Jedro

Če gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, gre lahko za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ne pa za kaznivo dejanje razžalitve.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil M.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. Na podlagi 38. člena v zvezi s prvim odstavkom 169. člena tega zakona mu je bila izrečena denarna kazen v znesku 834,58 EUR z rokom plačila 60 dni od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je odločilo še, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo je bil na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Višje sodišče je pritožbi zagovornika obdolženca deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je na podlagi tretjega odstavka 96. člena ZKP stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado obdolženčevega zagovornika, kolikor se nanašajo na oprostilni del izreka opisan pod točko II. sodbe naložilo v plačilo zasebnemu tožilcu K.C., v preostalem pa je pritožbo obdolženčevega zagovornika ter pritožbi pooblaščenke zasebnih tožilcev R.H. in K.C. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodne odločbe je vložil zagovornik obsojenega M.P. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 23. in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vrhovni državni tožilec mag. A.F. meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ni namreč nobenega dvoma, da se je obsojenec z izrečenimi besedami o zasebnem tožilcu izrazil nespoštljivo, s čimer je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 169. člena KZ. Ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku navedenega člena ne pride v poštev, saj je obsojenec besede izrekel z namenom zaničevanja. Obsojencu pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe, s tem ko so bili zavrnjeni dokazni predlogi, saj so razlogi za zavrnitev v sodbi navedeni, izražanje dvoma v te razloge pa pomeni izpodbijanje sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Slednjič pa obdolžencu tudi ni bila odrečena pravica do nepristranskega sojenja s tem, ko je v pritožbenem postopku sodeloval višji sodnik svetnik V.B., saj so zaključki drugostopenjskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obsojenca strokovno utemeljeni in prepričljivi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Očitki zagovornika v zahtevi so naslednji: A.

- kršitev kazenskega zakona: dejanje kot je opisano v izreku ne predstavlja kaznivega dejanja razžalitve, temveč drugega kaznivega dejanja, to je obrekovanja ali žaljive obdolžitve. Ne gre namreč za obsojenčevo oceno zasebnega tožilca, temveč za očitek določenih dogodkov, lastnosti, razmerja ipd., torej objektivnega in subjektivnega stanja in sprememb, ki jih je mogoče zaznati in dokazovati. Kolikor pa bi sodišče že presodilo, da gre za razžalitev, pa sodba nima razlogov o tem, ali dejanje morda ni bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ in ali je bilo storjeno z namenom zaničevanja.

B.

- kršitev 29. člena Ustave RS in posledično kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, oziroma vsaj pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov, kar predstavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP: Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predloge obrambe, da se zaslišijo kriminalisti B.T., V.F. in D.N., da se od Vrhovnega državnega tožilstva pridobi pregled vseh kazenskih ovadb, vloženih zoper zasebnega tožilca R.H., vključno z odločitvami tožilstva v teh zadevah, da se pribavi vse kazenske spise, v katerih bodisi kot obdolženec ali zasebni tožilec nastopa pritožnik in R.H., in sicer pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, Kopru ter njihovih enotah - okrajnih sodiščih in da se pribavi na vpogled vse civilne spise med obema, ki tečejo pred Okrožnim sodiščem v Kopru ter pred okrajnimi sodišči na območju koprskega okrožja in da se pribavi spis Okrožnega sodišča v Kopru. S temi dokazi je vložnik nameraval dokazovati resničnost svojih trditev, sodišče pa mu je dokaze zavrnilo zgolj z navedbo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno in zato njihova izvedba ni potrebna. Po mnenju vložnika bi sodišče dokaze moralo izvesti in šele nato ugotoviti ali je obdolženec izpolnil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja, ali kakšnega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ali pa morda nobenega izmed njih.

C.

- sodišče je obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku preprečilo vložitev zahteve za izločitev člana senata sodnika svetnika V.B., s tem, da obsojenca in zagovornika ni obvestilo o seji senata, niti, čeprav je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornik to zahteval, ni obvestilo o sestavi senata, zaradi navedenega pa je omenjeni sodnik, ki je v hudem sporu z zagovornikom sodeloval pri odločanju, bil celo poročevalec v obravnavani kazenski zadevi, s čimer je bila obdolžencu odvzeta pravica do nepristranskega sodišča, kakor tudi pravica do poštenega sojenja.

Ad. A. 6. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ je lahko ali temeljno ali subsidiarno kaznivo dejanje. Dejanje bo opredeljeno po tem členu tudi, če bodo v ravnanju storilca izpolnjeni znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar obdolžencu uspe tako imenovani dokaz resnice (četrti odstavek 171. člena KZ). Kaznivo dejanje razžalitve je opredeljeno s prepovedano posledico (razžalitvijo - pa še to je potrebno ovrednotiti), medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno dejanje v zakonu ni opisan. Objekt zaščite je objektivna čast - spoštovanje, ki ga človek uživa pri drugih. Za to kaznivo dejanje bo šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršne koli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati.

7. Kolikor gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja oziroma kot zagovornik opozarja v obravnavanem primeru, bo lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve le, kolikor obdolženec resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost ne bo dokazal. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve ima torej obdolženec pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, pri čemer pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da je trditev, ki jo je izrekel resnična (prvi odstavek 17. člena ZKP). Kolikor mu dokaz resnice, ali vsaj dokaz opravičljive in nezakrivljene zmote uspe, pa bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve ali pa za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen). V tem primeru pa bo sodišče še dolžno presoditi, ali morda dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ (šesti odstavek 171. člena KZ), torej gre za izključitev protipravnosti zaradi upravičenega interesa. Tedaj pa bo obdolženec odgovarjal za kaznivo dejanje le, ko bo podan še dodatni pogoj, da je bilo dejanje storjeno z namenom zaničevanja (kar sodišče presoja glede na način izražanja ali glede na druge okoliščine obravnavanega primera).

8. V obravnavani kazenski zadevi je bil obsojeni M.P. spoznan za krivega, da je o zasebnem tožilcu R.H. izrekel naslednje navedbe:- da si je prilastil našo lastnino,- nasilno napravil več materialne škode,- stregel nam je tudi po življenju,- toženec je bil nedotakljiv Bog, za katerega ni dobila sodnega epiloga niti ena kazenska ovadba, kar pomeni, da gospod H. lahko dela škodo, uporablja tuje premoženje, pobija ljudi, krade tuje premoženje, brez da bi bil za to kaznovan; - da se dajemo s to kriminalno združbo, ki je osumljena kraje in pobijanja.

9. Gre torej za očitke, ki so sicer objektivno žaljivi za zasebnega tožilca, vendar pa po vsebini ne pomenijo vrednostne ocene zasebnega tožilca, temveč predstavljajo očitek preverljivih dejstev oziroma dejstev, katerih presoja resničnosti je možna (prilastil si je našo lastnino, nasilno napravil več materialne škode, stregel nam je tudi po življenju itd.). Res je sicer, da je med navedbami tudi očitek, ki se nanaša na vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu "je nedotakljiv Bog", pri čemer je nedotakljivost prikazana še z nadaljnjimi navedbami, iz katerih naj bi izhajalo, da lahko zasebni tožilec dela kar hoče, pa vendar zaradi tega ni nikoli kaznovan. To vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu pa je potrebno presojati v celotnem kontekstu kot je bila navedena, torej ob upoštevanju dejstev, ki jih je obdolženec o zasebnem tožilcu prav tako povedal in so bodisi zajeta v izreku (za katerega ni dobila sodnega epiloga niti ena kazenska ovadba), ali pa jih je izrekel ob isti priložnosti, torej pri zaslišanju na glavni obravnavi dne 15.6.2004, "da ima zasebni tožilec kup kazenskih postopkov, ki mu jih pravosodje zastara in ima kazenski list kristalno čist" (pri čemer opozarja še na kazenske ovadbe zoper poimensko določene sodnike). Tudi v tem primeru gre tako za očitke, ki so preverljivi, oziroma šele takšna celotna izjava, če se pokaže, da so dejstva na katerih sloni negativna vrednostna ocena neresnična oziroma da obdolženec ni bil v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, predstavlja kaznivo dejanje, vendar ne kaznivo dejanje razžalitve temveč kaznivo dejanje žaljive obdolžitve.

10. S tem ko je sodišče sledilo pravni opredelitvi po zasebni tožbi je kršilo materialni zakon kot to uveljavlja zagovornik v zahtevi, ta napačna opredelitev pa sama po sebi ni v škodo obdolžencu, kolikor ta ni bil v postopku tudi zaradi takšne kvalifikacije prikrajšan pri svoji obrambi, natančneje pri izvajanju dokazov s katerimi je želel dokazati resničnost svojih navedb.

Ad. B. 11. Na glavni obravnavi, opravljeni dne 19. 3. 2007, je zagovornik obdolženca predlagal izvedbo že navedenih dokazov, ki jih je sodišče na obravnavi kot nepotrebne zavrnilo, saj je ocenilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, da izvedba teh dokazov ni potrebna.

12. Pritožbeno sodišče je očitek kršitev pravice do obrambe in očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obrazložitvijo dokazov zavrnilo in presodilo, da so razlogi o zavrnitvi dokaznih predlogov v sodbi navedeni, drugega kot to, kar je sodišče v njih zapisalo, pa tudi ugotavljati ni moglo, saj iz vloženih dokaznih predlogov, tako kot so formulirani v zapisniku o glavni obravnavi, tudi nikjer ne izhaja, kakšna dejstva in okoliščine naj bi se s predlaganimi dokazi ugotavljala.

13. Kršitev pravice do obrambe ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb ZKP iz prvega odstavka 371. člena, lahko pa bi predstavljala kršitev iz drugega odstavka navedenega člena, če je podana vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Glede na to, da je v konkretni kazenski zadevi obramba isto kršitev uveljavljala že v pritožbi, se presoja vpliv kršitve ne samo na zakonitost sodbe, temveč tudi na njeno pravilnost, pri čemer ni potrebno, da je vzročna zveza ugotovljena, temveč zadošča že izkazana verjetnost vpliva.

14. Sodišče bo zaključilo glavno obravnavo tedaj, ko bo po načelu proste presoje dokazov presodilo, da je zadeva vsestransko razčiščena, pri čemer je sodišču prepuščeno odločanje o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (člen 17. ZKP). Dokaznim predlogom strank je sodišče sicer dolžno slediti, vendar pa dolžnost izvajanja dokazov ni absolutna. Sodišče namreč sme zavrniti dokazne predloge obrambe kadar ti ne izpolnjujejo meril materialnopravne relevantnosti ali kadar ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti o njihovi uspešnosti, kadar bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ipd.

15. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo izvajanje dokazov, ker je ocenilo, očitno glede na pravno kvalifikacijo (kaznivo dejanje razžalitve), da je zadeva dovolj jasna za razsojo, višje sodišče pa je takim zaključkom kot rečeno pritrdilo in dodalo še, da dokazni predlogi niso dovolj substancirani, da bi jim bilo sodišče dolžno slediti.

