Jedro

Zahtevek na izključitev toženca iz družbe ni premoženjsko pravni zahtevek. Ni ga mogoče zavarovati s prepovedjo prodaje družbinega premoženja, ker brez prepovedi prodaje družbinega premoženja ne bi bila otežena ali onemogočena izključitev toženca iz družbe.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i, da se ugovoru toženca u g o d i in predlog za začasno odredbo z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika, s katerim je ugovarjal sklepu sodišča prve stopnje, ki je z začasno odredbo prepovedalo tožencu A, da kot direktor družbe B razpolaga s premoženjem družbe, to je poslovnim prostorom v izmeri 20,03 m2. Sodišče je tudi odredilo, da se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo.

Toženec se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/I Zakona o pravdnem postopku in predlagal takšno spremembo sklepa, da se predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožnik je predvsem poudaril, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker začasna odredba ni v zvezi z glavnim zahtevkom iz pravde. Tožbeni zahtevek glasi na izključitev toženca kot družbenika in ne meri na premoženje družbe, še najmanj pa na konkretni poslovni prostor. Tožnik ne more zavarovati zahtevka za izključitev toženca kot družbenika s prepovedjo prodaje družbenega premoženja, ker v zahtevku ne gre za terjatev do premoženja družbe. Sicer pa po mnenju pritožnika tudi ni izkazano, da je s prodajo dveh poslovnih prostorov družbeno premoženje oškodovano. Gre za dezinvesticijo, povsem poslovni ukrep, ki z ničemer ne povzroča škode družbeniku. Saj vendar ni šlo za brezplačno odtujitev ali prodajo pod ceno. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Tudi ni odgovorilo na vprašanje, izpostavljeno v ugovoru, kakšna oz. kolikšna terjatev upnika se naj zavaruje s prepovedjo razpolaganja s premoženjem družbe. Pa tudi verjetnost kakšne tožnikove terjatve ni izkazana.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o izvršilnem postopku v poglavju o zavarovanju določa med drugim v čl.267, da lahko sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve izda začasno odredbo,če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, a bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Tožnikov zahtevek zoper toženca glasi na izključitev toženca kot družbenika iz družbe. Ta zahtevek ni premoženjskopravni zahtevek.

Citirani zakon pa predvideva, da se z začasno odredbo zavarujejo terjatve, denarne ali nedenarne. Tožeča stranka v svojem zahtevku ni postavila trditve, kako bi se naj zahtevek na izključitev iz družbe zavaroval s prepovedjo prodaje družbinega premoženja. Začasna odredba na prepoved prodaje družbinega premoženja bi lahko zavarovala le kakšen premoženjskopravni zahtevek do toženca. Tega pa tožnik v tej pravdi ni postavil. Ni mogoče trditi, da bi toženca iz družbe ne bilo mogoče izključiti ali pa bi izključitev bila otežena brez zavarovanja z začasno odredbo, ki jo je predlagal tožnik. Zato po cit. zakonitem določilu ni pogojev, da se predlogu tožnika ugodi.

Spričo obrazloženega je odveč razglabljanje o tem, ali bi bil tožnik oškodovan s prodajo konkretnega lokala pa tudi, ali je verjetnost tožnikovega zahtevka na izključitev toženca kot družbenika iz družbe za verjetno izkazan. Ker zahtevka o premoženjskopravnem zahtevku ni, tudi ni smiselno razpravljati o eventuelni in še ne postavljeni terjatvi tožnika zoper toženca.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v tem konkretnem sporu ni zakonitih pogojev za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagal tožnik. Zato je spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (čl. 380 tč. 3 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP).