Jedro

Tožnica je svojo solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi dveh pogodb namesto razlastitve, sklenjenih v letu 1992 z A. A. in prvo toženko. Čeprav tožnica ni poskrbela za vknjižbo, ki ima v tem primeru le publicitetni ali deklaratorni učinek, svoje pravice ni izgubila niti potem, ko so jo z vpisom v zemljiško knjigo prehiteli toženci. Tožnici je namreč uspelo izpodbiti domnevo njihove dobrovernosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v sedmem odstavku I. točke izreka ter v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta nična darilna pogodba, ki sta jo dne 1. 12. 2006 sklenila prva dva toženca glede 1/6 nepremičnin s parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, ter notarski zapis z dne 20. 10. 2008, s katerim je drugi toženec prenesel podarjene nepremičnine na tretjo toženko. Obenem je ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na navedenih nepremičninah za vse tri tožence in odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Ugotovilo je še, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin v deležu 1/6 od celote, drugemu tožencu pa je naložilo, da jih mora vrniti v posest tožnici. Nadalje je ugotovilo, da sta nična darilna pogodba, ki sta jo 5. 10. 2005 sklenila prva dva toženca glede 1/2 nepremičnine s parc. št. 3 k. o. X in notarski zapis z dne 20. 10. 2008, s katerim je drugi toženec prenesel na tretjo toženko podarjen solastninski delež. Ugotovilo je tudi neveljavnost vknjižbe na ime drugega toženca in tretje toženke ter odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Nato je ugotovilo, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine v deležu 1/2 od celote, in tretji toženki naložilo njeno vrnitev v posest tožnici. Nazadnje je odločilo, da morajo toženci po enakih delih povrniti tožničine pravdne stroške v znesku 21.152,36 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. V imenu tožencev sta se zoper navedeno sodbo vsak posebej pritožila njihova pooblaščenca. V pritožbah se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Oba prvenstveno predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev vseh tožbenih zahtevkov, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred drugo sodnico. Toženci navajajo, da je sodišče prve stopnje kljub prekluziji izpodbijano sodbo oprlo na nova dejstva in dokaze, ki jih je tožnica ponudila sodišču šele v svoji vlogi z dne 26. 9. 2014, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Dokazi o tem, da je A. A. dobil nadomestno nepremičnino, so pomanjkljivi, medtem ko tožnica o izpolnitvi razlastitvene pogodbe, ki jo je sklenila s prvo toženko, ni predložila sploh nobenega dokaza. Sodišče se je neutemeljeno poslužilo indičnega sklepanja, čeprav tožnica kot oseba javnega prava z urejeno arhivsko dokumentacijo ne more biti v dokazni stiski. Sicer pa je bila prva toženka kot pravni laik prepričana, da so sporne nepremičnine kljub razlastitveni pogodbi še v njeni lasti. Zaupala je tudi izdanemu sklepu o dedovanju. Za hišo v M. in za njeno prodajo sploh ni vedela. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo o domnevni nedobrovernosti prve toženke, so nerazumljivi in neprepričljivi. Prva toženka gotovo ni omenjala razlastitvenih pogodb drugemu tožencu. Sodišče je pri svoji presoji napačno izhajalo zgolj iz sorodstvenega razmerja. Neupravičeno je verjelo priči B. B., čeprav je v sporu s toženci in je priča C. C. njene trditve zanikala. Prva toženka se zaradi svoje bolezni zdaj ne more več braniti. Ni jasno, zakaj je tožnica dvajset let čakala s tožbo. Sodba nedopustno posega v dodatni sklep o dedovanju, ki nikoli ni bil razveljavljen po predpisanem postopku. Poleg tega s tožbo ni mogoče uveljavljati ničnosti notarskega zapisa. Napačno je odločeno, da mora nepremičnino na L. 10 tožnici izročiti druga toženka, saj je ta nepremičnina v posesti tretje toženke. Končno sodišče ni upoštevalo niti ugovora, da je bila v tožbi označena vrednost spornega predmeta očitno previsoka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ima sporne nepremičnine, ki si jih lasti tožnica, v svoji (vsaj posredni) posesti tretja toženka. Sodeč po pritožbenih trditvah naj bi bilo to dejstvo med pravdnimi strankami celo nesporno. Kljub temu je sodišče vrnitev tožničinega solastnega deleža na nepremičninah parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, v posest tožnici naložilo drugemu tožencu. Za takšno svojo odločitev pa v sodbi ni navedlo nobenega razloga, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki terja obvezno razveljavitev sodbe o navedenem zahtevku, saj te kršitve v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

6. Za svojo odločitev o vseh ostalih tožničinih zahtevkih pa je sodišče prve stopnje navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge. Pri tem ni prezrlo nobenega odločilnega dejstva. Tudi vsebino izvedenih dokazov je korektno povzelo. Ker so bila pravila o sestavi in vsebini sodne odločbe ustrezno upoštevana, nista podani očitani absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti relativnih bistvenih kršitev, na katere merita pritožbi. Sodišče je pri dokazni oceni sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ustrezno je pojasnilo, zakaj trditve in dokazi, ki jih je v ponovljenem postopku ponudila tožnica, niso bili prepozni. Toženci se neupravičeno sklicujejo na pravila o prekluziji in na domnevno presenečenje, ki naj bi ga zanje pomenila sodba v drugi pravdi (P 1848/2012-I). Sporni dokazi so namreč sodišču prve stopnje služili zgolj za odgovor na vprašanje, ki je bilo izpostavljeno v prejšnjem pritožbenem postopku, namreč, ali sta bili obravnavani pogodbi namesto razlastitve tudi izpolnjeni. To vprašanje po presoji pritožbenega sodišča nima tolikšne teže, kot mu jo pripisujejo toženci. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi drugih izvedenih dokazov lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da nobeden od tožencev ob pridobitvi spornih nepremičnin ni bil v dobri veri. Odveč je zato tudi pritožbeni očitek, da v sodbi niso bila upoštevana pravila o dopustnosti dokazovanja na podlagi indicev. Toženci prav tako neupravičeno oporekajo zavrnitvi njihovega ugovora, da je bila v tožbi navedena vrednost spornega predmeta očitno previsoka. Zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP) in ga lahko stranka izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo. Toženci te pravice v svojih pritožbah zoper prejšnjo sodbo niso izkoristili, zato ugotovljene vrednosti ne morejo več izpodbijati. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi za to svojo presojo navedlo povsem sprejemljive razloge, ki jih ni treba ponavljati.

8. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba (z uvodoma navedeno izjemo) v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Tožnica je svojo solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi dveh pogodb namesto razlastitve, sklenjenih v letu 1992 z A. A. in prvo toženko. Čeprav tožnica ni poskrbela za vknjižbo, ki ima v tem primeru le publicitetni ali deklaratorni učinek, svoje pravice ni izgubila niti potem, ko so jo z vpisom v zemljiško knjigo prehiteli toženci. Tožnici je namreč uspelo izpodbiti domnevo njihove dobrovernosti.

9. Pomisleke tožencev glede veljavnosti pogodb namesto razlastitve je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo. Pravilno je zaključilo, da so sporne nepremičnine prešle v družbeno lastnino z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec potrdil veljavnost pogodb, upoštevaje 59. člen tedaj veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, medtem ko pogodbi v prvem odstavku 4. člena celo izrecno določata, da „pogodbeni stranki z dnem podpisa te pogodbe sprejmeta zamenjani nepremičnini v last“. Prva toženka, ki je pogodbo podpisala v svojem imenu, je s tem potrdila, da pozna njeno vsebino in se z njo strinja. Potemtakem je morala vedeti, da je svoj solastninski delež s pogodbo prenesla na tožnico (oziroma njeno takratno pravno prednico). Čeprav je bila prva toženka „le“ gospodinja in je posle prepuščala možu, to ne pomeni, da je bila povsem nevedna in nerazgledana do te mere, da ne bi bila sposobna razumeti prevzete pogodbene obveznosti. Tudi njene duševne težave, ki so privedle do odvzema poslovne sposobnosti, so nastopile bistveno pozneje, šele pred začetkom te pravde. Pritožbeno stališče, da je prva toženka sklenjeni pogodbi štela za „mrtvi“, tako ne vzdrži resne presoje. Če bi prva toženka res mislila, da sta z možem ostala lastnika razlaščenih nepremičnin, bi gotovo že v zapuščinskem postopku po možu (leta 1999) zahtevala, da deduje tudi njegov solastninski delež na spornih nepremičninah, in dodatnega sklepa o dedovanju teh nepremičnin ne bi izposloval šele drugi toženec tik pred sklenitvijo izpodbijane darilne pogodbe s prvo toženko.

10. Tožnici je v ponovljenem postopku uspelo dokazati, da je A. A. na podlagi pogodbe namesto razlastitve prejel nadomestno nepremičnino v M., ki jo je tudi prodal. Povsem neverjetno je, da prva toženka za to okoliščino glede na njuno zakonsko zvezo in življenjsko skupnost ne bi vedela. Ob tem ni bistveno, da tožnica ni z gotovostjo dokazala, da je tudi prva toženka prejela nadomestno nepremičnino.(1) Neizpolnitev pogodbene obveznosti namreč nima nikakršnega vpliva na nastanek obveznosti oziroma na veljavnost sklenitve pogodbe, ampak je lahko le podlaga za ustrezen izpolnitveni zahtevek ali v skrajnem primeru za razvezo pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da v obravnavanem primeru ni prišlo do izročitve razlaščene nepremičnine tožničini pravni prednici. Sankcija za neuresničitev namena razlastitve je namreč zgolj izpodbojnost pogodbe namesto razlastitve, te pa prva toženka v predpisanih rokih ni uveljavljala.(2)

11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je prva toženka vedela, da z razlaščenimi nepremičninami ne more več razpolagati. Ali je za razlastitev sama povedala prvemu tožencu, ni pomembno, prav tako ne dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je bil drugi toženec ob sklenitvi pogodb namesto razlastitve še otrok. Zadošča dejanska ugotovitev izpodbijane sodbe, da je za razlastitev vedela hči prve toženke in mati drugega toženca C. C. Povsem neživljenjsko je, da drugega toženca najpozneje pred sklenitvijo darilne pogodbe s prvo toženko ne bi seznanila z dejstvom, da prva toženka zaradi razlastitve s spornimi nepremičninami ne more več pravnoveljavno razpolagati. Izpoved priče B. B., ki ji toženci v pritožbah posebej nasprotujejo, torej ni odločilnega pomena za presojo dobrovernosti tožencev. Odveč je zato tudi pritožbeni dvom o verodostojnosti te priče glede na njen spor z družino C. 12. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno zaključilo, da drugi toženec ob sklepanju darilnih pogodb s prvo toženko ni bil dobroveren, medtem ko o slabovernosti tretje toženke ne more biti nobenega dvoma, saj je tožnica, kot izhaja iz sodbe, drugega toženca kot njenega edinega lastnika in zastopnika opozorila na svojo solastninsko pravico z dopisom že več kot leto dni pred sklenitvijo izpodbijanega notarskega zapisa med drugim tožencem in tretjo toženko.

13. Izrecni ugotovitvi izpodbijane sodbe, da so vsi trije toženci pri sklepanju spornih pogodb ravnali z nedopustnim nagibom, pritožbi sploh ne oporekata. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z drugim odstavkom 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno zaključilo, da so pogodbe že iz tega razloga nične. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da prva toženka ob sklepanju darilne pogodbe z drugim tožencem ni več imela razpolagalnega upravičenja in zato ni prišlo do veljavnega prenosa lastninske pravice na drugega toženca ter posledično tudi ne na tretjo toženko. Odsotnost razpolagalnega upravičenja prve toženke bi namreč lahko sanirala le dobrovernost preostalih dveh tožencev, ki pa je v obravnavanem primeru ni bilo. Sicer pa za uspeh izbrisne tožbe zadošča že ugotovljena ničnost vsakokratnega razpolagalnega posla.

14. Tožnica si je za varstvo svoje lastninske pravice izbrala ustrezno pravno varstvo. Izbrisno tožbo je po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) dopustno vložiti vselej, ko je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna. To velja tudi za primere, ko je do takšne vknjižbe prišlo na podlagi sklepa o dedovanju(3) ali notarskega zapisa. Prepričljivih pravnih razlogov za svoje drugačno stališče toženci v pritožbah ne navajajo.

15. Sodišče druge stopnje je zaradi uvodoma ugotovljene procesne kršitve zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje le glede zahtevka za vrnitev posesti na nepremičninah parc. št. 1 in 2, obe k. o. X. Če se bo v ponovljenem postopku izkazalo, da ima tudi ti dve parceli v svoji posesti tretja toženka, tožbenemu zahtevku ne bo mogoče ugoditi. Predlog tožencev, naj se nova obravnava opravi pred drugo sodnico (356. člen ZPP), pa ni utemeljen, saj za njihov dvom o objektivnosti sodnice, ki je izdala izpodbijano sodbo, ni nobenega tehtnega razloga.

16. V preostalem pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali toženci, niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niso podani. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP glede odločitve o glavni stvari v nerazveljavljenem delu potrdilo prvo sodbo.

17. Delna razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške, zato je sodišče druge stopnje odločitev o teh pridržalo sodišču prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V 11. členu Pogodbe namesto razlastitve V-707-9/91, ki ga prva sodba sicer posebej ne omenja, je med drugim navedeno, da si je prva toženka to nepremičnino „ogledala na mestu samem in ji je znana njena lega, velikost in gradbeno stanje“.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 17/2010 z dne 21. 11. 2013. Op. št. (3): Sklep o dedovanju postane le formalno pravnomočen.