16. Takšna presoja nižjih sodišč pa ni utemeljena. Obsojenec je v postopku ves čas zatrjeval, da so očitki v zasebni tožbi resnični, zasebni tožilec pa nasprotno, da niso (oziroma glede zastaranja kazenskih pregonov, da je štel to kot normalno posledico sodnih zaostankov), sodišče pa se v presojo resničnosti oziroma neresničnosti zatrjevanega ni spuščalo, še manj pa v presojo ali je obsojenec imel vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega, temveč je ocenilo vse izjave za žaljive, zaradi česar je dokazne predloge zagovornika tudi zavrnilo kot nepotrebne. S tem pa je, kot upravičeno uveljavlja zagovornik v zahtevi, prikrajšalo obdolženca v njegovi pravici do obrambe. Kot je bilo že pojasnjeno, gre za očitek določenih dejstev, ki bi sicer lahko po vsebini pomenila žaljivo obdolžitev in glede katerih bi sodišče bilo dolžno omogočiti obdolžencu dokazovanje njihove resničnosti oziroma neresničnosti (in to ne glede na pravno kvalifikacijo zasebnega tožilca, sicer bi opredelitev očitkov, ki vsebujejo vse elemente kaznivega dejanja žaljive obdolžitve v kaznivo dejanje razžalitve pomenila že a priori kršitev zakona v škodo obdolženca). Kolikor bi se z izvedbo predlaganih dokazov izkazalo, da je bilo zoper R.H. vloženih več kazenskih ovadb in da so res tekli kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje (last P.) ali kaznivih dejanj zoper življenje in telo (pri katerih je bil oškodovanec P.) in da je veliko število kazenskih postopkov res zastaralo (in to ne zaradi zavlačevanja s strani P.), bi se lahko očitki obsojenca pokazali v precej drugačni luči. Šele takrat pa bi sodišče (kolikor bi ugotovilo, da so trditve resnične, oziroma da je imel obsojenec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost tega kar je navajal, zaradi česar seveda ne bi odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve) lahko presojalo, ali obsojenec morda ni ravnal v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ, in nadalje, ali so njegove trditve presegle obrambo pravic do te mere, da bi ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera lahko govorili o namenu zaničevanja. Tudi nadaljnja ugotovitev pritožbenega sodišča; češ da iz dokaznih predlogov ni razvidno, kaj bi s predlaganimi dokazi obramba želela dokazovati (o čemer očitno sodišče prve stopnje ni imelo dileme), ni utemeljena. Že iz zatrjevanja obsojenca v postopku (ne samo povzetkov v izreku sodbe, temveč je pri tem potrebno upoštevati celoten kontekst njegovih navedb tako na zapisniku v pravdni zadevi, od koder so očitki v zasebni tožbi povzeti ter celoten zagovor obdolženca v tem postopku; da je bil napaden s strani R.H. oziroma njegovih, da so ga komaj rešili, da mu je zasebni tožilec povzročal materialno škodo, da je v zvezi s tem bila podana vrsta kazenskih ovadb zoper zasebnega tožilca ter da so bili zoper njega uvedeni tudi številni kazenski postopki, ki pa so vsi po vrsti zastarali oziroma ne dobijo sodnega epiloga, pri čemer naj bi se v zvezi s spori med obema dogajale tudi določene nepravilnosti s strani sodišča) - namreč izhaja, da so predlagani dokazi ne samo materialnopravno relevantni temveč je tudi dokazna tema, vsaj kar se tiče vpogleda v kazenske ovadbe, vložene zoper zasebnega tožilca R.H., vključno z odločitvami tožilstva ter pribavo vseh kazenskih spisov v katerih nastopa zasebni tožilec kot obdolženec, popolnoma determinirana. Dolžnost stranke do obrazložitve dokaznih predlogov je potrebno presojati s pravo mero razuma. Takrat ko se že po naravi stvari dokazni predlogi lahko nanašajo samo na eno dejstvo ali na ožji krog dejstev, od predlagatelja ni potrebno še posebej zahtevati obrazložitve dokaznega predloga (podobno pri dokaznem predlogu po zaslišanju očividca ali oporočne priče - pri kaznivem dejanju ponarejanja oporoke ipd.).

17. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovitev kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Ad. C. 18. Ker sta sodbi razveljavljeni, presoja ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb ZKP ni potrebna.