Jedro

Toženka je v dokazni oceni prepričljivo pojasnila, zakaj je tožnik ni prepričal, da novih dejstev, ki jih je navedel v Zahtevku II, o svoji istospolni usmerjenosti kot razlogu za prošnjo za mednarodno zaščito, brez svoje krivde v postopku s Prošnjo ni mogel uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 2. 8. 2023 (v nadaljevanju Zahtevek II).

2. Toženka je ugotovila, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, vložena 29. 12. 2017 (v nadaljevanju Prošnja), z odločbo št. 2142-3/2018/11 (1312-17) z dne 16. 1. 2019 zavrnjena (pravnomočno 26. 2. 2020). Tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, vložen dne 4. 8. 2022 (v nadaljevanju Zahtevek I), je bil s sklepom št. 2142-3/3018/33 (1222-08) z dne 19. 8. 2022 zavržen (pravnomočen 5. 4. 2023).

3. Toženka je ugotovila, da je tožnik, katerega istovetnost ni nesporno ugotovljena, ker v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta, dne 2. 8. 2023 vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V Zahtevku II je tožnik navedel, da je v Alžiriji normalno živel, rad je imel glasbo, ples in petje ter se veselil. Njegova družina tega ni odobravala, ker je želel živeti po svoje, kot mu narekuje srce. Družina, prijatelji in okolica tega niso odobravali, zato so mu očitali, da je istospolna oseba. Očitali so mu, da stvari, ki jih počne, niso moška dela, ampak ženska. Zaradi tega se je odločil, da zapusti izvorno državo. Po prihodu v Slovenijo, je začel izražati sebe, svoje mnenje in misli. Dodal je, da ga je bilo pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito sram povedati, da je istospolno usmerjena oseba, saj ni vedel, kako bodo uradne osebe to sprejele. Dobil je negativni odgovor v zvezi s svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in ostal v Sloveniji. Pridobil si je prijatelje, sodelavce, s katerimi je delal po gostilnah in hodil v diskoteke. Tožnik Zahtevek II vlaga zaradi tega, ker se v Sloveniji dobro počuti, v arabskem svetu pa so istospolno usmerjeni ljudje zatirani oz. preganjani. Tožnik v Prošnji ni omenil svoje istospolne usmerjenosti zato, ker ga je bilo sram oz. ga je bilo strah, kako bi uradne osebe reagirale. V Zahtevku I je ta razlog omenil. Tožnik je še navedel, da je imel v Sloveniji partnerja, ki je iz Alžirije, s katerim sedaj ne govorita več in za katerega ne ne ve ali ima status ali dovolilnico za prebivanje v Sloveniji.

4. Toženka je povzela, da je tožnik na poziv, če ima nove dokaze oziroma nova dejstva, ki so se pojavili po izdaji odločbe o Prošnji in po zavrženju Zahtevka I, pojasnil, da ima svoje gole slike, ki jih je delil na Instagramu, ker je čutil, da mu manjka tolažbe. Opazil in začutil je, da so v Sloveniji istospolno usmerjene osebe bolj varovane. Drugih razlogov nima in dodal je, da drži to, kar je povedal v prejšnjih postopkih in tudi danes. V Alžirijo se ne more vrniti zaradi zatiranja istospolno usmerjenih oseb, zato tam ne bi mogel živeti. Rad bi ostal v Sloveniji, ker je manj njegovih sodržavljanov iz Alžirije. V Italiji ni ostal in tudi ni odšel v Francijo, ker je tam veliko njegovih sodržavljanov in zato tam ne bi mogel svobodno živeti kot v Sloveniji. Italijo je zapustil, ker je začutil strah, tukaj pa je vesel. Tožnik tega ni povedal v Zahtevku I zato, ker ga je bilo strah. Navedel je, da ga je bilo strah tudi prevajalca v prejšnjih postopkih in se ni upal o tem toliko povedati. V Alžiriji so ljudje konservativni in zato se jih je bal, saj so ga tam tako gledali in mu govorili, da je ženska in nanj kazali s prstom. To je slišal, ko se je sprehajal. Tam je imel tudi partnerja. Njegov glavni razlog, da je zapustil Alžirijo je, da je istospolno usmerjen in tam ni mogel živeti, v Evropi pa je svoboden. Navedel je, da je v Zahtevku I kot razlog za odhod navedel, da se je tukaj njegova izbira svobode uresničila.

