Jedro

"Vpogled" v zapisnik o zaslišanju izvedenca ne pomeni izvedbe dokaza z izvedencem ne z neposrednim ustnim zaslišanjem, kot je določeno v 333. do 335. členu ZKP, ne s prebranjem zapisnika o zaslišanju izvedenca, kot je predpisano v 340. členu ZKP.

Izjemoma, če to ne bi škodovalo načelu javnosti v kazenskem postopku, bi se smelo šteti izvedensko mnenje za prebrano, čeprav ga sodišče ni prebralo, če bi bil obdolženec že prej seznanjen s celotno vsebino izvedenskega mnenja (ker mu je bilo npr. mnenje poslano oziroma izročeno) in bi izrecno soglašal, da se ga zato ne prebere na glavni obravnavi. V takem primeru pa bi moralo sodišče te okoliščine zapisati v zapisniku o glavni obravnavi.

V 2. odstavku 340. člena ZKP zahtevano soglasje strank mora biti izrecno in nedvoumno.

Sodba se ne more opirati na zapisnik o zaslišanju izvedenca, če ta ni bil izveden na glavni obravnavi. Ni pa to sam po sebi nedovoljen dokaz, saj ni bil pridobljen v nasprotju z 2. odstavkom 18. člena ZKP: bil bi dovoljen dokaz, če bi bil izveden na način, ki ga določa zakon.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. R.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. R.K. obsojen zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ na 120.000,00 SIT denarne kazni in na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper pravnomočni sodbi pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje brez soglasja obsojenca vpogledalo v zapisnik o zaslišanju izvedenca in nanj kot na ključni dokaz oprlo sodbo, čeprav bi moralo v skladu z določbami 29. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah izvedenca neposredno zaslišati na glavni obravnavi. Sodišče zapisnika o zaslišanju izvedenca ni prebralo in zato obsojenec do prejema sodbe sploh ni vedel, da pisno izvedeniško mnenje obstaja. S tem je sodišče prekršilo pravico obsojenca do obrambe in je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prebralo zapisnik o zaslišanju izvedenca, vendar ta trditev nasprotuje zapisu v zapisniku o glavni obravnavi in predstavlja kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani sodbi se tako opirata na nedovoljen dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba pritožbenega sodišča protispisno navaja, da je izvedenec pri svojem mnenju upošteval tudi zagovor in izpovedbo oškodovanca, čeprav iz zapisnika o njegovi izpovedbi izhaja, da ju ni. Ovadba policije v celoti povzema izjavo obsojenca, ki jo je dal policistom, zato bi morala biti ovadba v skladu z določbami 83. člena ZKP izločena. Obe sodišči sta se seznanili z vsebino te izjave obsojenca, zato je bila kršena njegova pravica do nepristranskega sojenja. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da je sodišče sicer kršilo določbe 2. odstavka 340. člena ZKP, ker je prebralo zapisnik o zaslišanju izvedenca brez soglasja strank, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Sodba uporablja izraza "vpogledati" in "prebrati" v pomenu "prebrati", tako kot zagovornik sam. Ovadba s povzetkom izjave, ki jo je obsojenec dal policiji, ni bila izločena, čeprav bi morala biti, toda obsojenec je enako povedal policiji in sodišču, zato ni bila kršena pravica do nepristranskega sojenja. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti trdi, da se izpodbijani sodbi opirata na dokaz, ki ni bil pretresen na glavni obravnavi, kar je kršitev 1. odstavka 355. člena ZKP, uveljavlja pa tudi kršitev določb 2. odstavka 340. člena ZKP, ker naj bi sodišče isti dokaz izvedlo tako, da je "vpogledalo" zapisnik o zaslišanju izvedenca, vendar pa brez soglasja obsojenca.

Stališče Vrhovnega sodišča je, da "vpogled" v zapisnik o zaslišanju izvedenca ne pomeni izvedbe dokaza z izvedencem bodisi z neposrednim ustnim zaslišanjem, kot je določeno v 333. do 335. členu ZKP, ne s prebranjem zapisnika o zaslišanju izvedenca, kot je predpisano v 340. členu ZKP. Jasno je, da "pogledati v" nek predmet, ne pomeni isto kot prebrati neko zapisano izjavo ali kakršnokoli drugo zapisano besedilo. Pogledati listino ali kakršenkoli predmet, ki nosi besedilo, ne pomeni, da se je kdo seznanil z vsebino besedila, ampak le z njegovo vizualno podobo. Če je sestavni del izvedenskega izvida in mnenja tudi kakšen predmet ali figurativne listine (fotografije, skice, grafi, itd.), se res te dele pregleda oziroma pogleda, tekstualni del pa se prebere tako, kot je to predpisano v 1. odstavku 340. člena ZKP, in se na ta način seznani sodišče, stranke, druge udeležence postopka in javnost z vsebino zapisanega. Samo izjemoma, če to ne bi škodovalo načelu javnosti v kazenskem postopku, bi se smelo šteti izvedensko mnenje za prebrano, čeprav ga sodišče ni prebralo, če bi bil obdolženec že prej seznanjen s celotno vsebino izvedenskega mnenja (ker mu je bilo, na primer, mnenje poslano oziroma izročeno) in bi izrecno soglašal, da se ga zato ne prebere na glavni obravnavi. V takem primeru pa bi moralo sodišče te okoliščine zapisati v zapisniku o glavni obravnavi.

