Jedro

Zakonska ureditev in stališča ustaljene sodne prakse najprej kažejo na to, da je treba razlikovati med primeri, kot je sporni, ko gre za uveljavljanje verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine enega solastnika zoper drugega solastnika, katerega pravno vrednotno izhodišče je po stališču Vrhovnega sodišča RS bistveno drugačno kot v primeru, ko se na dveh bregovih (domnevno) neupravičene pridobitve znajdeta lastnik kot (domnevni prikrajšanec) in nelastnik kot (domnevni okoriščenec). Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati (tudi ali celo predvsem) v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljni načeli, ki prideta v tovrstnih primerih v poštev, sta tudi izravnalna pravičnost (justitia commutativa) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine (198. člen OZ) z uporabo tudi teh dveh načel je najbolj nazorna v skrajnih položajih. Ena skrajnost je podana, ko eden izmed solastnikov zavestno in (izrecno) prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža (se temu torej brezplačno odpoveduje v korist drugega solastnika). Druga skrajnost pa je podana, ko en solastnik drugega solastnika (ki je dotlej uporabljal svoj idealni delež) samovoljno izključi iz uporabe in mu to tudi v nadalje preprečuje.

Ravnanje toženca v obravnavanem primeru (opisane: nepripravljenost plačati uporabnino, kot tudi nepripravljenost ponuditi tožnici na primer ustrezno plačilo vrednosti njenega solastnega deleža, ob istočasnem vztrajanju pri nadaljnji izključni uporabi celotnega stanovanja) pomeni tudi kršitev omenjenega načela načela vestnosti in poštenja. Predstavlja celo neustaven poseg v lastninsko pravico „prizadetega“ solastnika, ki ima na razpolago glede upravičenja do uživanja in uporabe nepremičnine le še izvotljeno (so)lastninsko pravico, ki je ustavna kategorija (33. člen in 67. člen Ustave RS). Prevlada pravnega pomena tožničinega poziva za plačilo uporabnine v konkretnem primeru nad že omenjeno relevantnostjo zahteve za souporabo, ki je v konkretnem primeru tožnica iz pojasnjenih razlogov nemožnosti souporabe predmetne nepremičnine razumno ni postavila, zato pomeni ustavno skladen in upoštevaje omenjeno načelo izravnalne pravičnosti pravičen izhod iz zagate, ki jo predstavlja okoliščina nemožnosti istočasne uporabe nepremičnine s strani obeh solastnikov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se pritožba delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka, v preostalem delu pa se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek v višini 3.476,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor toženca (III. točka). V IV. točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe, povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 614,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila. Z dopolnilno sodbo je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 6.057,00 EUR in v višini 1.514, 25 EUR oz. skupaj 7.571,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se glasi, da je tožbeni zahtevek za plačilo 3.476,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnjen (I. točka izreka). Dopolnilno sodbo je razveljavilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške prvostopnega postopka v znesku 754,45 EUR v 15 dneh ter pritožbene stroške v znesku 299,60 EUR, prav tako v 15 dneh.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 334/2016 z dne 12. 1. 2017 dopustilo revizijo v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o neobstoju položaja neupravičene pridobitve v konkretnem primeru.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga dopuščeno revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava v okviru dopuščenega vprašanja. Predlaga, naj se reviziji ugodi in spremeni sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 782/2016 z dne 21. 9. 2016 tako, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka v 15 dneh po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je nepravilen zaključek drugostopenjskega sodišča, da zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Drugostopenjsko sodišče se nepravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 508/2006, saj ta ne izhaja iz enakega dejanskega in pravnega stanja. V tisti zadevi tožnik ni niti pred vložitvijo tožbe niti med postopkom na prvi stopnji zatrjeval konkretnega in realnega prikrajšanja; pravdni stranki sta bili solastnika nepremičnine, ki je bila v naravi stanovanjska hiša, v kateri sta dve stanovanji, toženka je uporabljala stanovanje v zgornjem nadstropju, stanovanje v spodnjem nadstropju pa je bilo prazno. Tožnik bi tam lahko uporabljal stanovanje v prvem nadstropju in imel od tega korist ali pa bi stanovanje