5. Toženka je ugotovila, da Zahtevek II tožnik utemeljuje z drugimi razlogi (istospolna usmerjenost), kot jih je podal v Prošnji in Zahtevku I (v izvorni državi je imel socialne težave, ker je živel v rejniški družini in ker se ni mogel poročiti z dekletom, saj njeni niso poznali njegovih pravih staršev, kar je bilo za njih sramota). Toženka je ugotovila, da je tožnik prvič navedel, da je istospolno usmerjana oseba in da se zato ne želi vrniti v Alžirijo 26. 9. 2022, šele v tožbenem postopku pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije v zvezi s sklepom št. 2142-3/3018/33 (1222-08) z 19. 8. 2022, s katerim je bil zavržen Zahtevek I. Toženka je ocenila, da tožnikove gole slike, ki naj bi bili novi dokazi in jih je delil na Instagramu, ki pa jih ni predložil v postopku, ne morejo predstavljati novega dokaza, ker samo s svojimi golimi slikami ne more dokazovati svoje istospolne usmerjenosti oz. razloga, zaradi katerega bi bil upravičen do uvedbe ponovnega postopka. Tožnikove izjave o obstoju novih razlogov glede njegove istospolne usmerjenosti so po oceni toženke precej zmedene in kontradiktorne v primerjavi z izjavami, ki jih je podal v predhodnem postopku. Toženka je izpostavila, da je tožnik svojo spolno usmerjenost omenil šele 26. 9. 2022 v tožbi zoper sklep, s katerim je bil zavržen Zahtevek I, in na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem 9. 1. 2023 pojasnil, da je šele v Sloveniji odkril, da je istospolno usmerjen ter da je imel prvo osebno izkušnjo z istospolno usmerjenostjo pred tremi leti in pol v Sloveniji (tj. leta 2019). Takrat je izpostavil, da se je, preden je zapustil Alžirijo februarja 2017, hotel poročiti z dekletom, vendar so bili njeni starši proti temu, ker je bil iz rejniške družine in je zato odšel v Evropo. Toženka je ugotovila, da je tožnik svojo istospolno usmerjenost v Zahtevku II pojasnjeval drugače in izjavil, da je tudi v Alžiriji imel partnerja ter da je njegov glavni razlog, da je zapustil Alžirijo ta, da kot istospolna oseba tam ni mogel živeti, v Evropi pa je svoboden. Toženka je ugotovila, da je tožnik različno pojasnjeval razlog za odhod iz Alžirije, kdaj naj bi odkril svojo istospolno usmerjenost in tudi kdaj naj bi imel prvo osebno izkušnjo z istospolno usmerjenostjo, zaradi česar toženka dvomi v verodostojnost tožnikovih navedb o njegovi istospolni usmerjenosti. Toženka je ugotovila, da ne drži, kar je tožnik navedel v Zahtevku II, da naj bi o svoji spolni usmerjenosti navajal v Zahtevku I. 6. Toženka je ugotovila, da navedb o tožnikovi istospolni usmerjenosti ni mogoče obravnavati kot novo dejstvo v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Toženka je poudarila, da je imel tožnik več priložnosti, da navede razlog za zatrjevano preganjanje in sicer: (i) razgovor na policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana pred podajo prve prošnje - 27. 12. 2017; (ii) ob vložitvi Prošnje 29. 12. 2017; (iii) na osebnem razgovoru - 12. 3. 2018 in (iv) ob vložitvi Zahtevka I - 26. 9. 2022. Tožnik kljub danim možnostim na številnih razgovorih z različnimi uradnimi osebami svoje zatrjevane istospolne usmerjenosti ni niti omenil. Toženka je še izpostavila, da je tožnik na glavni obravnavi pri Upravnem sodišču Republike Slovenije 9 1. 2023 sam izjavil, da naj bi svojo istospolno usmerjenost ugotovil šele v Sloveniji, kar je v nasprotju z njegovimi kasnejšimi izjavami, da prej tega ni navedel zaradi strahu pred uradnimi osebami oz. Prevajalcem. Toženka je še izpostavila, da je imel tožnik v postopku mednarodne zaščite ves čas postopka na voljo tudi pomoč pooblaščenca. Tožnikove navedbe, da svoje zatrjevane istospolne usmerjenosti prej ni omenil, ker ga naj bi bilo strah, kako bodo odreagirale uradne osebe in prejšnji prevajalec, po oceni toženke tožnikovih ravnanj ne opravičijo. Toženka je še pojasnila, da mu je bilo večkrat razloženo, da je postopek zaupne narave, da tožnik nikoli ni podal kakršnekoli opombe zoper uradne osebe ali prejšnje prevajalce, ki bi lahko nakazovale na morebitno nezaupanje ali strah, da na sedaj zatrjevani strah ali nezaupanje niso opozorili niti njegovi pooblaščenci. Toženka je še izpostavila, da je bil tožnik v postopku mednarodne zaščite kakor tudi pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, kakor tudi večkrat vprašan, če bi želel še kaj dodati na zapisnik, vendar je na to vsakič odgovoril nikalno, kakor tudi ali ima kakšno pripombo na prevajanje ali na postopek uradne osebe, pa je vsakič odgovoril nikalno. Toženka je še poudarila, da je bil tožnik v postopku mednarodne zaščite že od 27. 12. 2017, pa omenjenega dejstva ni izpostavil niti z besedo vse do tožbe 19. 9. 2022, čeprav ga je v postopku obravnavalo več uradnih oseb, pooblaščencev, kakor tudi prevajalcev. Toženka je ocenila, da bi v primeru, da bi bil razlog za njegov odhod iz Alžirije že leta 2017 zatrjevana istospolna usmerjenost, po oceni toženke navedel že zagotovo prej, ne pa da je čakal skoraj pet let in ga omenil šele leta 2022 ter svoje izjave glede tega tudi neprestano spreminjal. 7. Toženka je še poudarila, da je dokazno breme pri vložitvi ponovnega zahtevka izključno na strani tujca. V konkretnem primeru tega dejstva tožnik predhodno v postopku ni omenjal, razlog je obstajal, še preden je zapustil izvorno državo, zato ne more biti spoznan za novo dejstvo v postopku, ki bi mu pomembno povečal verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik tega dejstva oz. razloga ni izkazal z listinskimi dokazili, predvsem pa ni v ničemer prepričljivo dokazal, zakaj vsega tega ni uveljavljal že prej.

