Jedro

Za odškodninski zahtevek pred pravdo pripada tožniku nagrada po tar. št. 2200 Tarife.

Po tretjem odstavku opombe tretjega dela Tarife se v primeru, ko zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po navedeni tarifni številki, polovica te nagrade, največ pa 0,75, všteje v nagrado za postopek, vštetje pa se opravi glede na vrednost predmeta v sodnem postopku. Ker je tožnik v ponovljenem (drugem) sojenju zvišal tožbeni zahtevek, se nagrada za postopek v prvem sojenju všteje v nagrado za postopek v drugem sojenju, kot določa četrti odstavek opombe 3 tretjega dela tarife. Ker je bila vrednost spornega predmeta v tretjem (delno znova ponovljenem) sojenju le še 6.885,91 EUR (torej manj kot v prvem ponovljenem sojenju), glede na četrti odstavek opombe 3 tretjega dela tarife tožniku ni mogoče priznati nagrade za "tretji" postopek.

Nagrada za (en) narok pripada stranki v (vsakem) ponovljenem postopku, saj v tem primeru vštetje nagrad ni predpisano (14. člen in 19. člen ZOdvT ter določila tretjega dela tarife).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.964,46 EUR (namesto v znesku 2.294,26 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 63,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.294,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da prizna tožniku poleg že priznanih stroškov še nadaljnje nagrade za posamezne storitve. Navaja, da bi moralo prvo sodišče priznati tožniku v celoti tudi priglašene stroške iz naslova nagrade za posel. Tožniku bi moralo priznati tudi nagrado za postopek za vsak ponovljeni postopek pred prvim sodiščem, ne pa le ene nagrade. Poleg tega je tožnik upravičen tudi do odmere nagrade za narok za vsako novo stopnjo sojenja, saj se je zaradi dveh razveljavitev postopek pred prvim sodiščem odvijal trikrat. Ob pravilni odločitvi bi moralo prvo sodišče poleg že priznanih stroškov tožniku priznati še nadaljnje stroške v skupnem znesku 2.368,28 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Konkludentno izraženo stališče prvega sodišča, da tožnik ni upravičen do nagrade za posel, je materialnopravno napačno. Za odškodninski zahtevek pred pravdo z dne 14. 3. 2011 (A3) pripada tožniku nagrada po tar. št. 2200 v znesku 307,50 EUR glede na vrednost spornega predmeta 2.574,51 EUR (123,00 EUR x 2,5).

5. Od te nagrade se 0,75 glede na količnik 2,5 (92,25 EUR) všteje v nagrado za postopek (tretji odstavek opombe 3 tretjega dela tarife), ki zato znaša za postopek v prvem sojenju (vrednost spornega predmeta 3.295,35 EUR) 91,05 EUR (141,00 EUR x 1,3 - 92,25 EUR). Ker je tožnik v ponovljenem (drugem) sojenju zvišal tožbeni zahtevek (vrednost spornega predmeta 15.166,27 EUR) se nagrada za postopek v prvem sojenju všteje v nagrado za postopek v drugem sojenju, ki zato znaša 386,05 EUR (367 EUR x 1,3 - 91,05 EUR), kot določa četrti odstavek opombe 3 tretjega dela tarife. Ker je bila vrednost spornega predmeta v tretjem (delno znova ponovljenem) sojenju le še 6.885,91 EUR (torej manj kot v prvem ponovljenem sojenju), glede na četrti odstavek opombe 3 tretjega dela tarife tožniku ni mogoče priznati nagrade za "tretji" postopek. Za nagrado za postopek je tožniku tako pripadalo skupno 477,10 EUR (386,05 EUR + 91,05 EUR), prav toliko pa je prvo sodišče tožniku tudi priznalo (čeprav delno iz napačnih materialnopravnih razlogov).

6. Nagrada za (en) narok pripada stranki tudi v (vsakem) ponovljenem postopku, saj v tem primeru vštetje nagrad ni predpisano (14. člen in 19. člen ZOdvT ter določila tretjega dela tarife). Glede na navedene vrednosti spornega predmeta pripadajo tožniku nagrade za narok: v prvem postopku 169,20 EUR (141,00 EUR x 1,2), v prvem ponovljenem postopku 440,40 EUR (367,00 EUR x 1,2) in v drugem ponovljenem postopku 291,60 EUR (243 EUR x 1,2). Poleg priznane nagrade v znesku 440,40 EUR gresta tožniku iz tega naslova še preostali nagradi v skupnem znesku 460,80 EUR. Skupaj z nagrado za posel v znesku 307,50 EUR bi tožniku pripadalo (ob polnem uspehu v sporu) še 768.30 EUR.

7. Pravdni stranki sta soglašali, da se pri odločitvi o celotnih stroških postopka upošteva njun končni uspeh v tem postopku (3. točka sodne poravnave III P 98/2017 z dne 16. 5. 2017). Glede na to je tožnik (njegov uspeh je 71,5 %) poleg že priznanih upravičen še do pravdnih stroškov v znesku 670,19 EUR (768,30 EUR x 22 % DDV x 0,715), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.964,46 EUR, ne pa v znesku 2.294,26 EUR.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo sklep prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj glede na povedano ni podlage za priznanje pravdnih stroškov v večjem obsegu, za kar se je v pritožbi zavzemal tožnik (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je tožnik v bistvenem delu uspel s pritožbo, z obravnavanjem ostalega dela pritožbe pa ni bilo posebnih stroškov, mu je toženka dolžna povrniti celotne stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP), ki znašajo 63,44 EUR in predstavljajo nagrado za pritožbo 50 EUR (tar. št. 3220), materialne stroške 2 EUR in DDV. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.