Jedro

Iz določbe šestega odstavka 8. člena ZUDDob po presoji sodišča dovolj jasno izhaja, da pogodbe, ki je sklenjena v letu 2016 za udeležbo delavcev pri dobičku za leto 2015, ni mogoče odobriti in vpisati v poseben register. Pogodbo po petem odstavku 21. člena ZUDDob Ministrstvo lahko odobri in vpiše v register samo, če so prijavi priložene predpisane listine in če je pogodba usklajena s tem zakonom. Kar pomeni, da mora biti skladno z zakonom urejen tudi način oziroma začetek njene uporabe, ki je predpisan v šestem odstavku 8. člena in s katerim je izrecno določeno, da se pogodba o udeležbi pri dobičku uporablja za naslednje poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zahtevo tožeče stranke za odobritev in vpis pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku za leto 2015, sklenjene dne 30. 5. 2016 med tožečo stranko in A.A. kot predstavnico delavcev, zavrnilo.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka dne 31. 5. 2016 vložila pri Ministrstvu zahtevo za odobritev pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku in za vpis pogodbe v register. Zahtevi je bila priložena pogodba z dne 26. 5. 2016, ki določa pravico delavcev do udeležbe pri dobičku po delniški shemi in velja za delitev dobička v letu 2015. 3. V nadaljevanju obrazložitve se organ prve stopnje sklicuje na peti odstavek 21. člena Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (v nadaljevanju ZUDDob), po katerem organ odobri pogodbo, če so ji priložene predpisane listine in če je pogodba usklajena z ZUDDob, ter na šesti odstavek 8. člena istega zakona, po katerem je pogodba sklenjena, ko jo podpišejo pooblaščene osebe, uporablja pa se za naslednje poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe. Kar po presoji pristojnega organa pomeni, da pogodbe, ki je sklenjena v letu 2016 za udeležbo delavcev pri delitvi dobička za leto 2015, ni mogoče odobriti, saj ureja pravico delavcev do udeležbe pri dobičku za preteklo poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe, kar je v nasprotju s šestim odstavkom 8. člena ZUDDob in da zato pogodbe ni mogoče odobriti in vpisati v register.

4. Vlada RS je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Meni, da iz besedila šestega odstavka 8. člena ZUDDob jasno izhaja, da pogodbe, ki je sklenjena v letu 2016, za udeležbo delavcev pri delitvi dobička iz poslovnega leta 2015 ni mogoče odobriti. Pogodba, ki jo je 31. 5. 2016 organu predložila tožnica ureja pravico delavcev do udeležbe v dobičku za preteklo poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe, kar je v nasprotju z omenjeno določbo. Res je sicer, da 21. člen ZUDDob za odobritev in registracijo pogodbe ne zahteva, da bi morala pogodba urejati delitev dobička samo za naprej, zahteva pa, da so prijavi za odobritev in vpis priložene predpisane listine in da je pogodba usklajena z ZUDDob. Usklajenost pogodbe pa nedvomno pomeni tudi upoštevanje določbe šestega odstavka 8. člena ZUDDob. Organ prve stopnje je torej pravilno ugotovil, da pogodba ni usklajena z ZUDDob, zato je zahtevo tožeče stranke utemeljeno zavrnil. 5. Pritožbeni organ je nadalje ugotovil, da se je pri organu izoblikovala praksa, da ne glede na izrecno določbo omenjenega šestega odstavka 8. člena odobri in vpiše v register tudi pogodbo, ki je sklenjena v določenem poslovnem letu za delitev dobička istega leta. Nikakor pa ni praksa organa, da odobrava in vpisuje v register pogodbe, s katerimi pogodbene stranke delijo dobiček za preteklo poslovno leto, kot to napačno zatrjuje tožeča stranka. Iz registra pogodb izhaja, da pristojni organ še nikoli ni odobril takšne pogodbe. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene prakse organa. V zvezi s pritožbenimi navedbami, po katerih pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku sploh ni mogoče skleniti pred zaključkom poslovnega leta, ko še ni znano, ali je delodajalec sploh ustvaril dobiček in koliko, pa pojasni, da podatek o znesku dobička ni obvezna sestavina pogodbe niti ni potrebno, da je znan in gotov, ko se pogodba sklepa. Sestavine pogodbe, določene v četrtem odstavku 7. člena ZUDDob namreč popolnoma zadostujejo za delitev dobička, dobiček pa se lahko v pogodbi določi tudi pogojno.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s prakso Ministrstva, saj je tožena stranka v preteklosti brez izjeme vsako leto odobrila pogodbo tožeče stranke, ki je urejala udeležbo delavcev pri delitvi dobička za preteklo leto. Takšno prakso je imela tožena stranka tudi pri družbi B. d.o.o. in pri drugih gospodarskih družbah in torej ne drži stališče pritožbenega organa, da tožena stranka ni vpisovala pogodb, ki so bile sklenjene sredi leta za delitev dobička iz preteklega leta. Kot dokaz tožeča stranka prilaga seznam vpisanih pogodb pri toženi stranki. Iz seznama izhaja tudi, da je tožena stranka odobrila in vpisala pogodbo družbe C. d.o.o., ki je bila sklenjena v letu 2015 in je urejala delitev dobička za leto 2014. Tožena stranka torej v preteklosti ni postavljala pod vprašaj pogodb, ki jih je tožeča stranka sklenila za delitev dobička delavcem za preteklo leto in gre torej tokrat za enostransko spremembo prakse, ki je v nasprotju z načelom pravne države. Gre za izničenje pravne varnosti in obenem za neenakopravno obravnavanje tožeče stranke in s tem za kršitev ustavnega načela varstva zaupanja v pravo in ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Gre pa tudi za kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, ker je bila tožeča stranka prikrajšana za obrazloženo odločbo, saj tožena stranka ni pojasnila razlogov za to, da je odstopila od ustaljene prakse.

