Jedro

Za presojo vprašanja ali delavcem, ki so v obdobju od sprejetja stečajne zakonodaje v letu 1993 do novele Zakona o jamstvenem skladu 1999 izgubili zaposlitev zaradi insolventnosti delodajalca, torej tudi zaradi uvedbe stečaja, pripada pravica do odpravnine, je treba upoštevati Ustavo Republike Slovenije, določila 8. člena ZPPSL ter določila Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, 1982 (Uradni list SFRJ, MP št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Revizijsko sodišče ob tem ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, temveč da sta pravilno ugotovili, da po določilih ZPPSL ter Zakona o jamstvenem skladu tožniku v času, ko mu je prenehalo delovno razmerje, ni pripadala odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja. Ker za uveljavljeno odpravnino ni bilo neposredne pravne podlage, je revizijsko sodišče v skladu z dosedanjo sodno prakso, revizijo zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja terjatve do drugotožene stranke iz naslova odpravnine v višini 443.391,84 SIT s pripadki in za povrnitev pravdnih stroškov, ki naj bi jih plačala prvotožena stranka. Tožnik uveljavlja odpravnino za skupno dobo 25 let dela pri toženih strankah v višini 591.189,12 SIT, zmanjšana za znesek, ki mu je bil priznan, oziroma znesek, ki ni bil prerekan ob prijavi terjatve na naroku za preizkus terjatev stečajnih upnikov dne 14.1.1998. Stečajni postopek je bil zoper drugo toženo stranko uveden oktobra 1997. Sodišče je odločilo, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 44.730,00 SIT, drugotoženi stranki pa v višini 31.620,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Na pritožbo tožnika in drugotožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi drugotožene stranke pa je delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v izreku o stroških spremenilo tako, da je znesek 31.620,00 SIT zvišalo na 32.931,00 SIT. Pritožbeno sodišče ni soglašalo s trditvami tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo stečajne predpise in predpise o jamstvenem skladu, ker je štelo, da pripada tem delavcem odpravnina le, če jim je delovno razmerje prenehalo pred uvedbo stečajnega postopka, ne pa tudi v primeru, če jim preneha delovno razmerje zaradi uvedbe stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da so imela določila 4. točke drugega odstavka 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. list RS, št. 67/93, 39/97), ki so veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika, naravo procesnopravnih določil. Določajo le priviligiran način poplačila nekaterih terjatev, ki se priznajo kot strošek stečajnega postopka. Omenjena določila niso temelj novim terjatvam. Gre za pravilo v zvezi s prej nastalimi terjatvami in ne za pravico, ki bi nastala zaradi prenehanja delovnega razmerja ob začetku stečajnega postopka. Tudi predpisi o jamstvenem skladu niso priznavali delavcem novih pravic zaradi prenehanja delovnega razmerja, temveč so določali le jamstva, roke in postopek za uveljavitev že priznanih pravic. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila pritožba drugotožene stranke delno utemeljena, zato je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o višini drugotoženi stranki prisojenih stroškov postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov pri čemer ne navaja, katere naj bi bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revident v reviziji zatrjuje, da sta sodišči pri sojenju napačno uporabili materialno pravo. Če bi sprejeli stališče omenjenih sodišč, bi tudi terjatve iz 3. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL ne imele materialnopravne podlage. Gre za nadomestilo za čas neizrabljenega letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Ta terjatev lahko nastane zgolj z dnem uvedbe stečajnega postopka. Revident je v podkrepitev svojega stališča navedel tudi dejstvo, da je bila v času teka postopka v zakonodajnem postopku vložena novela 4. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL, po kateri se kot stroški stečajnega postopka priznajo tudi neizplačane odpravnine, ki so zaposlenim pripadale po predpisih, ki urejajo delovna razmerja.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). Sodišče procesnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker v določilih 160. člena ZPPSL, na katera se sklicuje tožnik, ni našlo pravnega temelja za priznanje odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca. Pri tem je upoštevalo, da novela ZPPSL (Ur. list RS, št. 39/97) v členu, s katerim je dopolnjen 160. člen ZPPSL omenja, da je odpravnine delavcev treba obravnavati kot stroške stečajnega postopka. Zavzelo je stališče, da gre za odpravnine, ki so bile priznane presežnim delavcem, katerim je delovno razmerje prenehalo v času pred uvedbo stečaja, da pa ni pravne podlage za priznanje odpravnin delavcem, katerim delovno razmerje preneha ob uvedbi stečajnega postopka. S tem pravnim stališčem je smiselno soglašalo pritožbeno sodišče, ki je videlo v določilih 4. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL "zgolj procesno določbo", ne pa pravila, ki bi dajala tožniku pravico do odpravnine. Zavzelo je tudi stališče, da za pravico, ki jo uveljavlja tožnik, tudi ni pravne podlage v določilih o jamstvenem skladu in v splošnih delovnopravnih predpisov. Tožnik je tožbeni zahtevek zmotno oprl na napačna materialnopravna pravila.

Za presojo vprašanje ali delavcem, ki so v obdobju od sprejetja stečajne zakonodaje v letu 1993 do novele Zakona o jamstvenem skladu 1999 izgubili zaposlitev zaradi insolventnosti delodajalca, torej tudi zaradi uvedbe stečaja, pripada pravica do odpravnine, je treba upoštevati Ustavo Republike Slovenije, določila 8. člena ZPPSL ter določila Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, 1982 (Uradni list SFRJ, MP št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Revizijsko sodišče ob tem ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, temveč da sta pravilno ugotovili, da po določilih ZPPSL ter Zakona o jamstvenem skladu tožniku v času, ko mu je prenehalo delovno razmerje, ni pripadala odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja. Ker za uveljavljeno odpravnino ni bilo neposredne pravne podlage, je revizijsko sodišče v skladu z dosedanjo sodno prakso, revizijo zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.