8. V konkretnem primeru torej niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka Zahtevek II na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika_

9. Tožnik meni, da je dejanska in s tem povezana materialno pravna presoja toženke, da tožnik v Zahtevku II ni navedel nobenih takih okoliščin in dejstev, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, napačna, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

10. Tožnik se ne strinja s sklepanjem toženke, da so njegove izjave glede njegove istospolne usmerjenosti zmedene in kontradiktorne. Tožnik poudarja, da od kar glede izražanja te svoje osebne okoliščine nima zadržkov, govori enako. Prav tako je življenjsko logično in sprejemljivo pojasnil, zakaj že ob podaji Prošnje v letu 2017 ni omenjal te okoliščine. Prav nič na njegovo verodostojnost tudi ne more vplivati okoliščina, da naj bi se bil hotel v Alžiriji poročiti z dekletom. Prav nobena skrivnosti ni, da skušajo homoseksualne osebe svojo spolno usmerjenosti, prekriti s poroko s heteroseksualno osebo. Tako prikrivanje je zelo pogosto, tudi v našem okolju, kaj šele v arabskem in pretežno islamskem okolju, kjer ponekod vladajo še stroga verska pravila. Ta okoliščina po mnenju tožnika ne more pomeniti dvoma v tožnikovo verodostojnost ali morda celo v njegovo zatrjevano spolno usmerjenost. Navaja, da je glede na splošno znano dejstvo, ki ga potrjujejo tudi dostopne informacije o izvorni državi, homoseksualnost v Alžiriji kazniva, zato je po njegovem mnenju razumljivo, da je bilo tožnika strah, da bi navedeno okoliščino izpostavil takoj, že v letu 2017, pred slovenskimi uradnimi organi. Prav tako je njegovo nezaupanje razumljivo tudi v odnosu do prevajalcev, ki izvirajo iz istega družbenega in kulturnega okolja ter verskega okolja, kar v večini primerov pomeni, da je tožnik utemeljeno mislil, da bi tudi prevajalci in pooblaščenci obsojali njegovo istospolno usmerjenost, če bi zanjo vedeli.

