Jedro

Pravni temelji za odločanje v tem sporu so zavarovalna pogodba med pravdnima strankama o zavarovanju pred odgovornostjo ter zavarovalni pogoji kot sestavni del zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica dokazuje dejstvo, ki pomeni kršitev zavarovalne pogodbe, zavarovanec pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali da ni kriv za prometno nesrečo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 2426/97 z dne 11.11.1997, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 56.898,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1997 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 13.050,00 SIT. Tožena stranka mora nadalje povrniti 59.961,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dne 16.6.1999 dalje. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo oškodovanca B. N., ki jo je ocenilo za zelo prepričljivo. Pri tem je prezrlo njegov interes na izidu te pravde, saj se pravda nanaš na odškodnino, ki mu jo je tožeča stranka izplačala v zvezi s škodnim dogodkom. Izpoved B. N. naj bi potrdile priče M. Z., J. P., pa tudi J. K.. Izpoved B. N., da naj bi videl celoten potek gibanja vozila toženca in samo trčenje, je očitno neresnična. Ovrgla ga je ravno priča M. Z., ki je povedal, da naj bi se dogode zgodil zvečer, ko je bila tema. Prostor pred gostilno ni bil osvetljen, gorela je le lučka pri reklamnem napisu za gostilno. Z. ne ve, s katerim delom Juga naj bi toženec trčil v vozilo R 5. Vozilo toženca je opisal kot vozilo rjave ali rumene barve. Ocena sodišča, da je Z. potrdil izpovedbo B. N., je protispisna. Oškodovanec N. je tudi navajal, da so po dogodku vsi stekli iz gostilne in se nato v gostilni pogovarjali o dogajanju. Priči P. in K. sta ta del izpovedbe opisala povsem drugače. Prav tako dejstvo, da je bil toženec kaznovan pri sodniku za prekrške, še ne pomeni, da je podana njegova odškodninska odgovornost. Napačna je tud odločitev o teku zamudnih obresti, ki so uveljavljane od dneva izplačila odškodnine oškodovancu, tekle pa bi lahko šele od vročitve zahtevka tožencu. Pritožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru gre za regresni zahtevek zavarovalnice zoper toženca kot sklenitelja zavarovanja avtomobilske odgovornosti zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka je oškodovancu A. N. izplačala odškodnino za škodo na avtomobilu, ki jo je pri vožnji s svojim avtomobilom povzročil toženec, povračilo plačanega zneska pa j utemeljila z izgubo toženčevih zavarovalnih pravic, kot so opredeljen v pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-93-NM. Pravni temelj za odločanje v tem sporu so zavarovalna pogodba med pravdnima strankama o zavarovanju pred odgovornostjo ter zavarovalni pogoji kot sestavni del zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica v taki pravdi dokazuj dejstvo, ki pomeni kršitev zavarovalne pogodbe, glede odgovornosti pa je dokazno breme na strani zavarovanca. Ta se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali da ni kriv za prometno nesrečo. V obravnavanem primeru niso sporne ugotovitve prvostopnega sodišča, da je toženec vozil osebni avto pod vplivom alkohola in je s tem po 3. členu pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka lastniku poškodovanega avtomobil R 5 A. N. dne 11.2.1997 izplačala odškodnino 56.898,00 SIT, kolikor tudi v tej pravdi uveljavlja kot povračilo od toženca. Tožene je v tej pravdi zatrjeval, da ni nobene vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in škodo na oškodovančevem avtomobilu, ker kritičnega dne (5.11.1994) nezgode ni povzročil oziroma v njej ni bil udeležen. Prvostopno sodišče se je s to okoliščino ukvarjalo v pretežnem delu postopka in na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do zaključka, da je toženec s svojim avtomobilom Yugo z zeleno registrsko tablico Nm .. pri vožnji pred gostinskim lokalom R. na B. zadel avto R 5 reg. št. KK ... A. N. in ga poškodoval po zadnjih levih vratih. O navedenem je opravilo prvostopn sodišče obširen dokazni postopek in ga strnilo v logično in prepričljivo dokazno oceno, v kateri je zaključilo, da toženčevo zanikanje udeležbe v nesreči ni resnično, dokazi pa zanesljivo izkazujejo, da je toženec pri svoji vožnji poškodoval drugo vozilo, pri čemer je šlo za dovolj močno trčenje, da ga toženec ni mogel spregledati in je zavestno odpeljal stran od mesta nesreče. Prvostopn sodišče natančno ocenjuje posamične dokaze in vse dokaze skupaj, pri čemer izpodbijana sodba res predvsem sloni na izpovedi oškodovančeveg sina B. N., ki je videl in opisal celotno dogajanje. Pritožba priči N. odreka njegovo verodostojnost zaradi njegovega domnevnega interesa na izidu te pravde, ki pa v takem smislu, kot ga zatrjuje pritožba, ni podan. Odškodnino za škodo na N. avtomobilu je namreč zavarovalnica poplačala pred pravdo in gre v pravdi le za povračilo izplačanega zneska zavarovalnici zaradi toženčeve kršitve zavarovalne pogodbe. Oškodovanec je torej odškodnino že dobil, v tej pravdi pa gr za vprašanje regresa. Nadalje pritožba trdi, da je izpovedba B. N. očitno neresnična, ker so priče Z., P. in K. dogajanje opisali drugače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlike v izpovedih navedenih prič minimalne in to v nebistvenih delih, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče, ki je pravilno ugotovilo, da pa se izpovedi glede bistvenih elementov ujemajo. Povsem mogoče je, da je ena od prič navedla (ponoči videno) drugačno barvo toženčevega avtomobila, da so priče različno povedale, kdaj in kako je kdo stekel iz gostilne na parkirišče. Vendar pa je zanesljivo ugotovljeno, da je bil oškodovančev avtomobil rdeče barve parkiran ob cesti nasproti gostilne, da je toženec svoj avto modre barve parkiral na gostilniškem dvorišču, da je bil toženec v gostilni istočasno kot B. N., da so po njegovem odhodu takoj ugotovili poškodbo na oškodovančevem avtomobilu, da je oškodovančev sin B. N. pravilno videl, da je bil toženčev Yugo temnejše barve z registrsk tablico zelene barve in oznako NM. Na podlagi njegovega telefonskega klica na Postajo policije S... je policija v kratkem času toženca z njegovim avtomobilom v Novem mestu ustavila, nakar so bili ugotovljen ostanki laka rdeče barve na odbijaču toženčevega avtomobila. Poškodbe na obeh avtomobilih so dokumentirane s fotografijami, pri čemer je prejšnji lastnik toženčevega avtomobila R. G. potrdil, da ob prodaji avtomobila na njem ni bilo vidnih sledov živo rdeče barve. Končno tudi zaslišani policisti niso izpovedali ničesar v korist tožencu. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da številni dokazi kot celota popolnoma potrjujejo dejstvo, da je toženec pri vožnji z avtomobilom v vinjenem stanju, kot je bilo ugotovljeno z analizo krvi zadel oškodovančevo vozilo in povzročil škodo, ki jo je oškodovancu poravnala tožeča stranka. Pritožbene trditve glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej niso podane. Prav tako niso utemeljene trditve o protispisnosti ugotovitev prvostopnega sodišča, saj je ob bistvenih okoliščinah M. Z. izpovedal skladno kot B. N., manjše razlike pa so nebistvene, a hkrati razumljive, saj je bil zaslišan kot priča 5 let po dogodku. Pritožbene trditve so torej zmotne in s tem neutemeljene, uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je pokazal, da prvostopno sodišče kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni naredilo. V skladu s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem je materialnopravno pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo in to tudi glede teka zamudnih obresti, čemur tožena stranka tudi izrecno ugovarja. Pravilno je, da grejo zakonite zamudne obresti od dneva izplačila odškodnine oškodovancu, ne pa od vročitve zahtevka tožencu. Zahtevek zavarovanca do kršitelja zavarovalne pogodbe za povračilo izplačanega zneska je odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Tožeči stranki je škoda nastala z dnem izplačila odškodnine tretjemu oškodovancu in ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), so pravilno prisojene zamudne obresti od 11.2.1997 dalje, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino in je v razmerju do toženca njej nastala škoda. Na podlagi opisanega je zaključiti, da pritožba ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).