v spodnjem nadstropju oddajal in imel od tega prav tako korist. V tem postopku pa je tožnica še pred vložitvijo tožbe od toženca zahtevala dogovor glede uporabe stanovanja. Prek pooblaščencev je posredovala dopis, v katerem je zahtevala točno določen znesek najemnine oziroma uporabnine. Od citirane sodbe Vrhovnega sodišča je tudi minilo deset let in s spremembo družbenopolitičnih odnosov, ki dajajo vedno večji poudarek zasebni lastnini in njenemu varstvu, je treba tudi upravičenja solastnikov upoštevati v drugačni luči kot včasih, ko zasebna lastnina in varstvo nista imeli takšne veljave. Res tožnica ni zahtevala dejanske uporabe solastnega deleža v stanovanju, vendar zato, ker dejanska uporaba solastnega deleža niti pravno niti dejansko ni mogoča. Gre za stanovanje z eno kuhinjo, eno kopalnico in enim WC-jem in souporaba takšnega stanovanja s strani dveh tujih oseb ni mogoča. Tožnica in toženec nista v sorodstvenem razmerju in se ne poznata. Tožnica je nemška državljanka, ki živi v Nemčiji v 470 km oddaljenem drugem kraju in ne razume slovenskega jezika. Zato je nedopustno zahtevati dopustitev souporabe stanovanja. Nepravilno so uporabljena določila 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Kršen je tudi 67. člen Ustave RS o pravici do uživanja lastnine. Po tej določbi se plodovi solastnine delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži. Lastnina pa tožnici ne daje njene gospodarske funkcije v smislu dajanja plodov. Zanjo ena polovica stanovanja, ki ga ne uporablja, predstavlja mrtvo premoženje, od katerega ne prejema koristi in plodov. Nasprotno tožencu prinaša korist, saj bi sicer moral živeti v najemniškem stanovanju in plačevati najemnino. Toženec ima od svoje polovice stanovanja korist, ker v njem brezplačno prebiva, prav tako ima korist od druge polovice stanovanja, katere lastnica je tožnica, saj za to polovico tožnici ničesar ne plačuje. Ker predstavlja stanovanje premoženje, od katerega lahko z oddajanjem stanovanja lastniki ali solastniki prejemajo plodove, je treba te plodove deliti med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži. To pomeni, da bi pripadala tožnici in tožencu vsakemu ena polovico najemnine od oddaje stanovanja. Pravilno bi bilo, da bi toženec s tožnico sklenil najemno pogodbo in plačeval najemnino ter imel pravni naslov za uporabo stanovanja. Tako pa uporablja eno polovico stanovanja brez pravnega naslova. V zvezi z določbo 198. člena OZ poudarja, da predstavlja idealna ena polovica stanovanja tožnice za toženca tujo stvar in tudi ni dvoma, da to uporablja toženec v svojo korist. Zato je tožnica upravičena od toženca zahtevati plačilo v vrednosti ene polovice najemnine oziroma uporabnine, katero bi prejemala v primeru oddaje stanovanja. V zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ poudarja, da toženec nima pravnega temelja za uporabo idealne ene polovice. Njegovo korist predstavlja dejstvo, da ne plačuje najemnine in je zato dolžan tožnici nadomestiti vrednost pridobljene koristi. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo, da je predstavljal tožničin poziv na plačevanje uporabnine izkaz njene volje, da solastnega stanovanja ni mogoče uporabljati skupaj, da želi iz naslova solastništva stanovanja prejemati plodove, koristi in da je z brezplačno uporabo solastnega stanovanja toženec okoriščen, tožnica pa prikrajšana. Sklicuje se še na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2014, kjer je bilo zavzeto stališče, da je upravičenost tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine zoper druge ali solastnike treba presojati tako, da se vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolni s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (3., 5. in 11. člen OZ) ter načela izravnalne pravičnosti. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti podani prikrajšanje na strani osiromašene osebe, ter koriščenje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem in povečanjem ter pomanjkanje pravne podlage za premik premoženja. Vse to je v konkretnem primeru podano. Prav tako je izkazano, da tožnica ni privolila v to, da toženec nepremičnino sam uporablja, ne da bi zato plačeval najemnino. V zvezi s prvim odstavkom 69. člena SPZ poudarja, da predstavlja postopek za delitev stvari za toženca mnogo bolj grob poseg v njegovo življenje, osebnostno sfero in stanovanjsko problematiko, kot obveznost plačila uporabnine. Izpodbijana odločitev napotuje prav na to: tožnica naj zahteva delitev stvari, sodišče bo v sodnem postopku prodalo stanovanje pod tržno ceno, stroški sodne prodaje bodo bremenili oba solastnika in toženec se bo moral iz stanovanja izseliti. Slednje pa ni to, kar si je tožnica želela.