11. Tožnik meni, da ni prepričljiva obrazložitev toženke, da je imel tožnik od leta 2017 do danes številne priložnosti, kjer bi lahko to okoliščino omenil, pa je ni, in da ga strah pred uradnimi osebami in prevajalci ne opravičuje. Tožnik navaja, da je bilo še ne dolgo nazaj tudi v Sloveniji in v t.i. »razvitem svetu«, razkritje istospolne usmerjenosti, povezano z veliko sramu in stigme, ne samo s strahom, Tožnik zato meni, da ni prepričljivo sklepanje toženke, da ga zatrjevani sram in strah ne opravičujeta, da svoje spolne usmerjenosti ni razkril takoj.

12. Navedbe toženke, da je bil tekom postopka večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, kakor tudi, če bi želel še kaj dodati, je zato po oceni tožnika treba presojati v tej luči in z upoštevanjem objektivnih tožnikovih zadržkov, glede razkritja te osebne okoliščine, katere razkritje bi v njegovi državi povzročila zapor in preganjanje. Tožnik, ki je preprosta oseba, ob prihodu v Slovenijo nikakor ni mogel vedeti, da je prakticiranje njegove istospolne usmerjenosti v Sloveniji svobodno, ne da bi bilo podvrženo kakršnim koli represivnim ukrepom.

13. Tožnik še izpostavlja, da pooblaščenec, če mu tožnik tega ne pove, ne more vedeti, da je istospolno usmerjen. Dokler se tožnik ni čutil tako varnega v R Sloveniji, da je za ta postopek pomembno osebno okoliščino razkril, nihče ni mogel o tem sklepati, da bi mu o tem lahko svetoval. Kako je tožnik razumel, da je postopek zaupne narave, če ni zaupal niti tolmaču in prevajalcu je drugo vprašanje. Tožnik je izpovedal, da se je v času, ko biva v Sloveniji, le toliko opogumil, da je lahko začel govoriti brez strahu pred kakršno koli kaznijo o svoji istospolni usmerjenosti.

14. Tožnik meni, da mu ni mogoče očitati, da ni podal utemeljenih in opravičenih razlogov, zakaj trditev o svoji istospolni usmerjenosti ni navajal že prej oziroma ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako tožnik meni, da mu ni mogoče očitati neverodostojnosti, saj njegove trditve ne nasprotujejo dostopnim specifičnim informacijam o izvorni državi, ki so povezane z njegovo istospolno usmerjenostjo in preganjanjem v tej zvezi.

