Jedro

Ker je tožena stranka ugovarjala v postopku, da razvrstitev oskrbovanke ni bila ustrezna, dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke pa je umaknila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženka neutemeljenosti prerazporeditve pokojne oskrbovanke ni uspela dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2005/01577 z dne 6.12.2005 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 894,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da izpodbija račun št. 6215001220 v znesku 170.138,00 SIT ni bil več v njeni pristojnosti, saj jo je CSD delnega skrbništva razrešil. Pokojnina se izplačuje za nazaj in zato je za zadnji račun pristojen nov skrbnik. Preostanek zneska pa so bile preveč zaračunane storitve. Navaja tudi, da ji nikoli ni bilo pojasnjeno, do kod oskrba in kaj naj bi zajemala nega. Odvetnica, ki zastopa tožečo stranko, jo je za isto zadevo tožila z dveh zornih kotov. V prvi pravdi je toženka tožbo dobila.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka dogovorila za nastanitev matere pok. K.B. pri tožnici in se sama zavezala plačevati oskrbnino (priloge A17, A18). Toženka je delno plačevala račune, pri čemer svoji obveznosti plačevanja ni nasprotovala, pač pa višini računov. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka s tožnico sklenila pogodbo v korist tretjega, s katero je bila ustanovljena pravica v korist oskrbovanke (3. odstavek 125. člena in 126. člena OZ). Na tej podlagi je bila toženka zavezana plačevati oskrbnino za pokojno K.B. Pritožbeni očitek toženke, da ni dolžna plačati računa št. 6215001220 za junij 2005 v znesku 170.138,00 SIT, ker jo je takrat Center za socialno delo že razrešil skrbništva, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pa tudi sicer navedbe pritožnice ne držijo, saj je bila z odločbo (priloga A16) kot skrbnica za poseben primer razrešena dne 16.7.2005, račun za junij 2005 pa je zapadel v plačilo 15.7.2005. Sploh pa je toženka sporne tri račune tožeči stranki dolžna plačati na podlagi sklenjene pogodbe v korist tretjega.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek toženke, da ji je tožnica zaračunavala storitve v previsokem znesku in kakor se ji je zahotelo. V zvezi z višino terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pokojna K.B. na podlagi sklepa Komisije za sprejem in odpust pri tožnici uvrščena v razred oskrbe III/2 (A31). Komisija za sprejem in odpust pri tožnici je tista, ki je za razvrstitev oskrbovancev pristojna. Ceno za storitev je tožnica zaračunavala na podlagi cenika, veljavnega od 1.8.2004 (A41) dalje, ki je skladen s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev (Ur. list. RS 36/2002), kar potrjuje tudi soglasje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (A27). Ker je tožena stranka ugovarjala, da razvrstitev oskrbovanke ni bila ustrezna, dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke pa je umaknila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati neutemeljenosti prerazporeditve pokojne oskrbovanke. Prav tako ne drži očitek pritožnice, da je tožnica storitve zaračunavala, kakor se ji je zahotelo. Pravilnost obračuna storitev je tožnica dokazala s predložitvijo cenika (priloga A41).

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na neuspeh tožnice v drugi pravdni zadevi. V zadevi, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII P 2353/2006 je tožeča stranka vtoževala plačilo računov iz drugega obdobja, pri čemer je zatrjevala le, da ji je tožena stranka dolžna račune plačati kot skrbnica K. B. za poseben primer. Da bi bila med strankama sklenjena pogodba v koristi tretjega, ni (pravočasno) zatrjevala. Zato je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.