5. Toženec je odgovoril na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja verzijski zahtevek za plačilo uporabnine enega solastnika zoper drugega solastnika, ter ga opira na določbe SPZ in OZ. Zato je treba najprej oceniti pravilno medsebojno razmerje ustreznih določb obeh zakonov. Pravila 95. in 96. člena SPZ so v razmerju do drugačnih pravil, ki jih določa OZ, kasnejši (lex posterior) glede vrste koristi, ki jih urejajo, pa tudi poseben predpis (lex specialis). Zato pravila, določena v navedenih določilih SPZ izključujejo uporabo po vsebini drugačnih pravil OZ. Za nepoštenega pridobitelja pa SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporabljajo pravila, določena v 198. členu OZ.1 Predpostavka vsake obogatitve, tudi verzije, je uporaba tuje stvari. Stvar je z vidika določbe 198. člena OZ tuja takrat, ko tisti, ki je uporablja, do nje nima pravice. Ta je dobroveren, če ne ve in tudi ne more vedeti, da ni upravičen do posesti, pri čemer se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Nepošteni pridobitelj oziroma nedobroverni posestnik pa je tisti, ki ima stvar v posesti, čeprav ve, ali bi lahko vedel, da stvari ni upravičen imeti v posesti, jo uporabljati oziroma uživati (primerjaj 28. člen SPZ). Po osmem odstavku 95. člena SPZ dobroverni posestnik postane nedobroverni s trenutkom, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že prej. To velja za vse obdobje koriščenja tuje stvari, dokler uporabnik ni soočen z vindikacijskem zahtevkom.

8. V skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS je za zahtevek za plačilo uporabnine treba izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, samo po sebi še ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Načelo uporabe solastninskemu deležu sorazmernega dela nepremičnine ni kršeno, če solastnik izrecno ali konkludentno (npr. s prostovoljno odsotnostjo) privoli v neuporabo in s tem v prikrajšanje. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, takšno pa je zgolj, če je solastnik proti svoji volji, s katero je drugega solastnika seznanil, izključen iz uporabe solastne stvari.2

9. Predstavljena zakonska ureditev in stališča ustaljene sodne prakse najprej kažejo na to, da je treba razlikovati med primeri, kot je sporni, ko gre za uveljavljanje verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine enega solastnika zoper drugega solastnika, katerega pravno vrednotno izhodišče je po stališču Vrhovnega sodišča RS bistveno drugačno kot v primeru, ko se na dveh bregovih (domnevno) neupravičene pridobitve znajdeta lastnik kot (domnevni prikrajšanec) in nelastnik kot (domnevni okoriščenec). Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati (tudi ali celo predvsem) v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljni načeli, ki prideta v tovrstnih primerih v poštev, sta tudi izravnalna pravičnost (justitia commutativa) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine (198. člen OZ) z uporabo tudi teh dveh načel je najbolj nazorna v skrajnih položajih. Ena skrajnost je podana, ko eden izmed solastnikov zavestno in (izrecno) prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža (se temu torej brezplačno odpoveduje v korist drugega solastnika). Druga skrajnost pa je podana, ko en solastnik drugega solastnika (ki je dotlej uporabljal svoj idealni delež) samovoljno izključi iz uporabe in mu to tudi v nadalje preprečuje. Ob zgolj mehanični uporabi 198. člena OZ bi bil izid v obeh primerih enak: zahtevek za plačilo uporabnine bi bil utemeljen. Vendar pa temu ni tako. Vrednostno neravnotežje ima namreč v prvem primeru svojo podlago v avtonomnem ravnanju strank (to ravnanje lahko preraste celo v darilni pravni posel), v drugem primeru pa takšne podlage nima in jo je zato treba uravnotežiti (vzpostaviti) z verzijskim zahtevkom. V življenju pa nastanejo tudi položaji, ki se nahajajo med obema opisanima skrajnostima, in tudi tedaj velja, da je treba ravnanja udeležencev ocenjevati skozi prizmo tudi teh načel. Takšni (bolj kompleksni in zato lahko tudi mejni) življenjski položaji so še posebej značilni za solastninske skupnosti.3