_Povzetek bistvenih navedb toženke_

15. Toženka, sklicujoča na izpodbijani sklep, prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe.

16. Ponavlja, da je tožnik svojo spolno usmerjenost omenil šele v tožbi zoper sklep, s katerim je bil zavržen prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka 26. 9. 2022 in takrat na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem 9. 1. 2023 točno pojasnil, da je šele v Sloveniji odkril, da je istospolno usmerjen ter da je imel prvo osebno izkušnjo z istospolno usmerjenostjo pred tremi leti in pol v Sloveniji ter tudi takrat pojasnil, da se je, preden je zapustil Alžirijo februarja 2017, namreč hotel poročiti z dekletom, vendar so bili njeni starši proti temu in je zato odšel v Evropo. Izpostavlja, da iz Zahtevka II izhaja, da je tožnik svojo istospolno usmerjenost pojasnjeval drugače in izjavil, da je tudi v Alžiriji imel partnerja ter da je njegov glavni razlog, da je zapustil Alžirijo ta, da kot istospolna oseba tam ni mogel živeti, v Evropi pa je svoboden. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je tožnik različno pojasnjeval razlog odhoda iz Alžirije, kdaj naj bi odkril svojo istospolno usmerjenost in tudi kdaj naj bi imel prvo osebno izkušnjo z istospolno usmerjenostjo. Zaradi primerjave izjav tožnika glede njegove istospolne usmerjenosti na glavni obravnavi pri Upravnem sodišču Republike Slovenije 9. 1. 2023 in nato pri podaji Zahtevka II, je toženka podvomila v verodostojnost navedb tožnika o njegovi istospolni usmerjenosti in ne drži tožnikova navedba, da naj bi o svoji spolni usmerjenosti enako pojasnjeval. 17. Toženka pojasnjuje, da se tožniku ne očita, da o svoji zatrjevani istospolni usmerjenosti ni spregovoril ob prvi priložnosti, ko se je lahko izjavil glede razlogov za preganjanje, ampak je pomembno to, da je imel tožnik priložnosti za izpovedbe glede razlogov za preganjanje veliko, vendar kljub temu na številnih razgovorih z različnimi uradnimi osebami in prevajalci svoje zatrjevane istospolne usmerjenosti ni niti omenil. Tožnik je sicer na glavni obravnavi pri Upravnem sodišču Republike Slovenije 9. 1. 2023 sam izjavil, da naj bi svojo istospolno usmerjenost ugotovil šele v Sloveniji, kar je vsekakor v nasprotju z njegovimi kasnejšimi izjavami, da bi to lahko storil že pri podaji Prošnje in da tega ni storil zaradi omenjenega strahu pred uradnimi osebami oz. prevajalcem.

18. Po mnenju toženke, tožnika ne opravičuje, da svoje zatrjevane istospolne usmerjenosti pred tem ni omenil, ker naj ga bi bilo strah, kako bi naj odreagirale uradne osebe in prevajalec, ker je bilo tožniku večkrat in že od leta 2017, razloženo, da je postopek zaupne narave in da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in da mora odgovarjati čim bolj natančno in po resnici. Tožnik v postopku ni nikoli podal nobene opombe zoper uradne osebe ali prejšnje prevajalce, ki bi lahko nakazovale na morebitno nezaupanje ali strah, kakor tudi ne njegovi pooblaščenci. Tožnik je namreč v postopku mednarodne zaščite že od 27. 12. 2017, pa omenjenega dejstva ni izpostavil niti z besedo vse do tožbe 19. 9. 2022, čeprav ga je v postopku obravnavalo več uradnih oseb, pooblaščencev, kakor tudi prevajalcev.

19. Toženka meni, da v kolikor bi bilo dejstvo o njegovi zatrjevani istospolni usmerjenosti, ki naj bi bil razlog za njegov odhod iz Alžirije že leta 2017, zanj res tako pomembno in bi bil v nevarnosti, če bi se vrnil nazaj v izvorno državo, kot to trdi sedaj, bi o tem spregovoril in pojasnil že zagotovo prej, ne pa da je čakal skoraj pet let in svoje izjave glede tega tudi spreminjal. Toženka meni, da je krivda za omenjeno tožnikovo dejanje izključno na njegovi strani, saj je bil v postopku večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine po resnici, kakor tudi večkrat vprašan, če bi želel še kaj dodati na zapisnik, vendar je na to vsakič odgovoril nikalno.

_O sodni presoji_

20. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3/2018 ter zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

22. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

23. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.3 Sodišče še izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo tudi stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev4. 24. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da je tožnik v Zahtevku II navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka, a ni dokazal, da jih brez svoje krivde ni navedel že v prvem postopku, kot to zahteva tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična, analitična, prepričljivo pojasnila, zakaj je tožnik ni prepričal, da novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki jih je navedel v Zahtevku II, o svoji istospolni usmerjenosti kot razlogu za prošnjo za mednarodno zaščito, brez svoje krivde v postopku s Prošnjo ni mogel uveljavljati.

25. Glede na to, da je tožnik sicer spreminjal izjave o tem, kdaj naj bi novo dejstvo v smislu določbe 64 člena ZMZ-1, torej kdaj naj bi njegova istospolna usmerjenost postala oziroma bila razlog za odhod iz Alžirije, kot pravilno ugotovi toženka, pa glede na v tem postopku zatrjevano, da je odšel iz Alžirije zaradi svoje istospolne usmerjenosti, torej je dejstvo v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 že obstajalo v času prvega postopka, bistveno ali je tožnik dokazal, da svoje istospolne usmerjenosti ni mogel brez svoje krivde uveljavljati v prvem postopku. Toženka je podala celovito, logično, prepričljivo dokazno oceno, da tožnik tega ni dokazal, upoštevajoč procesne dolžnosti predvsem iz 65. člena ZMZ-1, ki jih v konkretnem primeru ni izpolnil. Tudi po presoji sodišča namreč golo zatrjevanje, da je bilo tožnika strah, da bi v prvem postopku povedal o svoji istospolno usmerjenosti, upoštevaje predvsem konkretne okoliščine tožnika, do katerih se je v celoti opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, tudi po presoji sodišča ne zadošča za prepričanje, da tožnik brez svoje krive tega ni mogel uveljavljati v prvem postopku. Pri tem sodišče izpostavlja, da je tožnik v Sloveniji in v postopku za priznanje mednarodne zaščite od leta 2017, da je šele po petih letih povedal, da je razlog za njegov odhod in prošnjo za mednarodno zaščito njegova istospolna usmerjenost, da je zaslišan v upravnem sporu povedal, da se je v Sloveniji bal, da ga ne bi tukaj sprejeli takšnega kot je, da se je bal, da bo tako kot v Alžiriji, ko se je srečal s težavami zaradi istospolne usmerjenosti, da pa resničnih težav v Alžiriji ni imel, ker se tam ni razkril. Pri tem sodišče izpostavlja, da je tožnik zaslišan izpovedal tudi, da je imel v času postopka mednarodne zaščite v Sloveniji partnerja, Alžirca, s katerim je živel v A.. Glede na to, da je tožnik živel s partnerjem dalj časa v Sloveniji v času postopka, da je bil v postopkih vsakič opozorjen na zaupnost postopka, da mu je bila dana možnost izjave, zgolj trditev, da ga je bilo v postopku mednarodne zaščite strah razkriti svojo istospolno usmerjenost, ne prepriča. 26. Nedokazana je namreč tudi tožbena navedba, da naj bi tožnik od trenutka, ko glede izražanja te svoje osebne okoliščine ni imel več zadržkov, govoril enako. Kot utemeljeno navaja toženka, česar tožnik niti ne prereka, je tožnik v tožbi zoper sklep in na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem 9. 1. 2023 navedel, da je šele v Sloveniji odkril, da je istospolno usmerjen ter da je imel prvo osebno izkušnjo z istospolno usmerjenostjo pred tremi leti in pol v Sloveniji ter pojasnil, da se je, preden je zapustil Alžirijo februarja 2017, hotel poročiti z dekletom, vendar so bili njeni starši proti temu in je zato odšel v Evropo. V Zahtevku II je tožnik, na kar utemeljeno opozori toženka in česar tožnik v tem upravnem sporu ne prereka, zato se na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku ta dejstva štejejo za priznana, istospolno usmerjenost pojasnjeval drugače in izjavil, da je tudi v Alžiriji imel partnerja ter da je njegov glavni razlog, da je zapustil Alžirijo ta, da kot istospolno usmerjena oseba v Alžiriji ni mogel živeti, v Evropi pa je svoboden. Utemeljena je torej ugotovitev toženke, da je tožnik različno pojasnjeval razlog za odhod iz Alžirije in kdaj naj bi odkril svojo istospolno usmerjenost ter kdaj naj bi imel prvo osebno izkušnjo v zvezi z istospolno usmerjenostjo. Utemeljeno sicer tožnik navede, da na tožnikovo verodostojnost ne more vplivati okoliščina, da naj bi se bil hotel v Alžiriji poročiti z dekletom. Iz izpodbijanega sklepa pa jasno izhaja, da toženka ni gradila neverodostojnosti tožnika na tako zatrjevanem dejstvu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je tudi na podlagi ugotovitve, da je tožnik navajal različne razloge za odhod iz Alžirije, toženka upoštevaje materialnopravno podlago, predvsem prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, ugotovila, da je tožnik ni prepričal, da v Zahtevku II zatrjevanega razloga za odhod (istospolna usmerjenost) brez svoje krivde prej ni mogel uveljavljati.

