Jedro

Tožnica je na podlagi sodbe pridobila določena finančna sredstva in reden dohodek (rento), tako da so izpolnjeni pogoji, ki jih ZBPP predpisuje za uporabo prvega odstavka 48. člena. Razlogi, iz katerih z navedeno sodbo ni bila vzpostavljena dolžnost nasprotne stranke povrniti stroške postopka, pa tudi razlogi, iz katerih je do teh stroškov prišlo, glede na besedilo prvega odstavka 48. člena ZBPP niso pomembni za odločitev v tej zadevi.

Dogovor, iz katerega naj bi tožničinemu pooblaščencu šle večje pravice, kot izhajajo iz navedene odločbe o odobritvi BPP, je tudi po izrecnih tožbenih navedbah sklenila tožnica sama, brez sodelovanja toženke oziroma izven postopka odobritve BPP. Zato je tudi veljavnost oziroma morebitna ničnost tega dogovora izključno stvar razmerja med tožnico in njenim pooblaščencem in s tem morebitnih civilnopravnih sporov v zvezi s tem razmerjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnica dolžna plačati 6.121,80 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) do 18. 5. 2012, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti do plačila. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve stroškov postopka v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine. Iz tega naslova je bil tožničinemu pooblaščencu v navedeni zadevi izplačan znesek 5.063,68 kot nagrada za opravljene storitve pravne pomoči, poleg tega pa 1.058,12 EUR stroškov za izvedensko mnenje. V navedeni pravdni zadevi je bila tožnici dosojena odškodnina za materialno in nematerialno škodo, tujo pomoč in nego ter izgubo dohodka v skupnem znesku 56.305,05 EUR, poleg tega pa tudi mesečna renta v znesku 310,79 EUR. Ker je tožnica v postopku uspela in ji je bilo na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki, je v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžna Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je iz naslova stroškov postopka povrnila nasprotna stranka. Ker v obravnavani zadevi nasprotna stranka ni dolžna vrniti stroškov postopka, je tožnica dolžna povrniti vse stroške, ki jih je služba za BPP izplačala na podlagi odobrene BPP, v navedenih zneskih.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je njenemu odvetniku nastale stroške povrnila nasprotna stranka. Poleg tega ji je odvetnik zagotovil, da mu gre po pravni praksi 10 % izplačane odškodnine kot nagrada. Koliko stroškov je odvetnik dobil plačanih od zavarovalnice, ne ve, lahko pa ta podatek pridobi sodišče. Meni, da je odvetnik prejel za svojo delo nagrado v višini skoraj 17.400,00 EUR, zato mu ni dolžna plačati še dodatne nagrade, določene z izpodbijanim sklepom. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo podrobno povzema potek postopka in v bistvenem ponavlja razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Dodaja, da je tožnica na podlagi tega sklepa dolžna povrniti tudi stroške izvedenskih mnenj, do katerih se v svoji tožbi ne opredeljuje. Opozarja na določbe ZBPP, po katerih upravičenec do BPP v primerih, kot je obravnavani, ni dolžan povrniti stroškov postopka le, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je dolžan dajati preživljanje. Poleg tega sedmi odstavek 30. člena ZBPP določa, da so dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški tarifi, nični. Tudi sicer toženka ni pristojna za presojanje razmerij med tožnico in odvetnikom. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2012 navaja še, da odločba o dodelitvi BPP ni bila vročena njej, temveč le odvetniku. Zato nikoli ni bila seznanjena z njeno vsebino, sodišče pa bi jo moralo nujno seznaniti s sedmim odstavkom 30. člena ZBPP. Odvetnik je z dopisom z dne 31. 5. 2012 toženko seznanil s prejeto nagrado, kar pomeni, da toženka od njega ni želela pridobiti „teh listin“. Ker je v postopku uspela, se ji zdi normalno, da mora vse nastale stroške plačati stranka, ki v postopku ni uspela, zato ji ni jasno, da ga mora plačati ona. V pravdi je bilo izvedensko mnenje potrebno le zato, ker se zavarovalnica ni strinjala z izvidi več zdravstvenih ustanov in zdravnikov, zato ni jasno, zakaj mora stroške kriti tožnica. Pretežni del odškodnine zajema odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar toženka ne sme uveljaviti regresne pravice. Poleg tega se tožničino finančno stanje ni zelo izboljšalo, kar bi morala toženka upoštevati. Meni še, da bi bilo treba za izdajo izpodbijanega sklepa uporabiti ZBPP, ki se je uporabljal do 31. 8. 2008, saj je bil na podlagi tega zakona izdan tudi sklep o odobritvi BPP.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je toženka utemeljila odločitev, da mora tožnica povrniti stroške BPP, ker je v postopku delno uspela in ji je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki, nasprotna stranka pa teh stroškov ni dolžna povrniti. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Kot pravilno navaja toženka, prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je v primeru, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča (...) pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti RS razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka (...).

Zmotna je tožbena navedba, da je bila zaradi uspeha tožnice dolžna stroške pravdnega postopka povrniti nasprotna stranka. Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 318/2007 z dne 12. 5. 2009, ki je priložena upravnemu spisu, je tožeča stranka (torej tožnica v obravnavani zadevi) dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 406,79 EUR (III. točka izreka). Ugotovitev toženke, da ni dolžnosti nasprotne stranke povrniti stroške postopka, je torej v skladu s podatki v upravnem spisu, tožnica pa ni navedla nobenih dejstev ali okoliščin, ki bi omogočale drugačno sklepanje.

Dejstvo, da je tožnica na podlagi navedene sodbe pridobila določena finančna sredstva in reden dohodek (rento), med strankama ni sporno, tako da so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji, ki jih ZBPP predpisuje za uporabo prvega odstavka 48. člena.

Razlogi, iz katerih z navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu ni bila vzpostavljena dolžnost nasprotne stranke povrniti stroške postopka, pa tudi razlogi, iz katerih je do teh stroškov prišlo, glede na prej povzeto besedilo prvega odstavka 48. člena ZBPP niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Sodišče zato nadaljnjih tožbenih navedb v tej smeri ni obravnavalo, pripominja pa, da so ti razlogi natančno navedeni v tretjem in četrtem odstavku na 11. strani navedene sodbe.

Toženka pravilno opozarja tudi na drugi odstavek 48. člena ZBPP, v katerem je kot edina izjema od dolžnosti povračila BPP po prvem odstavku istega člena določena prisojena preživnina ali odškodnina za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Za to v obravnavani zadevi ne gre, niti tožnica tega ne zatrjuje. Tudi tožbene navedbe o razlogih, iz katerih ji je bila dosojena odškodnina in renta, zato ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

Obseg BPP in s tem tudi pravice pooblaščenca iz tega naslova je bil določen z odločbo o odobritvi BPP z dne 18. 10. 2007. Le izplačilo in s tem tudi povračilo BPP v tem obsegu je torej lahko predmet izpodbijane odločbe in s tem tudi tega upravnega spora. Dogovor, iz katerega naj bi tožničinemu pooblaščencu šle večje pravice, kot izhajajo iz navedene odločbe o odobritvi BPP, je tudi po izrecnih tožbenih navedbah sklenila tožnica sama, brez sodelovanja toženke oziroma izven postopka za odobritev BPP. Zato je tudi veljavnost oziroma morebitna ničnost tega dogovora izključno stvar razmerja med tožnico in njenim pooblaščencem in s tem morebitnih civilnopravnih sporov v zvezi s tem razmerjem.

Glede na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2012 sodišče pripominja še, da je bila tožnica po podatkih v upravnem spisu ustrezno seznanjena z odločbo o dodelitvi BPP, saj iz povratnice, pripete k izvirniku odločbe v upravnem spisu (listovne številke 47-51) izhaja, da ji je bila odločba o odobritvi BPP osebno vročena dne 23. 10. 2007. Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.