8. Poleg tega sta po navedbah v tožbi izpodbijani odločbi v nasprotju z določbami ZUDDob, saj 21. člen ne zahteva, da bi morala pogodba urejati delitev dobička samo za naprej. Za takšno stališče tudi ni nobenega razumnega razloga in je v nasprotju z načelom skrbnosti iz 5. člena ZUDDob, saj delavce dejansko izključuje od dobička. Poleg tega je jasno, da pogodbe sploh ni mogoče skleniti, preden ni znano, kolikšen bo dobiček in torej pred zaključkom poslovnega leta. Ni namreč logično, da bi se v pogodbi za naslednje poslovno leto določilo, kakšna višina dobička se bo delila delavcem in na kakšen način. Izpodbijana odločitev pa pomeni, da pri tožeči stranki sploh ne more več priti do delitve dobička delavcem in je torej v škodo tako delavcem kot tožeči stranki ter v nasprotju z namenom ZUDDob, saj delavce izključuje od sodelovanja pri delitvi dobička.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožena stranka se v odgovoru ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z dosedanjo prakso Ministrstva. Pri tem se sklicuje na dopis Ministrstva za finance z dne 19. 6. 2008, in na tam zapisano mnenje, po katerem morebitni preneseni dobiček (dobiček iz preteklih let) ne more biti deležen olajšav. Zato tožena stranka določbo šestega odstavka 8. člena tolmači tako, da odobri in vpiše pogodbo, s katero družba deli prihodnji (in izjemoma tudi tekoči) dobiček, ne pa tudi tistega iz preteklega poslovnega leta. Tako je ravnala tudi v primeru tožeče stranke, ko je vsako leto odobrila priloženo pogodbo, ki pa so bile vse, razen ene pogodbe, ki je bila sklenjena 17. 1. 2014 za delitev dobička iz poslovnega leta 2013, sklenjene pravočasno - še pred iztekom koledarskega leta za delitev dobička iz istega poslovnega leta. Le v enem primeru od skupno šestih, ki jih je v letih od 2009 do 2014 v odobritev poslala tožeča stranka, je torej tožena stranka ravnala drugače in poleg tega samo še v dveh primerih (pri družbi B. d.o.o. in C. d.o.o.), kar pomeni, da je od skupno 62 odobrenih in vpisanih pogodb le v treh primerih odobrila in vpisala pogodbe, ki so bile sklenjene v začetku leta 2014 za delitev dobička iz poslovnega leta 2013. Ne gre torej za ustaljeno (drugačno) prakso tožene stranke, kar pomeni, da ni odstopila od razlage spornih pravil in zato ni kršila vezanosti na lastne prejšnje odločitve, s tem pa tudi ni kršila ustavnih načel enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in načela zaupanja v pravo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami materialnega zakona (ZUDDob), na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane odločbe in z razlogi, s katerimi organ druge stopnje zavrne ugovore, ki jih vsebuje pritožba in ki so enaki tistim iz tožbe. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopenjske odločitve.

12. Iz določbe šestega odstavka 8. člena ZUDDob namreč tudi po presoji sodišča dovolj jasno izhaja, da pogodbe, ki je sklenjena v letu 2016 za udeležbo delavcev pri dobičku za leto 2015, ni mogoče odobriti in vpisati v poseben register. Pogodbo po petem odstavku 21. člena ZUDDob Ministrstvo lahko odobri in vpiše v register samo, če so prijavi priložene predpisane listine in če je pogodba usklajena s tem zakonom. Kar pomeni, da mora biti skladno z zakonom urejen tudi način oziroma začetek njene uporabe, ki je predpisan v šestem odstavku 8. člena in s katerim je izrecno določeno, da se pogodba o udeležbi pri dobičku uporablja za naslednje poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe. V konkretnem primeru iz izpodbijane odločbe in iz listin, ki so v spisih, kot nesporno sledi, da pogodba, ki jo je tožeča stranka predložila pristojnemu organu v odobritev, ureja pravico delavcev do udeležbe v dobičku za preteklo poslovno leto (2015), šteto od dneva sklenitve pogodbe (26. 5. 2016). Spora pravzaprav tudi ni o tem, da je to v nasprotju s šestim odstavkom 8. člena ZUDDob. To pa pomeni, kot se pravilno ugotavlja v izpodbijani odločbi, da pogodba ni usklajena z določbami ZUDDob in da zato niso izpolnjeni pogoji za njeno odobritev in za njen vpis v register.

13. Zatrjevana drugačna praksa Ministrstva, kolikor obstoji, je torej v nasprotju z zakonom in kot takšna ne more predstavljati kršitve ustavnih načel enakosti in zaupanja v pravo, kot se navaja v tožbi. Sodišče pa tudi ne more slediti ostalim očitkom, ki jih vsebuje tožba in ki jih pravilno zavrne že pritožbeni organ v svoji odločbi. Tako že pritožbeni organ pravilno pojasni, da podatek o znesku dobička z ozirom na zakonsko ureditev ni obvezna vsebina pogodbe niti ni potrebno, da je znan in gotov, ko se pogodba sklepa, in da zato ne drži (pri)tožbena trditev, da pogodbe sploh ni mogoče skleniti, preden ni znano, kolikšen bo dobiček. Izpodbijana odločitev pa tudi ne pomeni, da pri tožeči stranki sploh ne more več priti do delitve dobička delavcem, kot se zatrjuje v tožbi, pač pa pomeni, da s tem, ko ni registracije, ni izpolnjen pogoj za priznanje davčnih olajšav in olajšav pri prispevkih iz VII. dela ZUDDob.

14. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).