27. Tožbeno zatrjevanje, da je treba ugotovitve toženke, da je bil tožnik tekom postopka večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, in pojasnilo, če bi želel še kaj dodati, presojati z upoštevanjem objektivnih tožnikov zadržkov glede razkritja te osebne okoliščine, katere razkritje bi v njegovi državi povzročila zapor in preganjanje, brez konkretizacije, da to v izpodbijanem sklepu naj ne bi bilo narejeno, ni utemeljeno. Toženka je na podlagi izvedenih dokazov in vestne ter skrbne presoje dokazov namreč ocenila in prepričljivo pojasnila, da tožnik ni prepričal, da brez svoje krivde v prvem postopku ni navedel, da je odšel iz Alžirije in zaprosil za mednarodno zaščito zaradi svoje istospolne usmerjenosti, kot to trdi v Zahtevku II.

28. V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi bila nepravilna dejanska in s tem povezana materialno pravna presoja toženke, da tožnik v Zahtevku II ni navedel nobenih takih okoliščin in dejstev, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, sodišče pojasnjuje, da je toženka zavrgla Zahtevek II zato, ker tožnik ni dokazal, da svoje istospolne usmerjenosti, ki naj bi, kot trdi sam „obstajala“ že v času, ko je odšel iz Alžirije, ni mogel uveljavljati v prvem postopku.

29. Sodišče še pojasnjuje, da v konkretnem postopku za odločanja o prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni bistveno, kdaj je tožnik zvedel za to, kaj je relevantno, oziroma, da ni vedel, kaj se upošteva in kaj ne, ampak je bistven le dejanski razlog, zaradi katerega se tožnik nahaja zunaj države, katere državljan je in razlog, da ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, oziroma razlog, zaradi katerega utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Status begunca se namreč prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Zato ni pomembno zatrjevanje, da tožnik ob prihodu v Slovenijo ni mogel vedeti, da je prakticiranje njegove istospolne usmerjenosti v Sloveniji svobodno, niti, kdaj naj bi tožnik zvedel za to, da je določeno dejstvo, ki bi opravičevalo mednarodno zaščito, bistveno, niti ni pomembno, ali je tožnik vedel, kateri razlog je temelj za priznanje mednarodne zaščite, ampak je pomembno izključno dejanski razlog, zaradi katerega je tožnik odšel iz Alžirije oziroma, razlog, zaradi katerega se ne more vrniti nazaj. Institut mednarodne zaščite namreč ni namenjen osebam, ki bi po tem, ko bi bili seznanjeni, kaj so tisti razlogi, ki mednarodno zaščito opravičujejo, svoje navedbe prilagodili z navedbo teh razlogov. Mednarodna zaščita je namreč namenjena osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države oz. se v državo ne morejo ali ne želijo vrniti. Kot utemeljeno opozori toženka, je bil tožnik v postopku večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, kakor tudi večkrat vprašan, če bi želel še kaj dodati na zapisnik, vendar je na to vsakič odgovoril nikalno.

30. V zvezi z v tožbi zatrjevanem nestrinjanju tožnika glede ugotovitve toženke, da so tožnikove izjave glede istospolne usmerjenosti zmedene in kontradiktorne, sodišče pojasnjuje, da ima seveda tožnik pravico, da se z ugotovitvami toženke ne strinja, kar pa ne dokazuje utemeljenosti tožbe.

31. Sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo prvič v tožbi navedenega, (i) da je splošno znano dejstvo, ki ga potrjujejo tudi dostopne informacije o izvorni državi, da je homoseksualnost v Alžiriji kazniva; (ii) da je bilo še ne dolgo nazaj tudi v Sloveniji in v t.i. »razvitem svetu«, razkritje svoje istospolne usmerjenosti povezano z veliko sramu in stigme, zato se do teh trditev ne opredeljuje.

32. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik v Zahtevku II navedel nova dejstva, ki so obstajala, kot trdi sam že v prvem postopku, za katera pa ni dokazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati v prvem postopku, zato je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 2. 8. 2023. 33. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

1 Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 4 Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.