10. Sporno zadevo je mogoče umestiti med oba opisana skrajna položaja. Najprej ni mogoče zahtevati od solastnikov souporabo solastne nepremičnine, ko je ta, kot v konkretnem primeru, dejansko onemogočena (nevzdržne razmere, če bi prišlo do skupnega bivanja v solastnem stanovanju zaradi njegove velikosti in (ne)funkcionalnosti za bivanje dveh družin oziroma posameznikov, velika oddaljenost enega od solastnikov od nepremičnine v solastnini). Ker gre za sobivanje več solastninskih pravic, je o načinu souporabe oziroma uživanju solastne nepremičnine torej tudi pridobivanju koristi oziroma nadomestila, (ko souporaba ali izplačilo protivrednosti enemu od solastnikov do delitve nepremičnine ni omogočena) nujen dogovor med solastniki, ki pa ga toženec zavrača. Po nespornih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje nepravilno ni štelo kot pravno pomembne, je tožnica, ki se je želela dogovoriti o rabi stanovanja, toženca večkrat neuspešno pozvala k ureditvi solastninskega razmerja, med drugim tudi k plačilu najemnine, pri čemer mu je celo predlagala naj sam ponudi zanj sprejemljivo rešitev; toženec pa ne le da je odklonil njene predloge, temveč ji je v tej pravdi celo prerekal lastninsko pravico (primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve njegove sodbe).4 Pravni zaključek o neupravičenosti do uporabnine je zato materialnopravno zmoten; pomeni nepravično in neuravnoteženo dajanje prednosti tistemu solastniku, ki nepremičnino v celoti uporablja oziroma v njej živi, po drugi strani pa odklanja rešitve, ki bi drugemu solastniku omogočile realizacijo njegove solastninske pravice. Ravnanje toženca v obravnavanem primeru (opisane: nepripravljenost plačati uporabnino, kot tudi nepripravljenost ponuditi tožnici na primer ustrezno plačilo vrednosti njenega solastnega deleža, ob istočasnem vztrajanju pri nadaljnji izključni uporabi celotnega stanovanja) pomeni tudi kršitev omenjenega načela načela vestnosti in poštenja. Predstavlja celo neustaven poseg v lastninsko pravico „prizadetega“ solastnika, ki ima na razpolago glede upravičenja do uživanja in uporabe nepremičnine le še izvotljeno (so)lastninsko pravico, ki je ustavna kategorija (33. člen in 67. člen Ustave RS). Prevlada pravnega pomena tožničinega poziva za plačilo uporabnine v konkretnem primeru nad že omenjeno relevantnostjo zahteve za souporabo, ki je v konkretnem primeru tožnica iz pojasnjenih razlogov nemožnosti souporabe predmetne nepremičnine razumno ni postavila, zato pomeni ustavno skladen in upoštevaje omenjeno načelo izravnalne pravičnosti pravičen izhod iz zagate, ki jo predstavlja okoliščina nemožnosti istočasne uporabe nepremičnine s strani obeh solastnikov.5 Dopustitev le enega izhoda – delitve solastnine na nepremičnini v nepravdnem postopku bi pomenila le nezadostno in nepopolno rešitev – za naprej, ki ne bi ustrezno razrešila vprašanja že nastalih sporne obogatitve oz. prikrajšanja za nazaj, kar je predmet te pravde. V spornem primeru je toženec v vtoževanem obdobju izključno uporabljal tudi tožničin solastninski delež, ne da bi imel za to pravno podlago, medtem, ko je bila tožnici souporaba v sorazmerju z njenim deležem onemogočena. Tožničino prikrajšanje je v tem, ker ni prejela uporabnine za toženčevo uporabo njenega solastninskega deleža. Zato ji mora toženec za uporabo njenega solastninskega deleža povrniti korist, ki jo je imel v tem, da ji ni plačeval uporabnine oz. najemnine.

11. Dopuščeno materialnopravno vprašanje z izpodbijano sodbo ob povedanem ni bilo pravilno rešeno. Določbi 190. in 198. člena OZ nista bili pravilno uporabljeni. Tožbeni zahtevek je glede na podlago utemeljen. Revizija je torej utemeljena. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo tako, da se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožba delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka (vmesna sodba), v preostalem delu (glede višine tožbenega zahtevka, odločitve o razveljavitvi dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje in stroških prvostopnega in pritožbenega postopka), pa se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka (prvi in drugi odstavek 380. člena ZPP). Toženčeva pritožba je namreč ostala neizčrpana, saj sodišče druge stopnje, ki je štelo tožbeni zahtevek za neutemeljen že glede na njegovo podlago, ni odgovorilo na pritožbene očitke o zmotni presoji višine zahtevka (na ugovor zaradi neodštetja toženčevih stroškov popravil skupnih delov stanovanjskega objekta in glede začetka teka zamudnih obresti – primerjaj pritožbene navedbe na 5. in 6. strani pritožbe). Ob že pojasnjenem še posebni napotki za delo sodišča v novem postopku niso potrebni.

12. O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2013 z dne 24. 4. 2014 in II DoR 82/2014 z dne 12. 6. 2014; v teoriji primerjaj tudi Plavšak. N. v Plavšak N., Juhart M., Vrenčur, R., Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 695. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2006 z dne 25. 9. 2008, II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015, II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. 4 V tem se ta zadeva pomembno razlikuje od zadeve II Ips 126/2014, in tudi od zadeve II Ips 508/2006, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje. 5 Primerjaj v tej smeri sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015.