Jedro

Sodišče prve stopnje je podalo poglobljeno in prepričljivo dokazno oceno o tem, zakaj je bolj verjeti izpovedbam prič v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, kakor njihovim izpovedbam na glavni obravnavi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec po svojem zagovorniku zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče po pregledu celotne zadeve zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva in zbrane dokaze ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Pritožnik neutemeljeno opozarja na odsotnost dokazov, ki bi kazali na krivdo obdolženca. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da nobena od zaslišanih prič na glavni obravnavi ni potrdila, da je steklenico v predel glave oškodovanki vrgel prav obdolženec oziroma so oškodovanka in priče, navzoče ob dogodku, to možnost izrecno izključile. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje podalo poglobljeno in prepričljivo dokazno oceno o tem, zakaj je bolj verjeti izpovedbam prič B. B., C. C. in Č. Č., kot so jih podale v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, kakor njihovim izpovedbam na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje mora izpovedbe prič vselej dokazno oceniti, tako vsako zase kakor tudi v povezavi z ostalimi dokazi v spisu in vezano na to obrazložiti, zakaj zaključuje, da je priča izpovedovala verodostojno ali ne. Navedeno je sodišče prve stopnje tudi storilo, razlogi v zvezi s tem pa so logični, življenjski, prepričljivi in jih pritožbene navedbe s povzemanjem vsebine izpovedb navedenih prič na glavni obravnavnavi ne omajejo.

5. Tako je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče navedlo, da so priče B. B. in C. C. ter Č. Č., ki so bile prisotne ob obravnavanem dogajanju, v fazi posameznih preiskovalnih dejanj bile opozorjene na dolžnost izpovedovanja po resnici in posledice krivega pričanja, glede bistvenih okoliščin jasno in skladno opisale potek dogajanja ter povedale, da je oškodovanki steklenico v glavo vrgel njen fant - obdolženi. Razlogom, ki so jih priče navedle kot vzrok za spremenjeno pričanje na glavni obravnavi, ko so ravno nasprotno izpovedale, da storilca obravnavanega kaznivega dejanja niso videle, ni pa to bil obdolženec, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bila njihova razlaga za takšno spremembo nejasna, zmedena in neprepričljiva, kakor je to podrobno pojasnjeno v 7. točki izpodbijane sodbe ter da je bilo zaznati, da skušajo obdolženega (po volji oškodovanke) razbremeniti. V 8. točki izpodbijane sodbe je prav tako utemeljeno izpostavljeno, da sta se priči B. B. in C. C. ob zaslišanju na glavni obravnavi spominjali zgolj tistih okoliščin pred kritičnim dogodkom, ki so se nanašale na ravnanje obdolženca, ne pa tudi tistih ob in po dogodku (ali so odšli iz lokala skupaj z obdolženim, kako so prišli do bolnišnice v Italiji ipd.) Ker navedenih prepričljivih zaključkov pritožba konkretno ne izpodbija in jim argumentirano ne nasprotuje, temveč zgolj zatrjuje, da je na izpovedbe prič v postopku posameznih preiskovalnih dejanj vplivala policija (kakor bo še pojasnjeno v nadaljevanju), prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči. 6. Upoštevaje tudi izpovedbo za izid postopka nezainteresirane priče, natakarja D. D., ki se v bistvenem sklada z izpovedbami zgoraj navedenih prič v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, ni dvoma, da so le slednje verodostojne, medtem ko je njihovo spremenjeno izpovedovanje na glavni obravnavi bilo namenjeno razbremenitvi obdolženca. Kakor je to povzelo že sodišče prve stopnje, je priča D. D. na glavni obravnavi izpovedal, da je videl fanta oditi z lokala in za njim še žensko, po nekaj korakih zaslišal, da je nekaj počilo in ko se je ženska obrnila, je imela krvavo glavo. Ker je počilo, je menil, da gre za steklenico, saj udarca s pestjo najbrž ne bi bilo slišati tako. Ker bistveno enako izhaja iz izpovedbe priče v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, ko je obravnavano dogajanje še bolj natančno opisal, saj je izpovedal o tem, da je videl obdolženega udariti oškodovanko s steklenico po glavi (vsaj menil je, da jo je s steklenico udaril in je ni vrgel vanjo) ter na glavni obravnavi potrdil vsebino tedaj izpovedanega, so pritožbene navedbe, da priča ni videl meta steklenice, neutemeljene. S strani priče opisano dogajanje, upoštevajoč izpovedbe ostalih prič v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, ki so videle met steklenice (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), potrjuje očitke iz obtožnega predloga. Priča D. D. je tudi izključil možnost, da bi steklenico v glavo oškodovanki vrgel kdo drug, saj se druge osebe tam niso nahajale. Res obdolženega na glavni obravnavi ni prepoznal, kar pa upoštevajoč, da se je obdolženi nahajal v lokalu kot partner oškodovanke, kakor so to potrdile ostale zaslišane priče, prisotne ob dogodku, ne more imeti posebne teže. 7. Pravilno se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedbo priče E. E., policistke, ki je pred lokalom po kritičnem dogajanju zbirala obvestila od oseb ter na vsebino zdravniške dokumentacije o tem, da je poškodbo oškodovanki povzročila znana oseba. Pritožba opozarja, da klici pričam in oškodovanki s strani navedene policistke kažejo na njeno naklonjenost k spoznanju obdolženca za krivega obravnavanega kaznivega dejanja. Navedenemu ne gre slediti, saj je priča pojasnila, da ji je telefonsko številko izročila oškodovanka z namenom, da jo pokliče za podajo izjave, čemur pa se je oškodovanka nato izmikala. Oškodovanka pa očitno ni želela obremeniti obdolženca iz razloga, ker sta še vedno partnerja. Ob tem se sorodstvo že zgoraj omenjenih prič z oškodovanko pokaže kot pomemben faktor pri njihovi spremenjeni izpovedbi, vendar v smeri zaščite obdolženca po volji oškodovanke, ne pa kakor to predstavlja pritožba, zaradi zaščite oškodovanke v predkazenskem postopku in v postopku posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi informacij s strani policije, da je dejanje storil obdolženi. Že sam način njihove izpovedbe v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, ki zajema natančno opisano dogajanje tudi po obravnavanem dejanju, kakršnegakoli vpliva policistov na vsebino njihovih tedanjih izpovedb, ne izkazuje.

8. Upoštevaje vse navedeno, kakor tudi zdravniško dokumentacijo in izvedeniško mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke (slednjima pritožba ne oporeka), ni nikakršnega dvoma, da je očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe storil ravno obdolženi. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, kazenski zakon pa pravilno uporabljen.

9. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju, da je obdolženec sicer predkaznovan, vendar je od pravnomočne obsodbe in prestane kazni minilo že dlje časa, odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe, je sodišče ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja in olajševalne okoliščine, navedene v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči. 10. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 144,00 EUR (tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).