V sodni praksi se izraz, da je sodišče "vpogledalo v" listine, uporablja v pomenu, da se sodišče seznani z vsebino listine, ne pa tudi, da je z vsebino listine seznanilo stranke in jim dalo možnost, da odgovorijo na vsebino listine, dajo pripombe in predlagajo dokaze v zvezi z njo. "Vpogled v" listino zato tudi v pomenu, ki je uveljavljen v sodni praksi, ni izvedba dokaza s prebranjem listine.

V obravnavanem primeru izvedensko mnenje dr. L.T. vsebuje izključno zapis njegovih ugotovitev in mnenja brez kakršnihkoli slikovnih ali drugačnih figurativnih elementov. Vsebine izvedenskega mnenja se zato ni moglo ugotoviti z "vpogledom" v zapisnik o njegovem zaslišanju, ampak le s prebranjem zapisnika, kot je to predvideno v 340. členu ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 52 pa izhaja, da je sodnik "vpogledal" v izpisek iz kazenske evidence za obdolženca, v mnenje izvedenca dr. L.T. ter v ostale listine in priloge v spisu in da "na vpogledano ni pripomb".

Obs. R.K. se je med postopkom na prvi stopnji zagovarjal sam.

Preiskovalni sodnik je odredil izvedenca medicinske stroke dr. L.T., vendar o tem obsojenca ni obvestil. Dne 10.10.2000 je izvedenca zaslišal v nenavzočnosti obsojenca, katerega o naroku za zaslišanje ni obvestil. Na glavni obravnavi je sodnik obsojencu "predočil" del izvedenskega izvida in mnenja, namreč, da so bile pri oškodovancu ugotovljene poškodbe leve noge v višini odbijača avtomobila (list. št. 50). Državna tožilka se je v zaključni besedi sklicevala na izvedensko mnenje dr. T. Pritožba zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje je trdila, da sodnik na glavni obravnavi ni prebral zapisnika o zaslišanju dr. T. in da obsojenec ni soglašal, da se zapisnik prebere oziroma vpogleda.

Predložitveno poročilo sodišča prve stopnje ne vsebuje pojasnila o tej pritožbeni trditvi. Pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da je obsojenec soglašal, da se "vpogleda" v mnenje izvedenca dr. T., ker na vpogledano mnenje ni imel pripomb in ni zahteval neposrednega zaslišanja tega izvedenca. V 1. odstavku na 3. strani pritožbeno sodišče celo ugotavlja, da je bilo izvedensko mnenje obsojencu "prebrano, oziroma predočeno".

Predložitveni poročili sodišč prve in druge stopnje o trditvah v zahtevi za varstvo zakonitosti, da zapisnik o zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi ni bil prebran, da obsojenec ni soglašal ne z "vpogledom" ne s prebranjem tega zapisnika in da je pritožbeno sodišče štelo, da je bil zapisnik o zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi prebran, nimata pojasnil. Na podlagi teh okoliščin Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni prebralo zapisnika o zaslišanju izvedenca, da obsojenec ni bil seznanjen z izvedenskim mnenjem v celoti, da ga sodišče ni vprašalo, ali soglaša, da se zapisnik o zaslišanju izvedenca ne prebere in da obsojenec ni dal izrečnega soglasja za to, da se zapisnika ne prebere. Stališče pritožbenega sodišča, da je moč na obsojenčevo soglasje sklepati iz konkludentnih dejanj, namreč ker ni imel pripomb "na vpogledano" in ni zahteval zaslišanja izvedenca, ni pravilno, ker mora biti v 2. odstavku 340. člena ZKP zahtevano soglasje strank izrecno in nedvoumno. To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi z dne 19.11.1999, opr. št. I Ips 136/1997. V nasprotju z določbami 1. odstavka 355. člena ZKP se izpodbijani sodbi sodišč prve stopnje (na strani 4) in druge stopnje (na strani 3) opirata na to izvedensko mnenje, ki je bilo poleg izpovedbe oškodovanca ključni dokaz za obsodbo. Ker je bila s to kršitvijo obsojencu onemogočena popolna seznanitev s ključnim obremenilnim dokazom in njegov odgovor na ta dokaz, mu je bila kratena pravica do obrambe iz 3. alinee 29. člena Ustave, zaradi česar sta izpodbijani sodbi nezakoniti v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti zmotno misli, da je tak dokaz nedovoljen dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Te določbe se uporabljajo za dokaze, ki jih sodišče sploh ne bi smelo izvesti, ker so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali s kršitvijo določb kazenskega postopka ali so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavanem primeru zapisnik o zaslišanju izvedenca sam po sebi ni nedovoljen dokaz, saj ni bil pridobljen v nasprotju z 2. odstavkom 18. člena ZKP; sodba se nanj ne more opirati zato, ker na glavni obravnavi ni bil izveden, vendar bi bil dovoljen dokaz, če bi bil izveden na način, ki ga določa zakon.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se izpodbijani sodbi opirata na dokaz, ki sploh ni bil izveden, se ni ukvarjalo z zatrjevano kršitvijo 2. odstavka 340. člena ZKP, torej da je bil isti dokaz sicer izveden, vendar brez soglasja obsojenca.

Ker je zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.