi stanja zemljiške knjige ocenila zgolj pavšalno, abstraktno, ni ugotavljala dejanskega stanja in ni ocenila dejanskega vpliva in spornega dejstva o hipotekah. Navaja, da tožnica sedaj v letu 2020 in bližnji prihodnosti, ko nujno potrebuje strokovno pomoč v socialnem sporu, kot lastnica nepremičnine ne more razpolagati z nepremičnino v k.o. ..., predvsem pa iz tega lastništva ob vseh teh hipotekah sedaj v letu 2020, ne more pridobiti prav nobenih denarnih sredstev. Res morda lahko poizkuša nepremičnine prodati, vendar mora iz morebitne kupnine, ki ne bo presegala 35.000,00 EUR, takoj izplačati upnikom hipotek, saj njen dolg znaša v višini 241.170,72 EUR in obresti. Navaja, da je izpodbijana odločba materialno pravno napačna in nezakonita, vsekakor pa brez pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, tožnici povzroča škodo, saj onemogoča uveljavljanje njenih pravic.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe organa za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev BPP, ker ne izpolnjuje materialnega (finančnega) pogoja po določbah ZBPP.

6. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Za dodelitev BPP morata torej biti kumulativno izpolnjena subjektivni oziroma materialni pogoj (13. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj (24. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP.

7. Namen BPP je namreč v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Zato je preverjanje finančnega položaja posameznika namenjeno ugotavljanju, ali prosilec za udejanjanje pravice do sodnega varstva res potrebuje pomoč države v obliki odobritve BPP, za katero je zaprosil, oziroma ali je morda v takem premoženjskem položaju, v katerem obstaja možnost, da si z razpolaganjem s svojim premoženjem zagotovi sredstva za uresničevanje te pravice.

8. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa in tudi obrazložitve izpodbijane odločbe, je organ za BPP odločil na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožnica v svoji zahtevi ter po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov s strani GURS-a in zemljiške knjige. Tožnica ugovarja nepravilnemu oziroma zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju in v posledici napačni odločitvi.

9. Organ za BPP je pri ugotavljanju finančnih pogojev presojal premoženje tožnice na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Po tej določbi se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Za presojo po navedeni določbi je torej pravno odločilno, ali prosilec (oziroma njegova družina) s premoženjem dejansko ne more razpolagati. Možnost dejanskega razpolaganja je pravni standard, ki ga mora organ zapolniti v vsaki zadevi posebej.

10. Upoštevaje prvi odstavek 27. člena ZSVarPre se pri ugotavljanju premoženja upošteva zakon, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to pa je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), ki v 18. členu določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. V zadevi ni sporno, da je organ za BPP pri presoji finančnega položaja tožnice upošteval, da tožnica živi v stanovanju – del stavbe k.o. ..., ki se nahaja na naslovu Y., zato ga ni upošteval v premoženje pri ugotavljanju finančnih pogojev za upravičenost do BPP.

11. Glede preostalega nepremičnega premoženja tožnice, je organ za BPP ugotovil, da vrednost presega 19.304,64 EUR. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je na dan vložitve prošnje znašal 402,18 EUR1, oseminštiridesetkratnik tega zneska pa, kot je tožena stranka pravilno ugotovila, 19.304,64 EUR.

12. Tožnica se sklicuje na nemožnost razpolaganja z navedenim nepremičnim premoženjem, saj je obremenjeno s hipoteko, zato ga organ za BPP ne bi smel upoštevati pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je pravilna odločitev organa za BPP, da navedeno dejstvo ne pomeni okoliščine, ki bi premoženje izključevalo iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP. Ugovor tožnice, da je hipoteka, ki je vpisana na nepremičnini, takšna okoliščina, ki tožnici onemogoča razpolaganje z nepremičnino, je neutemeljen2. Na navedeno dejstvo ne vpliva okoliščina, da s hipoteko obremenjene nepremičnine tožnica ne bi mogla prodati, in je zato organ za BPP ne bi smel šteti kot premoženje, ki se upošteva pri izpolnjevanju finančnega kriterija za BPP.

13. Sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo ali je bil pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno in zakonito izveden upravni postopek, v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vezanost upravnega organa pri odločanju v upravni zadevi na procesne predpise določa načelo zakonitosti v ZUP (6. člen).

14. Določba 7. člena ZUP opredeljuje temeljno načelo upravnega postopka - načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi. V tem členu je izrecno določeno, da morajo organi postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice; pri tem pa morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom ter, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozoriti (prvi in drugi odstavek 7. člena ZUP).

15. Iz načela zaslišanja stranke (tretji odstavek 9. člena ZUP) izhaja, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom, poleg tega pa mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Na to se navezuje tudi pomembno načelo materialne resnice, ki ga določa 8. člen ZUP. Navedena temeljna načela so vnesena tudi v 144.,145. in 146. člen ZUP.

16. Tožena stranka ni dala možnosti tožnici, da se izjavi o pridobljenih podatkih iz zemljiške knjige in tudi ne glede vrednosti nepremičnin po podatkih GURS-a, torej, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da je tožnica šele z izdajo izpodbijane odločbe bila seznanjena, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka odločila o njeni vlogi oziroma prošnji za dodelitev BPP, saj ni imela možnosti seznaniti se z listinami in se o njih izjaviti pred izdajo izpodbijane odločbe. Tako je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Sodišče ne ugotavlja ali je tovrstna kršitev pravil postopka vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve v zadevi3, saj je le to sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe.

17. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je upravni organ po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka, zato mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnico seznaniti z listinami in ji dati možnost, da se o njih izjavi.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

19. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 V skladu z II. točko Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2019 z dne 18. 7. 2019. 2 Sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. X Ips /2013 z dne 10.12.2014 3 Kot to ugotavlja pri (relativnih) bistvenih kršitvah določb postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).